Andrej Magajne (AO Ljubljana Matica) in Luca Vuerich (CAI Trbiž), Centralni Tien Šan: od 6. julija do 26. avgusta 2007
Kirgizija 2007
Andrej Magajne (AO Ljubljana Matica) in Luca Vuerich (CAI Trbiž): Centralni Tien Šan, ledenik Engilček; od 6. julija do 26. avgusta 2007
Kronološki potek:
06.07. Brnik – Istanbul
07.07. Istanbul – Biškek,
08.07. Biškek – Karakol (400 km)
10.07. Karakol – Maida-Adyr (160 km)
12.–26.07. Delovanje na Pik Nansenu
29.07.–16.08. Delovanje na Južnem Engilčku
17.08. Maida-Adyr - Karakol
19.08. Karakol – Biškek
22.–24.08. Delovanje v Ala Arči
26.08. Biškek – Istanbul – Brnik
Potem, ko smo v preteklih dveh letih s prijatelji preplezali več lepih in zahtevnih novih smeri nad dolino Karakol (glej poročili Kirgizija 2005 in Kirgizija 2006), se je moje letošnje delovanje premaknilo v dolino velikega ledenika Engilček (Mali princ). Okvirni cilji tamkajšnjega 40 dni dolgega bivanja so bili prvi vzpon čez severno steno Pik Nansena, hiter vzpon na Han Tengri, vzpon na Pik Pobedy. Kaj od tega sva uresničila, pa v nadaljevanju.
Takoj na začetku naj zapišem, da je bila glavna značilnost letošnje sezone v tem delu Tien Šana slabo vreme. Od zadnjih štirih sezon, kolikor obiskujem te konce, je bila najslabša prav letošnja. Tako je muhasto vreme že na začetku poskrbelo za kisel sprejem in nekaj adrenalinskih dogodkov. Deževalo je že na poti skozi puščavo proti Karakolu. Tam sva v pravem pozno jesenskem vzdušju nakupila še zadnje potrebščine in se na pokritem kesonu tovornjaka najine agencije Tien Shan travel odpeljala proti vojaški postojanki Maida-Adyr, kjer je tudi kamp in helikopterska baza, eno od izhodišč za polete proti Južnemu in Severnemu ledeniku Engilček. Med vse prej, kot udobno vožnjo na poskakujočem tovornjaku sva zaskrbljeno opazovala debelo snežno odejo ob nedavno očiščeni cesti na prelazu Čon Ašu (Chon Ashu), da pa nama res ne bi bilo dolgčas je poskrbel voznik, ki se je dal pregovoriti dvema pijanima domačinoma in mu je pri poskusu prečkanja ugasnil motor tovornjaka sredi divje, narasle reke. Situacija je bila okoli 18. ure že precej resna, ko mu je končno uspelo spraviti rusko mašino k življenju in s polnim plinom potisniti nazaj iz vode. K sreči se podobnih podvigov ni več loteval kasneje, ko smo se peljali po razdrti gorski cesti nad nepopisno podivjano reko Sary Djaz in pozno zvečer le prispeli v Maido-Adyr. Vmes so nama na vojaški kontroli pri zapuščenem rudarskem mestu Engilček preverili še dokumente, med katerimi je moral biti tudi nepogrešljivi »propusk«. V bližini je namreč meja z velikima sosedama Kitajsko in Kazahstanom.
Aklimatizacija
Po kratkem sprejemu sva se hitro prepustila udobju postelj, vedoč, da naju čakajo še naporni dnevi. Zaradi cenovne nesprejemljivosti, sva se prvotnemu načrtu, da se pod Nansen odpeljeva s helikopterjem, odrekla naslednji dan. Sprejela sva ponudbo poveljnika bližnje vojašnice in se na 40 kilometrov dolgo pot pod Nansen odpravila s tremi konji in spremljevalcem, mladim vojakom Ruslanom. Za najini riti se je začela nova huda preizkušnja. Zaradi prečkanja številnih ledeniških rek, smo se na pot odpravili zgodaj. Dan pa je bil oblačen in ko je začelo še deževati, mi je postalo že skoraj žal, da se nisva pod hrib zapeljala s helikopterjem. Toda narasle reke, ki smo jih preplavali na konjskih hrbtih, čedalje bolj veličastna pokrajina in za odtenek manj sivo nebo, so naju hitro postavili v nov svet in dogodivščina se je začela.
