Polet - Andrej Jaklič: Ni pomembno, kje hodiš. Bolj kot to je pomembno, s kom hodiš. Na trekingu okoli himalajskih vršacev še toliko bolj.

Vedel sem, da bo dobro, res sem vedel. In je tudi bilo.

»Boš kadil?« je bilo prvo vprašanje, ki mi ga je postavil, ko sva se srečala. Ne na ulici, ampak v že tako smrdljivem taksiju z zaprtimi okni, da ne bo pomote. In tako je bilo naslednja dva tedna, ves treking okrog Manasluja. Ko se mu je v roki znašla škatlica legendarnih cenenih cigaret Pilot, se je oglasil tudi »boš kadil«.

Ugodnež ali neugodnež, to je vedno vprašanje
Vsak, ki je kdaj naokoli hodil z vodnikom, ve, da nobena hribovska lepota ne odtehta težav, ki ti jih lahko povzroči dodeljeni ti »neugodnež«. Za katerega pač ne moreš vedeti, ali ga boš dobil ali ne, in je zgolj od vaju dveh, še najbolj pa od tebe samega, ki si tako zelo želiš potovati sam, odvisno, ali se bosta ujela ali ne. Za katerega tudi ne veš, kakšen je, ali je duhovit, tenkočuten, čuječ, pozoren ... Z njimi nisem imel vedno sreče, zato sem se jih naučil prepoznavati, skoraj zavohati. In tokrat je dišalo. Kakor koli pač že.
»Sem prosil svojega boga, vse bo v redu.«
»Kaj bo v redu?«
»Ja, vse, trek pa to,« je rekel.
»Kateri je ta tvoj bog?«
»Več jih je. Vse sem prosil.«
»Jaz pa nobenega, a vem, da bo vse v redu.«
»Seveda bo.«

Vedno je bila njegova zadnja. Kar ni nič narobe, saj je vodič. Izkušen. Senior. Legenda. Barat namreč že dvajset let tepta vse mogoče poti. Najprej kot nosač, potem kot kuhar, zadnjih osem let kot vodič.

Tudi če si »pussy«, prav pride.
»Vse imam rad, samo Nepalcev ne.«
»Zakaj ne?«
»Ni denarja.«
»Kje pa je denar?«
»Pri tebi, tujec.«
»Kako pa veš, da sem bogat?«
»Ker si blond. Boš cigareto?«
»Daj mi mir!«
»Bom. Potem pa poslušajva glasbo.«
»Kakšno glasbo?«
»Našo, s telefona.«

Tako nekako je šlo ves čas, vse od Arughat Bazaarja do Beshishaharja na drugi strani Manasluja. Vmes pa ... vse od 500 m nadmorske višine do dobrih pet tisoč po dolini Buri Gandaki in dol do 800 metrov nad morjem v dolini Dhud Khola. Od banan, kave, manga, kivija, pomaranč, jabolk, riža, špinače, ovsa, trave (takšne in drugačne), večnega snega, ledu, grap, dolin, sotesk, teras ... je kaj manjkalo? Ob Baratu ne.

Mraza zgoraj (od okoli 3000 m nad morjem) je bilo celo preveč, saj ga niso preganjali z ničimer, tudi z metanjem jakovega dreka v peč ne. Kar pustili so ga, da nas je, redke pohodnike, premlatil in prek nekaj žganic na večer nagnal v spalno vrečo. Mene (izkušnje pač) v dve spalni vreči. Drugo prešvercano in spretno skrivano vse do konca. Sem pač pussy, kaj češ!

Če si fit, si fit
Sicer pa nekaj tehničnih podrobnosti: Round Manaslu Trek je zgodba dveh dolin, ki se običajno odvrti v 18 ali 21 dneh. Nastanitve so slabe, zato večina skupin kampira, kar pomeni, da vso prtljago privlečejo s sabo iz Katmanduja, dodatne nosače najemajo v lokalnih vaseh. Treking sodi med težje, teren je namreč zelo razgiban, začne se v vročini, na pet tisoč metrih nad morjem pa ne glede na letni čas vedno seka kar prijetno hud mraz. V šotoru občutiti vse te spremembe ni ravno veselica, če ti še v na hitro zbitih kočicah zmrzuje voda in podobno.
Ampak midva z Baratom sva jo mahnila po svoje. V bistvu po njegovo: »Vsak dan naprej in to lepo počasi.«
»Kaj pa aklimatizacija?«
»Če si lepo počasi, je ne potrebuješ.«
»Okej.«
»Seveda je okej.«

