Iskanje Prekmandlca: Še eno prednost ima zame Veliki Golak; edino z njega se vidi moj Javornik in moje Strelice, z ostalih dveh mi ta pogled krati prav on.
Biti sama je zame posebno darilo, ki si ga ukradem, ali pa zaslužim. Ni me strah samote, prav željno jo pijem. Ob enakomernem škripanju stopinj lahko premeljem še kaj drugega, kot zgolj vsakdanje stvari. Navzamem se preprostosti, čutila se mi odprejo za podrobnosti in vedno znova se zavem, kako lepo je živeti. Take trenutke izkoristim v polni meri in jih ne zatrpam z vprašanji, kaj, kam, kako, ... se pravi, izberem nekaj vsakdanjega.
Golak, kateri? Oh, kar Veliki, tam ni nikogar, pa še nekako bližje mi je. Prav počasi jo v sprehajajočem tempu ubiram s Predmeje, čez Korenino do gozdne jase – Staniša. Zapustim precej bolj uporabljeno pot, ki pelje proti najvišjemu iz serije trnovskih »nudistov« in zakoračim čez čistino. Razveselim se srečanja z malo rožico – bermudskim modrim mečkom (Sisyrinchium bermudiana), presenečena, da raste tudi tu. Z Bermudov so ga k nam zanesli s seneno krmo med prvo svetovno vojno. Na gozdnem robu poiščem stezo. Tu še nisem hodila v kopnem, včasih je to težje kot v snegu. Pot se vije, valovi, objema, se zvija in izvija. Mir!
Kar prehitro sem na Vratcih, sedlu med Velikim in Srednjim Golakom. Postanem nad prepadno steno mrazišča. Občudujem bogato rastje, kar nekaj alpskega se spogleduje z zaresnimi Alpami. 
Poskus napredovanja po robu kmalu opustim, vrbovje in rušje me spodi z razglednega grebena. Na vrh te povede le ena, pa še to malo skrita in seveda, neoznačena pot. V nasprotnem primeru se lahko odgugaš po rušju, če ne obupaš že prej. Razgled me spet šokira, vidim prav vse! Uživam na strehi zahodne Slovenije. Še eno prednost ima zame Veliki Golak. Edino z njega se vidi moj Javornik in moje Strelice, z ostalih dveh mi ta pogled krati prav on.
Dolg postanek na vrhu. Lahka sem kot peresce. Um, srce in duša zaigrajo v ubranem ritmu.
Okrog mene so le zaobljeno valujoče, v daljavo potapljajoče, skoraj brezkončne obline Trnovskega gozda. Okvir trenutne biti pa hladna skalna severna belina in žareči blesk morja na jugu. Za strop pa oblakov polno modro nebo.
Ne, ni mi dolgčas, ampak pripravljena sem že na kaj drznejšega. Kaj, ko bi preizkusila kakšno novo pot? Še potihoma si nisem hotela priznati, da se spogledujem z mislijo o posebni vrnitvi, o mali avanturi. O zaokrožitvi poti skozi »Kraleve kambre«, ki so se mi enkrat že zvito izmaknile, najbrž pa prav premeteno skrile. V snegu so me zapeljale sledi lovca. Si bom upala sama po povsem neznani poti skozi te tako skrivnostne gozdove? Sem zmožna poiskati njen začetek, ki mi ga je nekoč mimogrede pokazala prijateljica? Imam dovolj korajže, da se prepustim občutkom? Sliko imam pred očmi, se bo pokrila z resnično, je veliko vprašanje.
Hitim, saj časa imam dovolj, a z vsakim korakom po moji novi smeri, se mi morebiten povratek podaljšuje. Čez prvi preval, čez drugi, spuščam se, se spet dvigujem, ... Sem že mimo parih podobnih slik, vsakokrat mi vztrepeta srce, a to ni to, kar pričakujem. Deblo ležeče čez pot me skuša zaustaviti. Veja mi zgrabi vezalko in bolj ko se je skušam osvoboditi, trdneje me drži. Ni manjkalo veliko in pristala bi na obrazu. Odrgnjena, je to kakšen znak?
In končno: takoj vem da je to pravo mestu, v desno se odcepi popolnoma zaraščen kolovoz. Po parih metrih me skuša z njega spet zapeljati lovčeva sled. Nadaljujem v upanju in pričakovanju. V globel, okrog nje, na greben, mimo skalnih pečin, ... Na levi se prične gozd redčiti, je poseka? Ne, to je ogromno mrazišče, ki ga na jugovzhodu zapira s poletnim soncem pregreto strmo pečevje. Saj to ne more biti nič drugega kot »Kraleve kambre«, in tu je s soncem obsijan njegov tron. Tiho obstanem, da ga ne bi motila, zrem v njegove, v zlato odete sobane, zrem v njegovo speče obličje. Grajska streha je bukov gozd in tla so mehko rušje, ki mu kraljevsko ovija noge.
Kako je bil dolg moj postanek, ne vem. Iz zamaknjenosti me je zdramilo ptičje petje, sonce je zahajalo za Veliki Golak na moji desni.
Nisem mogla, da ne bi zvečer poklicala prijateljice:
»Pikica, ključ imam!«
»Kaj, čigav?«
»Oh nič ne maraj, malo me nosi.«
In vendar ga imam, v dlan mi je bil zaupno položen, imam ključ od »Kralevih kambr«! Vsaj jaz to tako razumem.
Anka Vončina