Z bojevito nastrojenim geslom: "Nobene pedi slovenske planinske zemlje tujcem brez boja!" se je dr. Tičar s sodelavci leta 1911 zagnal v gradnjo koče na višini 1620 m, ki bo postala protiutež nemški Vossovi koči.

Stoletnica Tičarjevega doma

Že davno preden je bila čez gorski prelaz Vršič (1611 m) z velikimi žrtvami ruskih vojnih ujetnikov zgrajena cesta, je najnižji prelaz v vzhodnem delu Julijcev veljal za pomembno povezavo.
Bovčani so čezenj gnali naprodaj svojo drobnico v Kranjsko Goro (prvotno Borovška vas), nazaj pa tovorili v krošnjah potrebščine, ki so jih tam nakupili. Trenta je bila glede tega skoraj izključno vezana na Kranjsko Goro.

Le pot čez prelaz z jezercem

Prelaz Vršič je imel staro ime; Kranjski vrh , na njem pa je takrat še ležalo tudi romantično jezerce. Sprva je čezenj vodila le pešpot, ki je zadostovala nosačem in za gnanje drobnice, pred prvo svetovno vojno pa je bila iz kranjskogorske strani zgrajena tovorna pot, po kateri so lahko z dvovprežnimi vozovi vozili hlode iz trentarske strani Vršiča. Za izdelavo te poti je bilo v spodnjem delu zaslužno kranjskogorsko županstvo, v zgornjem delu nad Klinom in nekoliko navzdol proti Trenti (do Velike planine) pa je zanjo poskrbel zagnani podjetnik Zakotnik. Ta je bil takrat, naj omenim le kot zanimivost, župan Šiške (Šiška je od leta 1914 del Ljubljane, pred tem je bila samostojna vas). Seveda pa tu še ni govora o cesti, šlo je le za 2-3 m širok kolovoz, med tem, ko je nižje od Velike planine v Trento še vedno vodila le običajna pot.

Tudi tokrat poteka borba z nemškimi planinci

Slovenski planinci so radi zahajali na Vršič, ker je od tam lepo izhodišče za obisk Mojstrovk, Prisojnika, ter kot povezava še naprej na Jalovec ali Razor. Zato se je kmalu pokazala potreba za izgradnjo planinske koče. Ker takrat v Kranjski Gori še niso imeli svoje podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD), se je glede tega angažirala podružnica iz Radovljice. Leta 1898 so začeli snovati načrte in se ogledovati za primerno parcelo, na kateri bi postavili kočo. Izbrali so si mali griček, četrt ure hoda pod Vršičem, ki je imel lep razgled in bil hkrati varen pred plazovi. Iz tega pa žal ni bilo nič, menda po zaslugi nekega preveč zgovornega domačina. Namera SPD je tako postala znana tudi kranjski sekciji nemškoavstrijskega planinskega društva DÖVA. Bila so to leta tekmovanja za gradnjo slovenskih ali nemških poti in koč v naših gorah in Nemci, ki so imeli več denarja, so parcelo na hitro kupili in na njej že leta 1901 odprli Vossovo kočo (Vosshütte, danes Erjavčeva koča, 1515 m). Ta koča, v kateri slovenski planinci niso bili ravno zaželeni, je bila majhna in zaradi razvoja kranjskogorskega turizma ter novozgrajenih planinskih poti, navalu planincev že kmalu ni več zadoščala.

Končno dobi Vršič še slovensko kočo

V letih pred prvo svetovno vojno je končno tudi SPD prišla do svoje koče. Dr. Josip Tičar (1875 - 1946), predsednik Kranjskogorske podružnice SPD (ustanovljene 1903) in soustanovitelj naše gorske reševalne službe, je bil glavni pobudnik gradnje. Dogajanje okoli gradnje je bilo ves čas čustveno nabito, posebej Tičarju se je zdelo izredno pomembno zajeziti nemški prodor v naše gore. Z bojevito nastrojenim geslom: "Nobene pedi slovenske planinske zemlje tujcem brez boja!" se je s sodelavci leta 1911 zagnal v gradnjo koče na višini 1620 m, ki bo postala protiutež nemški Vossovi koči.
Blizu mesta, kjer stoji današnji Tičarjev dom, so tako zgradili leseno enonadstropno stavbo, pokrito s skodlami. Spodaj je bila jedilnica z ločeno kuhinjo in posebno sobo za oskrbnika. V prvem nadstropju je bilo pet sob z 2-3 posteljami, v mansardi pa skupno ležišče za deset oseb. V jedilnici so postavili veliko lončeno peč, vsa oprema pa je bila izdelana iz masivnega macesnovega lesa .