Proti steni, označena smer vzpona in najvišja točka
Pik Nansen z višino 5700 metrov med ostalimi orjaki nad dolino ni v ospredju. Toda kljub temu je to zelo visoka gora, saj njegova severna pobočja merijo 2900 metrov in se brez večje prekinitve spuščajo v dolino reke Engilček. Velika višinska razlika in nizka nadmorska višina baznega tabora tvorita slikovite kontraste. Vznožje gore je poraščeno s smrekovimi gaji, ki bi jih z lahkoto postavil v domače Julijce. Če se ne bi takoj nad smrekovimi vejami belili seraki 2400 metrov visoke in še ne preplezane severne stene. Goro sem s konjskega hrbta s precejšnje razdalje opazil pred tremi leti in s svojo drzno obliko je takoj pristala med najbolj vročimi gorniškimi željami. Na težko dostopni vrh je do sedaj pristopilo le okoli pol ducata odprav po vzhodnem in zahodnem grebenu, medtem, ko je orjaška severna stena ostala nedotaknjena. In ko opazuješ ogromne pregrade serakov, ki jo krasijo, se temu niti ne čudiš preveč. Ker so kakršnekoli informacije o gori silno redke, so dnevi odločitve prišli že takoj po prihodu v bazni tabor, ko sva opravila prve ogledne ture. Najprej sva se odpravila v samotno krnico pod severno steno in kmalu odpisala načrtovan vzpon čez osrednji del stene, edino možnost, ki ni bila izpostavljena serakom. Zaradi padajočega kamenja in plazov novozapadlega gnilega snega je bil tudi ta del stene prenevaren za letni vzpon. Poleg vsega pa sva imela tudi premalo opreme za nekaj sto metrov visok skalnat steber na začetku smeri.
Z nezmanjšanim zagonom sva iskala nove možnosti vzpona, nestalno vreme pa nama je preprečilo tudi poskus prečenja gore z zahoda na vzhod. Najino dvotedensko bivanje pod goro se je prevesilo v drugo polovico, ko je preko satelitskega telefona le prišla spodbudna novica o prihajajočem tridnevnem oknu lepega vremena, ki pa naj bi mu sledilo novo poslabšanje.
Tako nama je ostala le možnost hitrega vzpona in sestopa čez levi del severne stene, ki ga je od osrednjega ločil »Črni stolp« preko katerega je vodila najina zamišljena smer, ki sva jo odkrila na enem od aklimatizacijskih izletov. Hiter vzpon je terjal malo opreme, tako da sva na prelep dan 19. julija zvečer pod steno poleg obvezne ledne opreme, polovice dvojne vrvi ter nekaj lednih vijakov, zatičev in vponk, vzela le vsak svojo bivak vrečo, armafleks in lopato. Do teme sva dosegla samotni zatrep in si pripravila skromen bivak na varni razdalji pod steno, ki so jo tudi tu krasili veliki grozdi serakov. Nočni počitek je bil kratek in okrog enih sva preko velikih plazovin vstopila v ozek leden žleb, ki je rezal skalne stene spodnjega dela Črnega stolpa. Bilo je toplo, zato sva si precej oddahnila, ko sva živčno plezanje po trdem, črnem ledu zaključila na varnem sedelcu pod Črnim stolpom. Vmes je nekajkrat privršalo kamenje, a na srečo brez posledic. Na sedelcu sva si privoščila dve urno pavzo, tako da sva se vršnega dela stolpa lotila s prihodom dnevne svetlobe. Kombinirano plezanje naju je kmalu po sedmi uri pripeljalo na vrh stolpa, na konec večjih tehničnih težav in pogled je prosto segel na še vedno oddaljeni vrh Nansena. Tu pa se je zgodilo, česar sva se bala in po tihem pričakovala.