Niti slučajno ni bilo res. Premikala sva se vsak dan, popolno število dni pa ni bilo zgoraj omenjeno, ampak je bilo točno dva tedna, za hojo v bistvu dvanajst dni. »Lepo počasi« je bilo v bistvu med šest in osem ur kar odločne hoje. Ampak, če si fit, si pač fit. In jaz sem bil, on pa že po službeni dolžnosti tudi. No, v »cepetanje« je vključeno tudi kosilo (dal-bat, kaj pa drugega) in vsaj par čajev vmes. In Pilotov.

Kralj kuhinje
Zakaj ima status, kakršnega ima, mi je bilo, tistim nekaj trekerjem, ki smo jih srečali na poti, pa tudi, jasno zelo hitro. Ker je iz nikakršne situacije vedno izvlekel posteljo, ker je med drugimi nosači takoj postal vodja »krdela«, ker je z neverjetno kombinacijo predrznosti in šarma preigral lokalne kuharice. Vedno je bilo enako: takoj po koncu dnevne hoje v kuhinjo na pilota, potem pa:
»Daj še malo čilija!«
»Še več, pazi na ogenj, zakaj makarone ne popečeš v olju ...!«
»Pusti, bom jaz!«
In tako je ona končala na klopi, on pa za ognjiščem. Daleč od tega, da bi reševal zadevo, on je bil dodana vrednost dnevnemu obroku.

Po katerem pa je, vsaj zame, prišel najlepši del dneva. To je, ko se gojzarji razsmrajujejo nekje v kotu sobe, sam pa v šlapah tacam po vasi. Počasi, skromno, brez fotoaparata. Samo s prečiščeno glavo in rahlo utrujenim telesom.

Kitajci prihajajo? Ne, so že tu!
Pravzaprav sem se šele takrat počutil pravega turista. To pa zato, ker nisem mogel prenehati vohljati v tradicionalnih bivališčih lokalcev, v njihovih sobanah, se čuditi bazi, s katero preživijo. In seveda buljiti v obraze (takšni pač smo, buljimo in to ...). Če bi oni buljili vame, bi bil nekako pomirjen, tako pa sem bil ves čas rahlo v zadregi. Zakompleksan imperialistek, pač, ki se čudi vsemu, kar je drugačno od njega. In to po vseh teh letih in trekih nikakor ne morem iz svoje evrocentrične zanke. Zato pa oni lahko oziroma s kakršno koli zanko sploh nimajo težav. Mi jih v resnici sploh ne zanimamo, sploh pa je toliko zijal, da jih niti vidijo ne več. Če že kaj, bi si namesto nas belčkov želeli kakšnega Kitajca več, da bi jim ugodno prodal kaj pri njih izdelanega blaga.

Tega, kitajskega, pa je tako ali tako čedalje več. Najprej zato, ker je pokrajina Manang na meji s Kitajsko in se fantje s konjički v enem dnevu odpravijo tja in nazaj, drugič pa zato, ker Kitajci ihtavo s svoje strani gradijo ceste, po kateri tako želeno blago prihaja hitreje kakor stoletja prej na konjskih hrbtih. Tranzistorji, vodne črpalke, električni generatorji, konzerve, vodka, pivo ... vse kitajsko je zaradi oddaljenosti od nepalskih mestnih središč precej bolj ugodno. No, čeprav »loma« s kitajsko vodko ne priporočam nikomur. Sem preveril!