Množica še ne sluti temnih oblakov nad novo kočo

Svečana otvoritev je bila 4. avgusta 1912. Ljudi se je trlo, saj je iz 2,5 ure hoda oddaljene Kranjske Gore prispelo okoli 500 navdušenih planincev, železničarji pa so vedeli povedati, da se jih je vsaj 50 pripeljalo že dan prej in se iz postaje odpravilo naravnost na Vršič, kjer so prenočili. Med obiskovalci je bilo tudi več prijateljskih planincev iz tujine, predvsem Čehov in Hrvatov. Kot je zapisal Tominšek, so za vso to silno množico lepo poskrbele gospe in gospodične, prijateljice planinske podružnice, ki so pripravile pogostitev. Za primeren blagoslov nove planinske pridobitve, je poskrbel seveda kdo drug kot župnik Jakob Aljaž.
Vsak planinski dom je zahteven za vzdrževanje in njegovemu upravitelju poje velik del denarja, ki ga ima ta na voljo za delovanje. Najlažje se denar seveda nateče v blagajno s primernim obiskom in že v nasledjem letu se je lahko društveni kronist pohvalil, da je bilo v "posetniku", torej v vpisni knjigi, zabeleženih 828 planincev, ob pripombi, da se jih mnogo niti ni vpisalo. Leta 1913 so priredili za planince tudi silvestrovanje, vesele družbe, ki so sanke pripeljale od doma in privlekle na Vršič, pa so se razposajeno spuščale tako na zgornjesavsko kot na bovško stran. Kronist je za konec nekoliko kislo pripomnil, da je bilo v spodnji Vossovi koči še nekoliko bolj živahno ... Istega leta so amaterski igralci iz Kranjske Gore in okolice pripravili še dobrodelno igrano dramo, katere izkupuček je šel v celoti za pomoč za lepši zagon novega planinskega doma.

Kočo zasede vojska, jezerce pa je uničeno

Naslednje leto se je naša takratna domovina avstro-ogrska zapletla v svetovno vojno. Italija, ki je bila sicer še vedno njena zaveznica, je vzbujala velike pomisleke in za primer, da bi prestopila na drugo stran, so pričeli Avstrijci načrtovati cesto, ki bi omogočala oskrbo zaledja precej verjetne fronte na Soči. Na obeh straneh, v Trenti in Kranjski Gori so zrasla skladišča in barake, kamor so pripeljali ruske vojne ujetnike, ki so jih zajeli na vzhodni fronti.
Slutnje so se izkazale za pravilne. Italija je 24. maja 1915 zamenjala stran in izgradnja ceste je bila še kako nujna. Same gradnje, množičnega trpljenja ujetnikov, tisočih smrtnih žrtev in strašnega plazu z Mojstrovke 8. marca 1916, na tem mestu tokrat ne bi omenjal, raje se bom držal niti, ki jo je usoda namenila ubogi koči na Vršiču, nenadoma umeščeni v samo frontno zaledje.
Namesto planincev so se vanjo takoj naselili avstro-ogrski vojaki. Cesta se je koči k sreči izognila, ni pa imelo te sreče malo jezero na vrhu prelaza. Tega so delavci med gradnjo zasuli, na njegovem mestu je bil postavljen konjski hlev in od tedaj ga najdemo le še na redkih arhivskih fotografijah.

