Friko - Špela Zupan: Prvi tabor slovenskih tekmovalcev v turnem smučanju je uspel v vseh pogledih: idealne snežne in vremenske razmere ter odličen teren za utrjevanje prijateljskih vezi.
Konec prejšnje turnosmučarske sezone, ki nas zaradi slabih razmer ni ravno razveselila z možnostmi za trening, se je rodila ideja o organizaciji turnosmučarskega tabora v Dolomitih. Ob predlogu je bila večina tekmovalcev navdušena, a se vsem časovno ni izšlo. Na koncu se je enajstim smučarjem vseh generacij poklopilo prav vse – od dopustov, opravičil v šoli do idealnih razmer, o kakršnih bomo najbrž še celo sezono samo sanjali.
Priprave na odhod ali vsak dan gledat spletno kamero na Marmoladi
Matija je kot organizator poskrbel, da smo uskladili datum našega tabora in prevoz. Informacije o snežnih razmerah nam je sproti pošiljal Nejc Kuhar, ki že od začetka novembra pridno trenira na Marmoladi ter njeni okolici in tako smo ga tudi prosili, da nam njegov italijanski kolega Filippo Beccari rezervira bivanje. Čakali so nas apartmaji Silvana v simpatični vasici Pieve di Livinallongo, nedaleč od Filippovega doma. In v sredo, 9. novembra, ko smo se vsi pridno pakirali na poznopopoldanski odhod proti Arabbi, smo vedeli, da nas čaka še nekaj – Nejc nam je namreč poslal sporočilo, da so razdevičili s pršičem pokrito Marmolado ter da je vremenska napoved za cel teden: »šajba«!!! Pozno zvečer smo se nastanili v dveh prijetnih apartmajih ter hitro zaspali, saj nas je naslednje jutro čakal trening – za nekatere pa tudi medsebojna »tiha tekma«, kot vedno.
Marmolada je takoj po novozapadlem pršiču dobila še eno atrakcijo – Slovence!
Pričakovali smo odlične razmere in jih tudi dobili: 1200 višinskih metrov uhojene »špure« do vrha Marmolade, za smučanje dovolj pršiča za vse. Nismo pa pričakovali, da nas bodo
Italijani tako toplo sprejeli. Dejstvo, da smo Slovenci prišli trenirat k njim, jim zelo veliko pomeni in tako so nas že na parkirišču na prelazu Fedaia fotografirali ter objavili atraktivno novico na njihovem turnosmučarskem portalu.
Za nas pa so se začeli štirje nepozabni dnevi, ki smo jih dopoldne izkoristili za odlične treninge ter si tako hitro nabirali višinske metre – teh smo naredili med 5000 in 10000, odvisno od tega, kako hiter in vztrajen je kdo bil. Vsi smo seveda občudovali Nejca, Filippa in Davida, ki trenirajo po planu dvakrat na dan. Ker je do snega daleč, popoldne opravijo trening na rolkah ali peš. Anže Šenk in Luka Mihelič sta jim uspela deloma slediti, vsi ostali pa smo bíli tekmo s seboj in višino. »Iglujevci« pa tudi med sabo.
Kako hitri smo letos?
V šali, a z nekaj resnice, smo imeli predlog, da kar na Marmoladi izpeljemo državno tekmo, saj nas je bilo zbranih skoraj toliko kot na naših tekmah. Tega seveda nismo naredili, saj še vedno upamo, da bo letos kakšna domača tekma več kot lani, vsi pa že planiramo udeležbo na nekaterih tekmah v Avstriji in Italiji. Naše priprave pa so nam pokazale, kako hitri smo letos in kje moramo še kaj dodati.
Lavinski trojček – v Italiji obvezen – pri nas pa ...
Lavinske razmere so bile v četrtek še precej nestabilne in glede plazov smo imeli veliko srečo. V naši bližini se je sprožil samo en manjši plaz, kasneje pa se je odtrgalo kar konkretno široko pobočje ter k sreči samo do kolen zasulo italijanskega smučarja. V petek je Robi po smučarskem treningu organiziral še lavinski trening iskanja in kopanja zasutega pod plazom. Vsi smo se strinjali, da bi bilo potrebno in odgovorno takšno vajo opraviti redno ter večkrat na sezono. Lavinskega trojčka (žolno, sondo in lopato) smo imeli vsi s seboj, saj nam je Nejc sporočil, kakšne so količine novozapadlega snega. A ne glede na razmere – v italijanskih gorah je trojček obvezen del opreme, če ga nimaš, lahko plačaš kar zajetno vsoto kazni. Upajmo, da bodo enkrat tudi pri nas uvedli takšno zahtevo, saj s tem ne zavaruješ samo sebe, ampak je nošenje žolne tudi odgovornost do drugih smučarjev, ki jo imajo.
Apartmanija: ovseni čaj, bučke in krompir
V apartmajih smo preživeli večino časa po treningu. Za skupno kosilo je vsak dodal nekaj svojega in tako smo gurmansko nadvse uživali. Posebej izvirne so bile Borisove specialitete iz njegove bio pridelave. Kavici po kosilu je sledil počitek pred večernim kulturno-zabavnim programom, ko sta se nam pridružila še Nejc in Filippo, prvi večer tudi Davide.
V četrtek smo poslušali Igorjevo predavanje ob diasih ter uživali ob njegovih vrhunskih plezalnih dosežkih ter ovsenem čaju v Borisovi izvedbi. V petek nam je Nejc ob fotografijah predstavil, kako sta s Polono doživela jesenski treking po Nepalu, zadnji večer pa nam je Igor zavrtel še video iz odprave na Grenlandijo. V soboto sta Anja in Anže pripravila odlično maso za palačinke in Marjan se je javil za peko. Ob palačinkah in vinu smo praznovali Lukov rojstni dan, ki je v nedeljo ugotovil, da se eno leto več pri smučanju nič ne pozna.
 |
 |
Zadnji dan treninga
Čeprav je bilo čez vikend na pobočjih Marmolade veliko turnih smučarjev in bordarjev, se je še vedno dalo najti »flanke« celega snega. Nekateri so si za zadnji dan izbrali smučanje na drugo stran Marmolade proti bivaku, kjer pa razmere niso bile tako dobre kot na območju smučišča. Ko sva z Matijem hodila že drugič proti vrhu, kjer smo se vsi zbrali za skupinsko slikanje, sva dva italijanska tekmovalca pozdravila s »Ciao« in en izmed njiju nama je odzdravil z »Dober dan«. Njihovo gostoljubje se tako tudi po štirih dneh ni končalo. A Matija je zaključil: »Če te pa na Marmoladi začnejo pozdravljat Dober dan, potem je res že čas, da gremo domov.«
In smo šli, takoj po zasluženi pici, malo utrujeni, a polni lepih vtisov in prepričani, da bo slovenski turnosmučarski tabor v Dolomitih postal tradicionalen tudi na začetku naslednjih sezon.
Hvala vsem za družbo, posebno pa hvala Filippu in Nejcu, ki sta nam pomagala pri izvedbi. Uspešno trenirajta še naprej!
Pripravila: Špela Zupan
Fotografije: Špela in Matija Zupan