Ko deset minut ni deset minut
Ni bilo agonije, bil pa je razlog za to. Zanj sta poskrbela dva. Najprej Barat, potem pa lokalna skupnost. Najprej Barat: zgodba je enostavna in se vedno znova ponavlja – če jih pustiš, jih tudi dobiš. Seveda, vodič je nekdo, ki mu moraš zaupati, a ne povsem. To pomeni predvsem, da mu nikoli ne smeš prepustiti pobude in ga samega pustiti »na terenu«. Ker se zelo hitro počuti domače. In Barat, maček stari, se seveda je, zato je stvari začel hitro peljati po svoje. Tudi izmišljevati si časovnico in razdalje, kar pa je pri celodnevni hoji za nas, obsedence s časom, seveda huda napaka. Na primer:
»Koliko je še do kosila?«
»Deset minut.«
»Smo že dvajset minut čez deset minut.«
»Saj pravim, da čez deset minut.«
»Smo že spet dvajset minut čez deset minut čez dvajset minut.«
Vmes se zgodi prehod s planot v strmo džunglo.
»Zdaj zdaj bomo.«
»Jebemti, zdaj te mam pa dovolj. Da se mi niti enkrat več ne zlažeš. Drugače se boš takoj spokal nazaj domov!«
Sem moral biti malo jezen, kljub vsem težavam z avtoriteto.
»Ampak, sir!«
Od kod pa zdaj to, »sir«?
»Ne seri, to si naredil prvič in zadnjič!«
»Yes, sir!«
»Noben sir, ne me jebat!«
»Yes, sir!«
»Koliko je še do kosila?«
»Deset minut, sir.«
»Če ni, je to tvojih deset zadnjih minut!«

In, poglej si no, poglej, res jih je bilo samo deset. In ni bilo več »sir« in bil je vsako jutro natančen itinerarij in še prej celo popoldne obredno objemanje in opravičevanje. Z obeh strani, da ne bo pomote. Ja, nazadnje sva bila kriva oba, čisto na koncu, s kitajsko vodko, pa nobeden. Drugi so bili krivi!

Ko mi nismo pomembni
To je bil en razlog. Naslednjega je zakrivil pop. Njihov, budistični, lama. Priletel je iz Indije naravnost v samostan. In za tri dni dobesedno ohromil »turistično industrijo«. Ne, to vse je res. Po soočenju mnenj z Baratom smo namreč prišli v vas, prazno, ne prazno, opustelo. »Kje pa so vsi?«
»Pri lami.«
»Ne!?«
»Ja. Indijski lama je prišel predavat in cele vasi iz cele doline so tam.«
»Kje?«
»Dan hoje navzgor.«
»Kaj pa mi?«
»Mi nismo pomembni!«

To je bilo res. V vasi nas je nasedlo okoli 20. Kampisti niso imeli kam postaviti šotore, mi nismo imeli kam postaviti svojih gojzarjev. Vse je bilo zaklenjeno, okoli praznih hiš so tavali le stari bivoli in nekaj zablodelih ovc. Še kokoši ni bilo, konjev pa itak ne. Zato pa mi, prepoteni, lačni in tečni.

Domača zgodba
Medklic o domačinih: Kako živijo? Zakaj bi kompliciral, romantiziral, olepševal: zajebano. Kako to prenašajo? Vdano. In kako se pri tem počutijo? Vdano. Bolečina torej kot zadovoljstvo? Da niste tega že nekje slišali? Ste.

Podobno je z Baratom. On sicer ne prihaja iz hribov, ampak iz bližnje vasi pred Arughat Bazarjem. On, žena in tri hčere. Najstarejša je že poročena (tako kot on z dogovorjeno poroko), torej mora skrbeti še za dve. Žena nima službe, kar ne pomeni, da nima dela. Ogromno ga ima, saj njega štir do šest mesecev ni doma. Ko je, je laže, a še vedno ne tako, kot bi si želel. Seveda, denarja ni dovolj, ravno toliko, da sanje ostajajo sanje. Da ne more urediti sončnega sistema za ogrevanje vode in pridobivanje elektrike, da mu manjka ena soba, še najbolj pa pogreša čisto pravi wc. Ampak ni razloga za paniko. Vsaj po njegovem ne.
»Ko bova končala, boš prišel k meni?«
»Ampak v Kathmanduju me čaka družina.«
»Vsi boste prišli. Dovolj prostora je za vse!«
»Vem, ampak gremo takoj naprej ...«
»Ostanete lahko, koliko hočete!«
... in tako naprej v tem stilu vsak dan vsaj enkrat. »Eh, moj pilote.«

Šef je pač šef
»Takole, mi bomo tukaj, ti greš gor in da se mi ne vrneš brez rešitve,« je v vas, kjer je bil lama, Barat poslal najinega nosača začetnika, ki je že tako ali tako od utrujenosti gledal z belim. Ampak po petih urah se je kljub temu vrnil z »gostilničarjem«. Ta pa je le odklenil hišo in oddrvel nazaj. Jasno, kdo je bil šef – kuhinje, kampa ... šanka! Ne sprašujte, kako, ker ne vem nič več kot to! Bila je vodka in bilo je pivo!

