Razgledi - Borut Peršolja: V soboto, 28. aprila, smo se v polni družinski postavi, a v imenu Planinske zveze Slovenije, udeležili Dnevov hrvaških planincev, ki so bili od 27. do 29. aprila
... na otoku Mljet (gre za osmi največji hrvaški otok, površina 110 km², najvišji vrh Veliki Grad (514 m)). Središče dogajanja je bilo Babino Polje, po podatkih Hrvaške planinske zveze se je prireditve udeležilo več kot 1200 udeležencev iz 94 planinskih društev, med njimi tudi nekatera prijateljska slovenska planinska društva.
Ob kratki svečani otvoritvi smo zbrane nagovorili Marin Perković, predsednik PD Mljet, Vladimir Novak, predsednik Izvršnega odbora Hrvatskog planinarskog saveza in v imenu navzočih gostov tudi jaz.
Na željo organizatorjev sem govoril v slovenščini, ob običajnih protokolarnih in vljudnostnih sporočilih, sem kratek nagovor usmeril v povabilo, naj nas obiščejo v slovenskih gorah. Po sestanku v Zagrebu sta obe zvezi uredili medsebojno prodajo svojih publikacij, tudi sicer je bilo opaziti, da sosedje skrbno spremljajo spletne novice in razmere v slovenskem gorništvu. Imamo podobne poglede glede prihodnjega razvoja Mednarodne zveze planinskih organizacij (UIAA), obeta pa se nam tudi konkretno čezmejno sodelovanje v enem od INTERREG projektov. Seveda ne gre pozabiti na številne uspešne zgodbe in stike v preteklosti, zlasti na področju alpinizma, himalajizma in gorskega reševanja. Iskrena naklonjenost in prijateljsko vzdušje me je napeljalo tudi k vabilu, naj se nam hrvaški planinci pridružijo na letošnjem dnevu slovenskih planincev v Kranjski Gori.
Celotna objava (z več fotografijami) na Razgledi >>>
Čudovita narava, lepo vreme in izjemna gostoljubnost organizatorjev so nas spremljali ves čas obiska. Prehodili smo del Mljetske planinske obhodnice, ki je bila dokončana pred kratkim, in se povzpeli na Montokuc (253 m) od koder je izjemen pogled na Veliko (globoko 46 m) in Malo jezero (globoko 29 m). Do vrha nas je odločno spremljal prijazen pes, ki je na vsakem križišču počakal in nakazal smer nadaljevanja. Obiskali smo tudi (po Napoleonovem ukazu) zadnjih dvesto let zapuščeni benediktinski samostan na otoku svete Marije. Doma sem v zborniku krajevne zgodovine prebral, da je lani minilo 100 let, od kar so na podlagi posebnega Cesarsko kraljevega dovoljenja na otok iz vzhodne Indije naselili dvanajst sivih mungov. Velik in pred kačami varen korak za človeka (mungi so hitro in učinkovito iztrebili številne strupene kače), a tudi občutljiv korak za otoško naravo, saj so mungi na svoj jedilnik kasneje uvrstili ptice.
Legenda pravi, da je pred davnimi časi morje na mljetsko obalo naplavilo starogrškega Odiseja (ta nas nasploh spremlja, saj smo ga lani srečali že na Eolskih otokih), kasneje pa še apostola Pavla. Zaradi naravnih danosti in raznovrstnosti življenja, posebnosti slanih jezer ter kulturno zgodovinskih ostalin je bil zahodni del tega t. i. Zelenega otoka leta 1960 razglašen za Nacionalni park (5375 ha površine, morski pas širine 500 m). Otok zaznamuje izjemno ohranjen borov gozd, hrast in makija, kar je posledica premišljenih protipožarnih ukrepov in stalnega vzdrževanja požarnih goličav. Kljub temu je ogenj del otoškega življenja in posledice mesec dni starega požara smo lahko opazovali nad prizoriščem srečanja hrvaških planincev.
Na trajektu in kasneje na srečanju pa sem bil vesel tudi snidenja z Elvirom Kazazovićem iz Sarajeva, ki je leta 2009 doktoriral na tamkajšnji Fakulteti za šport in naslednje leto z Alenom Čaplarom izdal univerzitetni učbenik Planinarstvo (recenziral ga je dr. Stojan Burnik). Ob tej priložnosti sem učbenik z Elvirovim posvetilom tudi prejel. Elvira sem spoznal pred desetimi leti, ko sta skupaj z Vedranom Oručevićem iz sarajevske Pete gimnazije na pobudo našega člana Matjaža Krstovskega in s pomočjo PD Domžale pripeljala svoje dijake v slovenske hribe. Leta 2006 sta se oba ob pomoči našega društva udeležila vodniškega tečaja v Bavšici. Z Vedranom ohranjamo družinske vezi, z Elvirom pa se nekaj let nisva videla.
Zdi se mi, da je Mljet eden od krajev, kamor se bom še vrnil. Res me je prevzela razgibana pokrajina, morska izoblikovanost in način prilagoditve življenja ljudi na naravne danosti. S Kajo sva tudi zaplavala in če se prav spomnim, je bil to moj najzgodnejši okus Jadrana doslej. V nekaj dneh se je planinstvo zgostilo, mogoče celo v eno samo besedo: spokojnost.
Besedilo in fotografije Borut Peršolja