Ciril Velkovrh: Rigler Marjeta in Metodij - Vodnik po slovenskem kaminu. Ljubljana, samozaložba, 2010. 135 strani, fotografije
V Sloveniji imamo poleg Slovenske planinske poti, ki je prva vezna pot ne le pri nas, pač pa v Evropi nasploh, še na desetine drugih poti, imenovane po krajih ali zaslužnih možeh. Med njimi so mnogi pesniki in pisatelji ter duhovniki, ki so skrbeli tudi za izobraževanje prebivalstva na podeželju. Med slednjimi naj omenimo le Slomškovo romarsko pot, ki je imenovana po blaženem Antonu Martinu Slomšku, ter Aljaževo pot, speljano v čast najbolj zaslužnemu slovenskemu planincu za to, da so ostale slovenske gore s Triglavom vred slovenske. Najdaljša slovenska vezna pot pa je Pot kurirjev in vezistov NOB.
Jakobova pot, imenovana po svetniku Jakobu starejšemu, zavetniku romarjev in popotnikov, je vseevropska pešpot, oziroma je več teh poti, katere se vse končujejo v Komposteli (Španija), kjer je grob svetega Jakoba. Različne evropske Jakobove pešpoti, po katerih so ljudje hodili že v 9. stol., pričnejo v Lizboni (Portugalska), St. Michel (Wales), Brugge (Belgija), Amsterdam (Nizozemska), Arhusu (Danska), Gdansk in Krakow (Poljska), Budimpešta (Madžarska), Bari (Italija) ter v Zagrebu. Slednja vodi tudi prek slovenskega ozemlja. Zato so naši predniki množično hodili po tej poti že v srednjem veku. Med njimi so bili tudi pomembneži tistega časa.
Avtorja tega vodnika sta po upokojitvi sprva prehodila v 31 dneh celotno pot, ki je po dolžini (800 km) enaka Slovenski planinski poti. Kasneje sta Marjeta in Metodij Rigler ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom, da bi oživila ta romanja in z njimi ohranila in utrjevala vezi s Slovenci v zamejstvu. Člani društva so hodili po posameznih odsekih poti enkrat ali večkrat, iskali že obstoječe pešpoti ali pa odkrivali zaraščene nekdanje poti. V letu 2010, ko praznujemo sveto Jakobovo leto, pa je že celotna pot označena z rumenimi puščicami in Jakobovimi školjkami.
Pot, ki poteka prek našega ozemlja, pričenja v Zagrebu, državno mejo pa prečka v Slovenski vasi, v bližini mednarodnega prehoda Obrežje. Prvi večji kraj na Slovenskem, skozi katerega pelje naša pot, so Ponikve na Dolenjskem, ki ji sledijo še vasi pod Gorjanci, Podbočje, Kostanjevica ob Krki in Pleterje. Iz Novega mesta je kar daleč do Stične, od tod pa tudi do Grosupljega in Ljubljane ni blizu. Od našega glavnega mesta nas pot vodi prek Ljubljanskega barja do Vrhnike in Logatca, ter Planine pri Rakeku in Studenega pod Nanosom. Prek te gore, kjer prečkamo Slovensko planinsko pot, se spustimo v vinorodni Vipavski dolini do Podrage in Štjaka. Prek Slovenskega Krasa pridemo na meji s sosednjo Italijo do slikovitega Repentabora, od tod dalje pa vse do Trsta. Po našem etičnem ozemlju gremo lahko še skozi Devin do izvira reke Timave.
Avtorja besedila opozarjata na posebnosti krajev in pokrajine, skozi katere poteka ta pot. Omenjata mnogo pomembnih kulturnih spomenikov in zgodovinskih podatkov iz polpreteklosti in daljnega časa. Besedilu so dodani zemljevidi celotne poti, med besedilom pa je mnogo fotografij avtorja in sodelavcev. Prehoditi to pot je veliko dejanje. Videti lepote pol Slovenije pa je čudovito doživetje.
Ciril Velkovrh