Kljub zgodnji uri in višini 4300 metrov razmočen sneg, se je vdiral čez kolena. Ker si v takem nisva mogla obetati hitrega napredovanja, sva se po razmisleku odločila počakati na noč in mraz. Še en prelep dan sva si krajšala s proženjem plazov, stresel pa naju je tudi potresni sunek. Noč žal ni prinesla želenega mraza. Po ponovnem poskusu sva se morala obrniti in se 21. julija dopoldne vrnila v bazni tabor ter za pol dneva prehitela novo poslabšanje vremena.
Preostanek bivanja v bazi je minil v znamenju poležavanja in spremenljivega vremena, ki nama je tik pred načrtovanim odhodom pripravilo pravi sodni dan v obliki 18 urnega deževja. Že sva skoraj obupala, ko se je 27. julija popoldan zjasnilo, skoraj sočasno pa sta v bazo prispela dva vojaka s konji in še istega dne ponoči sva ponovno grela postelje Maide-Adyr.
Dva dneva sta bila dovolj, da sva se umila, spočila, na novo pripravila opremo in obiskala lakomnega poveljnika bližnje vojašnice, ki nama je za 100 evrov hotel prodati nekaj spominkov z bazarja v Biškeku. Ko sva zapuščala vojašnico, je povsem pozabil na svoje dostojanstvo in pritekel za nama z novo, za polovico znižano ponudbo. Ker je bil podobnega kalibra tudi šef kampa Piotr Ivanovič, ki sva ga ljubkovalno poimenovala kar Mister Pobeda, sva se 29. julija zvečer z olajšanjem vkrcala na vrtiljot in poletela proti Južni bazi pod tienšanska prvaka Han Tengri in Pik Pobedy.
Vajena samote pod Pik Nansenom, naju je pričakal povsem nov svet. Sloviti nemški srčni kirurg Andre Simon pa ruska alpinistična legenda in nosilec zlatega cepina za zahodno steno Makaluja, Yuri Ermačik, ki je skupaj še z enim pomočnikom poskušal na Han Tengri spraviti 20 klientov pa močna ruska »big wall« odprava v južno steno Pika Vojnih Topografov ter trije Italijani, ki jih je v Kirgizijo zvabil moj članek, so bili le nekateri, od bolj zanimivih prebivalcev v bazi. Najbolj pa smo se ujeli z Andrejem, Blažem in Klemnom z Gornjega Grada, akademsko smučarsko odpravo, ki je imela za sabo že uspešen vzpon in spust s Pik Lenina, kasneje pa smo se srečevali tudi na Han Tengriju.
Po prvotnem planu naju je čakal takojšnji hiter vzpon po klasični smeri na Han Tengri (ok. 7000 m). Ker pa sva bila glede na najin dosežek na Nansenu, dovolj prilagojena le za bazni tabor (ok. 4000 m), sva se 30.7. okrog 22h odpravila na aklimatizacijo na Han. Šlo nama je dobro in s prihodom dnevne svetlobe sva dosegla snežne luknje T3 (5800 m). Na najino veliko razočaranje pa so bile vse zasedene, tako da sva bila v čedalje močnejšem sneženju primorana izkopati novo. Čeprav skromna, v primerjavi z okoliškimi sobanami, sva v njej relativno udobno preležala vremensko neprijazen dan.
Ponoči se je zjasnilo, tako da sva se dopoldan povzpela še do višine 6300 metrov, nato pa premalo resno vzela opozorilo velike »ribe«, ki se je potegnila čez Pik Pobedy in predolgo obsedela v snežni luknji tabora 3. Vremenska napoved, ki sva jo sicer dobivala redno je prišla prepozno, ko je zunaj že potuhnjeno snežilo. V naslednjih 24 urah je padlo meter snega. Sestop 3. avgusta je bil podoben begu v življenje in je potekal z mislijo na 11 nesrečnikov, ki ji je leta 2004 pokopal plaz s Pik Čapaeva.
