Delo, Anketa: Katero delo najbolj izraža slovenski nacionalni značaj – Dramatik in publicist Boštjan Tadel: Klementov padec
Katero delo najbolje uteleša slovenski značaj, slovensko dušo, slovenske strahove, slovenske zagate, slovensko upanje in stremljenje, smo povprašali nekaj slovenskih ustvarjalcev in kritikov. Boštjan Tadel odgovarja takole:
»O nacionalnem karakterju marsikaj pove tudi njegovo (domnevno) popolno nasprotje. V času, ko smo ujeti v navidezno nerešljivo polariziranost in malodušje, se morda velja ozreti v obdobje (mnogo večje) enotnosti in entuziazma: leto 1988 je bilo leto aretacije četverice in poletja na Roški.
Nekaj mesecev prej, 15. marca, je bila v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera biografske drame Draga Jančarja Klementov padec v režiji Janeza Pipana, z Janezom Škofom v naslovni vlogi in odlično Mirjam Korbar v prvem velikem nastopu na poklicnem odru. Klement Jug (1898–1924), filozof in vrhunski alpinist, je pred Jančarjem pritegnil že več pisateljev, predvsem Vladimirja Bartola, ki mu je posvetil uvodno novelo iz Zgodb okrog doktorja Juga in doktorja Krassowitza (knjižno v Al Arafu, 1935), verjetno pa je na Bartolov nihilizem v marsičem vplival Jugov zlom v trku »s peklom, ki so drugi«. Bartol in Jančar njegovo odločitev za nesporno samomorilski podvig v severni steni Triglava pripisujeta manj kot absolutni predanosti njegovega dekleta Minke, ki je Jugu poosebljala šibkost Slovencev in vsega človeštva.
Leta 1988 je ta Jugova nepopustljivost delovala aktivistično – Janez Pipan ga je zasnoval kot kratko malo nadčloveka. Nikoli ne bom pozabil, kako je Janez Škof stal z eno nogo na ograji stopnic v dvorani MGL, se z drugo naslanjal na steno in je čez bobnečo glasbo Davorja Rocca grmel brezkompromisni Jančarjev stavek (sicer je možno, da ga je našel v Jugovi zapuščini, a ta je sila skromna, zato si ga je verjetno izmislil): 'Zmagovati je potrebno, živeti ni potrebno!'
Seveda nekaj pomeni, če je človek star 21 let (dobro generacijo starejši Andrej Inkret je uprizoritev, ki je tisto jesen triumfirala na Borštnikovem srečanju, zavrnil kot slavljenje totalitarizma) – vendar tako mogočnega delovanja vseh gledaliških sredstev nisem nikoli več videl, niti v največjih opernih hišah po svetu. Prav tako ne takega igralskega razdajanja, kot ga je iz sebe trgal v tisti in dveh naslednjih sezonah Janez Škof (še v hiperrealistični Krleževi V agoniji režiserja Petra Večka in supernadkomediji La discreta enamorada Vita Tauferja v MGL, v čudežni Svetinovi in Pandurjevi Šeherezadi v Mladinskem ter Pandurjevem mariborskem debutu s Faustom).« V. P. S.
Boštjan Tadel