Revija Slovenska vojska - november 2011 ... In potem ostane vsak sam, on in hrib, govorjenja se ne sliši več, nekakšno meditativno stanje ali le boj za preživetje, skoraj ...
7. oktobra ob 8. uri je 74. MOTB dan začel v postroju. V nahrbtnikih pripadnikov so bili trije litri vode in rezervna oblačila. Po daljšem obdobju pretople jeseni se je prav za ta dan obetala prva sprememba, saj so napovedali sneg do nižin. »kako bi lahko pred dvema mesecema, ko se je določal termin bataljonskega pohoda, vedeli, da bo slabo vreme. Proti vremenu ne moreš ničesar, zato je verjetno za vsakega bolje, če ga vzame takšnega, kot je. Mi smo ga vzeli natanko takšnega, seveda pa se vedno najde kdo, katerega pogledi so temnejši od oblakov, pa vendarle,« začne pripoved bataljonski podčastnik Aleksander Varga
Po jutranjem postroju, ko je bataljonski podčastnik povedal nekaj spodbudnih besed, ki jih je seveda namenil tudi sebi, in predal poročilo o pripravljenosti bataljona za premik poveljniku bataljona, ta z rezkim ukazom v prostem koraku za mano naprej premakne bataljon proti Pohorju. »Lepo je vojaku videti ta prizor. Kolona po dva, množica ljudi z istim ciljem, pa čeprav je to v tem primeru osvojiti vrh Pohorja. Ni primere v družbi za podobno sliko, vidiš sicer množice, vendar ne, kot da so eno, občutek je bolj poln, kot bi opazoval dobro delujoč stroj. In za vojake, ki to berejo, je bil že zgornji opis odveč, da vedo, o čem govorim,« pove Varga.
»Prve kaplje so se pojavile že ob izstopu iz vojašnice, ko pa smo prišli do pohorske vzpenjače, kjer je bilo za nami petdeset minut hoje in prva postaja za krajši počitek, je že kar krepko deževalo. Slekli smo bluzone in si na spodnje majice oblekli anorake. Torej po makadamski cesti proti Trikotni jasi, pred njo pa desno na pešpot v gozd, kjer se srečamo s prvim resnejšim klancem. Pešpot nas pripelje na naslednjo makadamsko cesto, ki se konča pod smučiščem Jonatanka, kot jo poznajo Mariborčani. Prav pod vznožjem smučišča naslednji kratek odmor, ko počakamo tiste, ki nekoliko zaostajajo. Enota da jasno čutiti, da je vsaka minuta čakanja odveč zaradi hitrega ohlajanja že dodobra premočenega telesa, poleg tega je pred nami še izziv, in to kakšen. Tisti, ki ne poznajo Pohorja, so kar malo presenečeni, da ima ta hrib sploh takšno strmino,« se zasmeji. »Seveda nekateri to tudi jasno izražajo, vendar se razlogi z vsakim metrom nekako izgubljajo v hrib. In potem ostane vsak sam, on in hrib, govorjenja se ne sliši več, nekakšno meditativno stanje ali le boj za preživetje, skoraj ni razlike. Kolona je vedno daljša in na naslednji polici, kjer je točka za odmor, je prav nemogoče zagotoviti, da se znova vsi počakamo. Še vedno lije kot iz škafa, temperatura se je spustila že kar krepko pod deset stopinj. Se že opazi trenutek, ko pade nezmožnost nadzora nad drugimi zaradi ukvarjanja s samim seboj.
Zadnja strmina je pred nami. Ta je šele strma. Stara Fiska se ji reče in pred mnogo leti so tukaj potekala tekmovanja za zlato lisico. Če uporabimo izraze iz glasbe, bi to bila lahko nekakšna dramatična repriza, ki pa ji sledi odrešujoča koda, seveda šele potem, ko zagledamo zgornjo postajo vzpenjače.«
Načrtovana dolžina odmora na vrhu seveda ni bila zaželena. V dvajsetih minutah so se preoblekli, malo pojedli in že so bili pripravljeni na vrnitev v dolino. »Seveda smo ubrali pot, ki je marsikoga navdajala z vprašanji, zakaj nismo šli tukaj tudi gor. Razen nekaj manjših težav, povezanih s sestopom in razmočenim terenom, ni bilo večjih težav. Vsi zadovoljni z opravljeno nalogo smo se spet po vojaško vrnili v vojašnico, kjer je bil topel tuš pravi obliž za otrdelo telo.«
Ne glede na vse, kot je še povedal Varga, je bil to vojaški pohod, ki je mnoge popeljal zunaj območja ugodja. »In prav to je tisto, kar vojak potrebuje, da se razvije, krepi pripadnost do enote in oblikuje skupinski duh. Tukaj so seveda še vojaške zgodbe, ki se ob tem razvijejo in včasih dosežejo že mitske razsežnosti. In nekoč mi je neki vojaški inštruktor v tujini dejal: It's all about stories … mar ne.
Besedilo: AV in NO
Fotografija: 74. MOT