V koči se šopirijo financarji, a nakaže se druga rešitev

Po vojni je kazalo, da je koča za naše planince dokončno izgubljena, saj se je znašla na novem Italijanskem ozemlju. Italijani so vanjo namestili svoje finančne stražnike. Takrat pa se je slovenskim planincem nenadoma pokazala druga možnost, kajti brez lastnika je po propadu monarhije ostala spodnja Vossova koča. Ta je bila sicer poškodovana in izropana, lesene podnice pa uničene, ker so jo uporavljali kot hlev za tovorne mule. A je vseeno morala prevzeti vlogo. Padla je odločitev, da staro in premajhno nemško kočo obnovijo in predvsem povečajo.
Seveda pa se v kranjskogorski podružnici niso kar tako sprijaznili z izgubo le nekaj ovinkov višje ležeče koče, v kateri so po novem kraljevali financarji. Iz zapisnika rednega občnega zbora podružnice je jasno razvidno, da je njihov zastopnik dr. Pretner v Trstu dobil novembra 1923 od poveljstva finančne straže dopis, v katerem je bil odgovor na njihovo pritožbo. Podružnica je namreč zahtevala, naj poveljstvo finančne straže za zasedeno planinsko kočo plačuje najemnino, ali pa jo pošteno odkupi. Italijani so zahtevo prostodušno zavrnili z utemeljitvijo, da financarji koče sploh niso zasedli. Nasprotno, tako kot vsi ostali, ki občasno potujejo čez prelaz, so se občasno le zatekli v njeno zavetje, saj je po koncu vojne ostala zapuščena in dostopna vsakomur. O nakupu koče pa tudi niso razmišljali, ker je ne potrebujejo, niti jih to ne zanima pod pogoji, ki jih je postavila SPD. Koča je bila s tem izgubljena za naslednji dve desetletji.

Po vojni je treba skoraj vse od začetka

Po drugi svetovni vojni so jo v zelo slabem stanju prevzeli v upravljanje planinci iz PD Jesenice. Popravljeno in na novo opremljeno so ponovno odprli 15. septembra 1946. Istega leta je umrl dr. Josip Tičar in koča je bila tedaj njemu v spomin preimenovana v Tičarjev dom.
Ker kapaciteta kljub spodnji Erjavčevi koči ni več zadostovala potrebam, so jeseničani v Planinskem vestniku (6/1963) napovedali namero o preureditvi doma, ki so jo utemeljili tako s planinskim kot tudi turističnim in tranzitnim prometom čez prelaz, med obiskovalci je bilo zaznati tudi vedno več tujcev. Ni ostalo zgolj pri preurejanju, zraven dotrajanega starega doma je zrasel nov, velik in sodobno urejen planinski dom, staro kočo pa so podrli. Uradna otvoritev je bila 31. julija 1966.

Plaz povzroči razdejanje

Spomin na uničujoč plaz z Mojstrovke, ki je zasul ruske vojne ujetnike med gradnjo ceste, je ponovno oživel v začetku aprila 1975, ko je bela pošast porušila čelno stran doma. Nekaj dni prej je zapadlo toliko snega, da je bil kiosk s spominki pokrit z dvema metroma snega. Z Mojstrovke je tedaj privršela puhalica, to je pršni plaz suhega snega, ki doseže veliko hitrost in pred seboj ustvari močan zračni udar. Ta je v tem primeru poleg koče podrl tudi veliko dreves na trentarski strani prelaza. Bilo je 1. ali 2. aprila, ko ni bilo na Vršiču na srečo nikogar, razdejanje pa je slučajno opazil pilot helikopterja, ki je letel od Kanina proti Ljubljani.
Jeseniški planinci so bili ob novici pretreseni, saj je komisija, ki je odšla naslednjega dne na ogled, naletela na opustošenje. Vendar se jeseničani niso zlahka predali. Bila so leta, ko se je marsikaj delalo in naredilo udarniško in že 1. maja se je na Vršič odpravila delovna brigada. Najdeno opustošenje še najbolje opiše podatek, da je 40 prostovoljcev dva dni samo odkopavalo trdno zbito plazovino. Šele po tem so lahko ocenili nastalo škodo.

Ponovna obnova in sedanje stanje

Na nesrečo v tedanjih časih naše zavarovalnice še niso poznale zavarovanja proti plazovom, zato je za Jeseničane nesrečni dogodek pomenil pravo katastrofo. Dom so obnavljali delavci remontnega podjetja iz Bovca, sredstva je zagotovilo planinsko društvo s pomočjo PZS, apelirali pa so tudi na vse planince za prostovoljne finančne prispevke. Dom je bil naslednje leto ponovno odprt za obisk.
Danes je Tičarjev dom ena od naših najbolj obiskanih in po številu ležišč večjih planinskih postojank. Le malo ljudi pa v njem tudi zares prespi. In čeprav nosi ime planinski, je med današnjimi obiskovalci le majhen delež planincev. Večina se jih na prelazu z avtom ustavi le za krajši čas, mnogo je motoristov in kolesarjev, večina pa je prav tujcev.

Dušan Škodič