Iskanja - Stane Škrjanec: Orientacijsko zelo zahtevna pot proti Kurjekom se nadaljuje v začrtani smeri, desno navzdol pa se odcepi precej slabše uhojena. Odzovem se slednji ...
Na pozno nedeljsko dopoldne mi ni do velikih planov, me pa vseeno tišči, da bi šel nekam pretegnit noge. Za zaselkom Belce me naposled prešine: »Zakaj pa ne znova Kepa čez Kurjeke?!«
Avto parkiram za kovinsko ograjo, nedaleč pred izhodiščem markirane poti na Kepo. Peš se odpravim po cesti navzdol. Po dobrih desetih minutah v strmi brežini pod njo zapazim večji leseni mostič, ki ga skrbno zakriva bujno zelenje. Nedaleč naprej, na desnem cestnem ovinku, pohodim lepo stezo, ki me preko mostu popelje na dno zagruščene struge. Presenečen nad dejstvom, da v njej ni kaplje vode (ob prejšnjem obisku sva z drago skočila čez 'orenk' potoček), skrušen stopim navzdol k betonski prekladi, ob kateri se steza potegne v nasprotni breg. Pri preranem grobu dveh mladih možakarjev za hip postojim. Nad njim se znajdem v razcepu. Orientacijsko zelo zahtevna pot proti Kurjekom se nadaljuje v začrtani smeri, desno navzdol pa se odcepi precej slabše uhojena. Odzovem se slednji.
Po krajšem sestopu se znajdem v novi grapi. Tu potoček še žubori. V plastenki natočim vode, nato pa začnem oprezati za kakršnokoli sledjo. Naenkrat se mi zazdi, da je v nasprotno pobočje vrezan zavoj, ki skoraj gotovo ni naravna stvaritev. Ko si ga pobliže pogledam, se mi zasmeji. Po hudo zarasli stezici pričnem z vzponom v strmino. A ko pridem globlje v gozd, se pot povsem izgubi! Močno napenjam oči ter se ji na vse pretege dobrikam s priučeno zmožnostjo predvidevanja nadaljnjega poteka, v gostem vejevju pa obstanem povsem nebogljen. Prisiljen sem se razgledati v več možnih prehodov, preden preko podrtega drevja odkrijem pravega. Ko steza znova pokuka na plan, jo vse do izteka lagodno cukam za rep. Povsem nepričakovano se izteče na lepo gozdno cesto! Tu ne razmišljam prav dolgo. Po njej jo uberem levo navzdol, kar je še vedno v približno pravi smeri proti grebenu Kurjekov. Cestni konec dosežem že po nekaj minutah, pod njim pa odkrijem neverjetno udobno stezo! V krasnih okljukih me vidno nadelana (bruna po robu) pripelje na dno ozkega grabna. A v njem ji navkljub izdatnemu trudu nikakor ne uspem najti nadaljevanja. Ti zlomka! Ko se naposled sprijaznim z usodo, potegnem črto čez vse ter se v iskanje nadaljnjih prehodov odpravim po svoje ...
Zadam si, da bom grabnu skušal slediti navzgor. Po prestopu manjšega sedelca se sprva nakaže, da bo vse skupaj igrača, saj od daleč ni videti kakšnih večjih ovir, a moram prav kmalu v ogib skalnatim skokom s slapiči dvakrat iskati obhode po strmi brežini nad drčo. Še preden pa se graben v izteku neprehodno zapre, zavijem v levi žlebič, v katerem me zapopade izredno prijeten občutek: "Mejduš, da mora biti pot povsem blizu ... !" In kaj se zgodi? Na neizrazitem slemencu se skozi vejevje na stezo prebijem točno na mesto, kjer se le ta po dolgem horizontalnem prečenju ostro obrne navzgor proti grebenu Kurjekov! Gola sreča, prefinjen občutek ali usoda? :-)
Dobro razvidni stezici preko grebena Kurjekov do vršnega roba sledim z rokami v žepih. No ja, vsaj kar se orientacije tiče. V sklepnem delu vzpona je namreč skozi obžagano ruševje in stopničaste trave kar zgledno strma. Do vrha Kepe mi markirana pot vzame še slabe pol ure vzpona po mejnem grebenu. Močno željen kristalni večerni razgled na Julijce pa mi na žalost zakrijejo soparne meglice.
Na izhodišče sestopim po markirani poti čez greben Koroške Male Kepe.
P.S. Opis prekrasnega samotnega vzpona na Kepo čez Kurjeke sicer najdete v Sidartinem gorniškem vodniku Manj znane poti slovenskih gora (Vladimir Habjan).
Pa radi se imejte in srečno.