Polet.si, Maratonec - Ruth Podgornik Reš: Rada tečem, a saj to ni nič čudnega, saj smo vsi ljudje rojeni za tek. Nisem pa takšna tekačica, ki bi imela slabo vest brez miganja.
Pravzaprav telesu privoščim kar dolg, dvo- do trimesečni spomladanski počitek, ki je namenjen intenzivnemu ustvarjanju na službenem področju. Prepričana sem, da brez splošne telesne pripravljenosti pri tem izrazito sedečem delu, ki zaposluje le možgane, ne bi bila uspešna. Predana delu se niti ne spomnim, da sem nekje globoko v sebi športnica, in me povsem zadovoljujejo vsakdanji obvezni koraki in miganje s prsti. A ko je tu maj, se zbudi tudi moje telo in kliče k akciji. Pravzaprav kriči – ne vem, kaj se mu je zgodilo, da mu zadnje čase kratke pretečene razdalje niso dovolj.
Vse je relativno
Včasih se mi je zdel na primer triurni naskok na Jamnik dogodek leta, danes je to »tamala malca«. Ko imam pred seboj neki cilj, mi ni težko na teden v tekaških copatih preživeti 30 do 40 ur. Trener, ki je k sreči moj mož, kilometre napiše na recept, moje noge pa jih požirajo. Pravzaprav na tedenskih načrtih niso napisane razdalje, ampak trase treninga in predvidene ure, v katerih naj bi se žena vrnila domov na zasluženo kosilo ali večerjo. Po lanskem uspehu na Špartatlonu me športni kolegi pogosto sprašujejo, koliko kilometrov sem naredila med pripravami. Ne vem, ker če je le mogoče, treniram brez športnega ročnega računalnika, ki zna meriti pretečeno razdaljo in še marsikaj drugega. Priznam, to je odličen zapestni okras, s katerim lahko odlično brzdaš telo, kar je zelo pomembno na vsakem začetku ultra preizkušnje. Na treningu pa se izkaže za neusmiljengae priganjalca. Ni mi všeč, da moj pogled ves čas uhaja nanj, saj tako ne morem poslušati svojega telesa. Kaj šele dojemati okolice, s katero se moram povezati.
Turna smuka kot trening
Ure mi ni treba nositi v zimskih mesecih, saj sem v obdobju priprav, ko me na hladilniku ne opominja tedenski načrt treningov. Zdaj vzdržujem kondicijo na najlepši možen način, ki si ga lahko zamislim, s turno smuko. Na njen pomen me je pred tremi leti opozoril Toni Vencelj, prekaljen puščavski tekač. Takrat sem se pripravljala na Transsahariano. 270 km dolgo razdaljo v alžirskem gorovju sem premagala v marcu, kar pomeni, da sem trenirala od jeseni. Poleg preganjanja po zasneženih poljanah – zima je bila takrat prava in mi je omogočila vizualizacijo teka po puščavi – sem se ob vsakem ugodnem vremenu spravila v hribe. Na turno smuko.
Darilo za dušo
Kmalu sem osvojila osnovne tehnične zakonitosti te izjemne dejavnosti, saj sem imela za sabo kar nekajletno kilometrino na tekaških smučeh. V otroštvu so namreč prišli na plan športni geni očeta Jaka Reša in ni kazalo drugega, kot da sem to športno disciplino trenirala. V drugačne, ultramaratonske vode pa sem se podala v zrelih letih, na dirki okrog Mont Blanca. Za trening sem ubirala poti po naših hribih in mi zato niso neznanka. A tu sta dve povsem različni zgodbi. Ena je povezana s tekom po skalnatih, zelenih, cvetočih višavah, v drugi z naslovom Turna smuka pa je le čisti užitek, in to v brezkončni belini.
Pri turni smuki se čas vrti drugače, zame sta zelo pomembna sončni vzhod in zahod, ki ju ne kaže zamuditi. Sicer pa gre za pričakovanje – poti in razmer, in veliko odgovornost, da se vrneš živ in zdrav. Doma vse potrebno, skupaj s turnimi pancarji, naložim v nahrbtnik. Nanj pripnem smuči in se iz kopne pokrajine veselo zakadim v hrib. Zaradi teže na hrbtu se moja telesna poveča kar za tretjino. Gibanje v lahkih tekaških čevljih je med sopihanjem vse kaj drugega kot podobno teku, a občutek je enak. Zlasti ob vrnitvi isz ture, ko se dodatni teži hudo mudi v dolino. Koliko časa traja tek s smučmi na hrbtu in kdaj se začne prava tura, je odvisno od danega trenutka in se seveda spreminja.
Pri minus dvajset
Največkrat osvojim Stol, goro, ki daje kuliso našemu domovanju. Na najvišji vrh v Karavankah se skoraj vedno podam »na sončni zahod«. Včeraj, na primer, sem avto parkirala v Završnici opoldne. Lahko bi ubrala bližnjico, a do Žirovniške planine sem tekla naokrog, po cesti. Med sončnimi žarki je naletaval puhast sneg, nad Prižnico sem prišla v pravo zimo. Bičal me je strupeno mrzel veter. Više sem se prebijala, bolj mi je vriskalo srce. Človeku, ki se zna obleči v termo oblačila, res ne more biti hudega. Sicer pa, okusi so različni. Ne bom rekla, turna smuka v zavihanih rokavih in hlačah je idilična, še bolj zadene vriskanje po pršiču, a ob sibirskem mrazu je čudovito. In tega res ne moreš doživeti vsak dan.
Tek s turnim smučanjem povezujem še na poti na Kredarico in Kanjavec, ko startam v Krmi in lahko končam v Bohinju. Od tam se pogosto čez Komno povzpnem na Lanževico. Privlačita me »varni« gori Struška in Dovška Baba. Osvojim ju z obveznim tekom iz Javorniškega Rovta in Dovjega.
Nikoli ni prepozno!
Občudujem ženske, ki jim uspe med svoje obveznosti vključiti športne aktivnosti. Meni je uspelo šele pred štirimi leti, ko je še najmlajša ptička odfrčala iz toplega domačega gnezda. Takrat sem lahko malce raztegnila svoja krila. Zavedam se, da je to najlepše darilo od otrok, ki sem jim posvetila skoraj polovico življenja. Tako sem zdaj, ko so samostojni, jaz pa v petdesetem let, čisto mirne vesti poleg vsega drugega tudi športnica.
Ruth Podgornik Reš