Matjaž Čuk: ... je srce otožno - Pot, dolga 200 dal bhatov ...
Uspelo je!
To sta samo dve besedi, ki povesta bore malo, le končni rezultat – prav nič pa o nepozabnih 112. dneh, ki sem jih preživel na moji poti. Poti, ki je nastajala in zorela v meni vrsto let, ostajala skrita v mojem srcu in čakala na svojo priložnost. Vse do letošnjega leta, ko sem si dejal: Fant, postajaš star. Čas je, da greš!
Besede so prerevne, da bi opisal vsa čustva in občutke, ki sem jih doživljal na poti in po njej. Delček teh je zbran v mojem dnevniku, večina njih bo ostala za vedno le v mojem srcu. Zato se ne bom niti trudil, opisal bom le suhoparna dejstva.
V dneh od 29. avgusta do 18. decembra 2012 sem peš prečil Nepal, od njegove zahodne meje (Hilsa, Tibet, Kitajska) do vzhodne. (Mane Bhanjyang, Indija). Na poti sta mi pomagala in delala družbo moja prijatelja, vodič Ngang Dawa Šerpa in nosač Chandra Tamang do mesta Pokhara, odtod naprej sva hodila sama, z zgoraj omenjenim vodičem. Za dovoljenja in ostale ‘malenkosti’ je poskrbel skrbni šef, Bal Suyal.
Nikoli nisem maral poti, ki so jih določili ljudje. Na njih se nekako počutim nesvobodno, kot ovčka, ki sama ne ve, kam mora iti, da bi prišla do cilja in so ji zato drugi pokazali pravo pot. Moja pot se je rojevala v moji glavi vrsto let, davno preden so nastale modne GHT in LHT (Great in Lower Himalaya Trail). Zato je več kot tri četrtine potovanja moja lastna pot, ostalo je zmes zgoraj omenjenih. Poskušal sem najti samotne, manj obiskane predele, kjer nisem bil še nikoli in se izogniti poplavi novih cest, ki zadnja leta nastajajo v Nepalu, kar mi je tudi v celoti uspelo.
Naslov? Vedno, kadar se ti izpolni velika, vroča želja za katero veš, da bi naredil vse, ampak res prav vse, kar znaš in zmoreš, nastane v srcu ogromna praznina. Ni več pričakovanja, sanjanja, hrepenenja, negotovosti – čustev, ki so ti zapolnjevale čas in te vlekle vrsto let. Ampak – naše misli rojevajo nove ideje, nove izzive. Že so tu nove poti, nova pričakovanja, nova sanjanja … Včeraj je preteklost, spomini in zgodovina. Jutri je nov dan! Gremo naprej!
Božič bom preživel v Kathmanduju, novo leto v meni ljubi, romantični Pokhari. Nato grem na moj nepalski dom, v vasico Sondho, pod mogočno goro Lamjung Himal v kraljestvo Anapurn, kjer me že težko čakata moja nepalska mama in ljuba sestrica. V toplem objemu družine bom ostal dva tedna.
Za konec želim vsem prijetne in vesele praznike in prisrčen pozdrav iz Nepala, druge najlepše dežele na svetu, itak, za mojo ljubo domovino, kamor se vračam predvidoma v drugi polovici januarja 2013.
Pa srečno!
Matjaž Čuk
Kathmandu, 24. decembra 2012