Toda človeška lastnost je, da se vse slabo kmalu pozabi, tako da sva se že 5. avgusta okrog 21. ure ponovno podala na goro. Tokrat z namenom, da vzpon in sestop opraviva brez prenočevanja v katerem od taborov. Ni šlo povsem brez težav. Precej slaba popotnica je bila neprespana predhodna noč, ko smo ponočevali s kar preveč gostoljubnimi brati Rusi.
Do snežnih lukenj T3 je Luca prišel okrog dveh zjutraj, sam pa sem mu s polomljenimi palicami sledil s skoraj polurno zamudo. Težave z opremo so me precej zdelale, tako da sem se le stežka prisilil k nadaljevanju. Po tri urnem počitku smo nadaljevali vsak s svojim ritmom in nekaj čez 13. uro sem se znašel kakšnih 40 metrov pod vrhom, ki ga je začela ovijati megla s sneženjem ter se brez kančka dvoma obrnil ter začel sestopati. Isto je storil tudi Blaž, ki se nama je pridružil na T3 in še istega dne pozno zvečer smo si veselo nazdravili v bazi. Luca, ki je vrh dosegel nekaj čez 12. uro, se je na izhodišče vrnil po 23 urah in pol, sam pa sem v bazo prišel po 26 urah. Tudi nazaj grede smo si na trojkiprivoščili nekaj urno pavzo.
Tisti manjkajoči metri do vrha so me kasneje malo pekli in ker se 40 metrov v bazi sliši drugače kot tri kilometre više sem se resno igral z mislijo o ponovnem vzponu na Han. Vse dokler nisva opravila izleta v zgornja prostranstva Južnega ledenika Engilček in dokler si nisva temeljito ogledala južne stene Han Tengrija. Sem se bo gotovo treba vrniti.
Medtem se je na Pik Pobedy (7439 m) trudilo več manjših nepovezanih ekip, ki so se zaradi še vedno nestanovitnega vremena le po polžje premikale v zgornja nadstropja gore. Vremenski vzorec druge polovice najinega bivanja na Engilčku je bil en dan lepega vremena, ki mu je sledilo lepo jutro in popoldansko poslabšanje, temu pa je sledil dan slabega vremena in tako naprej.
14. avgusta, ko sva se odpravila proti Pobedy, je bil lep dan in na vijugasti, 17 kilometrov dolgi poti po ledeniku Zvezdočka (Zvezdica), sva si lahko dodobra ogledala ogromna serakasta pobočja tega težko dostopnega orjaka. Tudi
Normalna smer se ponaša z izpostavljenostjo plazovom in dolgim vršnim grebenom, s katerega se je v primeru poslabšanja izredno težko umakniti.
V enojki sva se zvečer znašla v precej neprijetnem položaju. Vremenska napoved je napovedovala večje poslabšanje, Luca pa je trpel za hudimi prebavnimi motnjami. Toda živo sva se spomnila drame na Hanu, pospravila šotor in se še isti dan vrnila nazaj v bazo ter zaključila odpravo.
Ala Archa – Kirgiški Cham
Ker nama je pred odhodom domov ostalo še nekaj časa, sva obiskala še Ala Arčo, Kirgiški Chamonix in tu povsem nepričakovano doživela tri bleščeče lepe dni, preplezala lepo smer v severni steni Korone (4810 m), znova bila deležna postrežbe gostoljubnih Rusov, Luca pa se je na dan odhoda v dolino povzpel še na vrh Simeona Tienšanskega (4875 m).
Odpravo so podprli: Montura, Grivel, Actinia solar in PD Ljubljana Matica.
Pripravil Andrej Magajne
Fotografije: Andrej Magajne in Luca Vuerich