Rezultat »prepira« je samo še potrdil njegovo tenkočutnost. Da me pusti pri miru, ko to najbolj potrebujem. Da sem lahko sam, tečen, sprt z vsemi in z nobenim, ali pa družaben ali pa formalen. Ne vtika me v svoje koncepte, kar je skoraj pravilo pri vodičih. Pravzaprav me pusti svobodnega.

Potem pa je šlo zares
No, saj potem je šlo pa bolj zares. Unesla sva se oba, Barat in jaz, vedno grše pa se je obnašal mraz. Dejstvo je, da pod 3000 metri tudi zvečer še obstajajo kratki rokavi in hladna pijača, od tam navzgor pa se stvari močno obrnejo. Bunde, pajkice, dolge gate, kape in čaj, čaj, čaj. No, tudi kakšna žganica pa to, ampak zaradi višine nevajenega teleščka nikakor ne priporočljiva v večjih količinah. Še dodaten razlog – nikjer ni nič zakurjeno. Najhuje je takoj, ko se ustaviš in se telo ohlaja. Dve uri obupa na dan, ko se treseš in ne veš, kaj bi sam s sabo. Še dobro, da je sedem zvečer kmalu, na postelji pa dve (»pussy« pač!) spalni vreči.

Odprto, zaprto, odprto ...
Pri 3000 nadmorske so se začele pojavljati tudi informacije, vsi smo jih namenoma preslišali, da je koča tik pod prelazom Larki La (no ja, na 4400 nadmorske, prelaz pa je na 5100) zaprta. Zakaj? Zaradi vaškega spora, saj naj bi kočo zgradila lokalna skupnost, denar pa »vlekel« zasebnik. To na kaj spominja? Kakor koli, ker v tem primeru ne bi bilo mogoče dobiti hrane, tudi naš rezervni šotor ne bi prišel v poštev. Alternativa je bila naslednja: prelaz »zavzeti« s 4000 m nadmorske višine. To pomeni vstati ob treh ali dveh zjutraj, osem ur do vrha prelaza in še šest navzdol, do 3800. Že samo slišati je bilo ubijalsko, čeprav se Baratu ni zdelo bogvekaj.
»Saj bo šlo!«
»Ne bo!«
»Bo, bo!«
Ampak ker se je pomolil k bogu (k vsem njegovim), se je zadeva obrnila. Dan pred prihodom oziroma tem norim odhodom se je koča spet odprla.
»Sem ti rekel, da bo vse v redu!«

Zjutraj pa – kot roža
Korak vstran: med dnevi negotovosti je bil tudi zaključek največjega nepalskega praznika – dashai. Barat me je vabil in vabil, tako kot vsak večer, a sem ga tam nekje okrog 4000 metrov nadmorske višine samo krotko pogledal. Ni šans, stari, ne dam se ti v roke. Ti si mojster in obvladaš, jaz sem vajenec in grem raje spat. Adijo in mobilca si daj na tiho. Ne bi še ponoči poslušal tvojih mp3-ijev. Dobro so ga gnali, sem jih slišal še dolgo v noč, ti Nepalci. Zjutraj pa – tako kot vedno – Barat kot roža.
»Gremo, lepo in počasi.«

Ena od stvari, ki mi je pri njem/z njim najbolj všeč, je, da se ne greva ekoturizma. Tega ne zna ne on ne jaz. Če že kaj, se greva moj mir turizem. To pa je kvaliteta in prednost vodiča, iz katere se lahko razvije pravi odnos. V katerem sta mir in tišina, tudi če kar naprej govoriva in se prepirava.

Da ti dam ljubčka!
Kakšna groza bi bila, če bi res morali potegniti dve etapi v eno, mi je bilo jasno, ko sem ob treh zjutraj pri globokem minusu ščemel v baterijsko lučko in srebal svoje kitajske rezance. Neprespan, kot je to na 4400 normalno, premražen, kar je tudi normalno, tečen, kar je malo manj normalno, in brez volje za karkoli, še manj pa za deseturni pohod. Baratu je bilo vse jasno.
»Gremo, lepo počasi!«
»Daj mi mir!«
»Če bomo zamudili, bo sneg preveč stopljen in ob desetih bo prišel veter. Sranje bo.«
»Okej.«
»Gremo, lepo počasi.«
Rahlo zajebano, moram priznati. Tako kot rahla višinska in čedalje močnejši glavobol. Ampak na srečo nič preveč strmo navzgor, ko pa se začne daniti in se začnejo kazati obrisi vršacev ... vse pozabljeno, bratje moji, vse pozabljeno.
»Pridi, Barat, da ti dam ljubčka.«
»Kaj!«
»Da ti dam l-j-u-b-č-k-a!«

