AO Kranj: Hudič je, ko tista “brezskrbna študentska leta” prerastejo v intenzivno mešanico dela, izpitov in drugih obveznosti.
Če pa te spremljajo še poškodbe sledi, da forma iz “viva” prav zares prehaja v neobstoj. No, z nekaj potrpljenja, ploščenjem riti za knjigami pridejo tudi tisti dnevi, ko človek zadiha svež jutranji zrak in otipa še mrzlo, prebujajočo skalo.
Ogrevanje je potekalo v vršiški Madoni. Četudi je večino smeri cikcakanja levo-desno-gori-doli, je smer lepotica. Premore super skalo, ki jo nekoliko skazi vstopni del v prečko. A vse, kar sledi je čisti užitek.
Z umirjenim urnikom in motiviranim soplezalcem se kmalu znajdeva v Dolomitih. Najprej se polotiva Schuberta v Piz Ciavazesu. Plezarija, ki ponuja le nasmešek. Moji nevplezani glavi ni ušlo tudi nekaj samogovorov. Izpostavljenost je juhuhu. Svojo zmoto v naivnosti, da julija pa res ni gužve, sva grenko spoznala naslednje dni. Ura čakanja pod Tofano in uvidenju, da hitrost res ni prvina nekaterih navez, sta naju pregnala v klasično M-special. Naslednji dan sta nama nočni dež na Selli odplavila Messnerja, proti brzini cepljena GV naveza pa plan B, sva se morala zadovoljiti z Via Trenkerjom. Pikico sva vseeno udrla.
Sledil je, kot kaže, najbolj stabilen poletni vikend. Soboto smo po tečajniško preživeli v G-G, v Vežici. V nedeljo pa spet, kot zakleto. Vlakec v Bavarski smeri, ki imitira razmere na ljubljanski obvoznici in pa občasna kanonada, sta naju prisilila v umik. Tudi frikati je fajn.
Slabša vremenska prognoza za čas ferajnovskih dolomitov, je poskrbela, da je večina ostala doma. No, na koncu se nas je 8 le nabralo – hvala Matej za organizacijo! Vreme je očitno začutilo našo vnemo in nam prišparalo dežne kaplje.
Prva na seznamu je bila Tofana s popravnim izpitom v Prima Spigolu. Zamudo in naveze sva prehitevala na dostopu tako, da sva v smeri sledila le italijanski navezi. Kot pravi Zala: “kje italjani najdejo previsne 3jke?”. Lepa smer!
Naslednji dan se nama je z Jojotom pridružil še Nejc. Zaradi vremena in možnosti umika smo se zapodili v Vinatzerja, 3. Sella stolp.
Sama smer je zanimiva, sestop še bolj – zahteva, kar dobršnjo mero zbranosti. Smo se pa vsi strinjali, da bi bolj uživali, če bi po detajlu odabzajlali na polico in odšli v dolino.
V nedeljo smo se vsi odpravili v Piccolo Lagazuoi, ki je ravno pravšnji za počivalniško turo.
Sledili so pizza in vinska degustacija. Zalini belizejski prijateljici smo dosledno predstavili naše vinske rajone.
Za grande finale sva si izbrala smer Via Nikibi v Lastoni di Formin. Ponavadi težko odgovoriš na vprašanje, katera je tvoja najlubša smer. Po tej smeri pa imam nedvoumen odgovor. Smer, ki zahteva nekaj plesa po platah, grifi vedno tam, kjer jih potrebuješ, lufta pa tudi ne primanjkuje. Smer ne popušča, zadnjim 3 težjim raztežajem pa bi brez slabe vesti lahko pripisala še kak plus. Kot dodatek sta pa tudi dostop in sestop prav očarljiva.
Sedaj pa upamo, da nas tudi v Sloveniji spet poboža poletje.