Kdo ga pa ne bi!
Enako je bilo tudi na vrhu prelaza. Kombinacija sreče, veselja, evforije, lepote ... veš, da v bistvu nisi Bog, da nisi presegel ničesar, česar ne bi presegel že marsikdo, a je vseeno tak občutek. Zase sem pač kralj, jebiga. Še Barat ne zmore ostati miren.
»Vedel sem, da bo vse tako, kot mora biti!«
»Jaz tudi, saj si prosil vse svoje bogove.«
»Točno zato, boš enega?« mi je ponujal pilota. Pilota na 5100? Kdo ga pa ne bi!
Skupaj s švicarskim žganjem, skrito zalogo neke Švicarke, in mojim, prav tako pretihotapljenim pršutom, v roku, je bilo ob osmih zjutraj prav dekadentno. Kdo nas je videl?
Nimam pojma, po Baratovem mnenju bogovi, ki so nas kmalu po tem, ko smo se začeli spuščati, imeli dovolj.
»Evo, sem ti rekel, da smo imeli srečo.«
»Še enkrat?«
»Oblaki, konec je! Kakšna sreča!«

Deset ur za minus dva tisoč
In res, nekaj sto višinskih metrov pod prelazom je ta dobil belo kapo. Ki je, vseeno mi je, ali verjamete ali ne, ni snel dober teden. To pa je pomenilo: da nihče v tem času ni mogel čez prelaz, saj je bil tam mraz, slabo vreme, predvsem pa nov sneg. Kako žal mi je bilo dveh Švicarjev, ki sta nekaj dni hodila z mano, dan pred prelazom pa sta se odločila za dan počitka. Švicarska natančnost, pač.

Mi pa naprej, vse dol do 3800, torej v desetih urah dobra dva tisočaka višinskih metrov. Če kdaj, potem je to razlog, da se oglasijo nohti na palčkih in mezinčkih. Ne, na mezinčku otiščanci, na palčkih pa modrikasta barva.
»Kaj pa zdaj, moj Barat?«
»Nič, jutri še novih 2000. Samo navzdol.«
»Uf!«
»Ne, lepo počasi.«
Pa še prav je imel, in tudi z deveturno hojo ni prav nič pretiraval, »lepo počasi« gor ali dol. No, časa za ogled tekme Chelsea – Arsenal je bilo dovolj. Od kod pa televizija?

Iz zena med adrenalin
Tako da smo iz »Manaslu Prohibited Area« prišli v »Annapurna Conservation Area«. Z nenaseljenega otoka v spalno naselje. Iz solo v »grupnjaka« ... iz dekadence v uniformnost, iz lokalnega radijskega sprejemnika med ipade, iz spoštovanja do okolja in prebivalcev med prezir in aroganco, iz zena med adrenalin ... Jah, tako to je, ko se nekaj znajde med mokrimi sanjami evro-ameriških pohodnikov.
»Kaj je, Barat, uživaš?«
»Uživam. Ti pa ne.«
»Kako veš?«
»Vem.«
»Prav imaš.«
»Ampak oni so tisti, ki mi dajejo službo. Že dvajset let.«
»Vem.«
»Vem, da veš. In razumeš.«
»Ampak vseeno ne uživam.«
»Vem.«
Vedno ima prav, ta Barat. Za ene je kruh, za druge je turizem prekletstvo. Da ne bom izpadel važič: tudi sam sem se predajal anapurnskim in drugim avtocestam, tudi sam sem bil evforičen nad vsem, kar sem videl prvič, ampak kmalu mi je postalo jasno, da je vse tisto, kar te čaka, ko si sam, nekaj povsem drugega od tistega, ko nisi. Ko se ti razpiha oblak socializacije in te pogoltne oblak samote. Takrat so barve malo drugačne, takrat se zgodba odvrti vate, ne k drugim ... da ne bom patetičen, nekako v tej smeri je šlo vse to.

Škoda besed
»Piva ne bom, lahko pa mi priskrbiš domače žganje, rakši.«
Je že bil na mizi, midva pa za njo. Malo nisva vedela, kaj bi drug z drugim, vsega je bilo nekako preveč, vse se je bližalo koncu. Nič, pa jutri.
Kot da bi »jutri« vedel, da mora popraviti vtis tistega »včeraj«. Spust navzdol proti cilju je najprej široko odprl dolino, potem pa predrl meglico in nas, seveda sem si mislil, da samo mene (po Baratovi zaslugi, jasno), počastil s kraljevo turo – osemurnim sprehodom med riževimi polji nad mano in strmo globoko džungelsko sotesko pod nami. Škoda besed za kar koli.

Te so privrele šele v zadnji točki, lokalnem velemestu Besishahar. Vsaj zame najtežji trenutek – kako dati napitnino – je visel v zraku že od prejšnjega dne. No, pivo pa to, pa še eno, pa je šlo. Najprej nosaču rupije, potem Baratu evre. Obema so se svetile. Oči namreč, kar pomeni, da sem zadel. Uf!
»Boš kadil?« me je hotel rešiti Barat.
»Daj mi mir in lepo se imej!«
Vse, kar je ostalo, je bila samo še vožnja v Katmandu. Brezzvezna, je padal dež!

Posel je posel
Mimo tega se pač ne da. Da je posel posel, zabava pa zabava. In zanj, za Barata, je, kar sem seveda vedel, posel pač vse. Tudi zato je pozabil, da bi šel k njemu domov, vsekakor pa je hotel poskrbeti še za moje naslednje destinacije, ki pa so bile že oskrbljene. Ni bilo konflikta, zato pa tišina mojega telefona. Drugače pač ni šlo. Ampak to sva vedela oba. On in jaz.
Ampak vseeno lahko še enkrat ponovim: »Vedel sem, da bo v redu. In je tudi bilo. Bom še šel.« Jasno, s pilotom.

Besedilo in foto Andrej Jaklič 

BARAT
40 let, od tega dvajset v trekinški industriji. »In to od začetka pri istem podjetju. Jaz sem zvest, nobeden v moji firmi nima tako dolgega staža kot jaz.« Začel je kot nosač, napredoval v kuharja, slabih deset let je vodič. Sam se je naučil angleščine, ima družino, tri otroke, hčerke, ki mu pijejo kri, a jih ljubi. Enako kot ženo, vsaj tako pravi. Sezonsko službo kombinira z nekaj obdelovalnimi površinami. Če je sreča mila, vsako leto naredi dva spomladanska in dva jesenska treka. Za koliko? Za 1000 rupij na dan (približno 10 evrov). To je ves njegov zaslužek na leto, torej 700 do 900 evrov. In za takšnega – srednjegorskega – vodiča je to dobra plača. V svoji karieri je prehodil praktično vse poti za treking, bil na več šesttisočakih, počel vse, kar spada zraven. Bil zadnji pes med nosači, ko so ti še imeli takšen ugled, bil prvi med kuharji in je glavni v podjetju med vodiči. Da se ga tudi naročiti mimo vrste, kar je dovoljeno le redkim.

ROUND MANASLU TREK
Trek okoli osme največje gore na svetu, Manaslu, 8163 metrov, ponavadi traja od 18 do 21 dni. Brez počitka ga je mogoče opraviti v dveh tednih. Poteka po regiji Manang severozahodno od Katmanduja. Regija se je za trekinge odprla šele leta 1991, še vedno ima status t. i. prepovedanega območja. To pomeni, da je treking mogoč le v organizirani obliki, torej z vodičem. Treking v primerjavi z drugimi sodi med zahtevnejše. Teren je precej bolj razgiban, začne se nizko (500 mnv), prelaz Larke La leži na višini 5100 nmv. Nastanitvene zmožnosti so osnovne, hotelov praktično ni, za vsak primer je treba imeti s seboj šotor, dnevni/skupni prostori niso ogrevani. Ni gneče, saj praktično ni turistov, če že, potem so skupine, ki kampirajo. Dvotedenski »aranžma« zahteva povprečno 6 do 8 ur hoje. Najboljši čas obiska je oktobra in aprila. Cena za dva tedna je okoli 800 evrov, zajema vodnika, nosača, hrano (brez pijače), spanje, prevoz, zavarovanje, dovoljenja za Manaslu Conservation Area, Annapurna Conservation Area in splošno dovoljenje za treking.