Smučanje po nekdanjem smučišču.
Na drugem koncu Ljubljane se mi na vožnji na Gorenjsko pridružita prijatelja in skupaj si iz avta ogledujemo vremenske razmere. Nad Kamniško-Savinjskimi Alpami prevladuje širok pas oblačnosti, nekoliko bolje je nad Karavankami, a iz Avstrije že pritiskajo oblaki. Julijci imajo nekaj sonca in še več oblakov, modrina prevladuje na jugu nad Bohinjem in zato se odločimo za turo na Koblo. Pripeljemo na Ravne, kjer se nam pridruži še četrti član današnje ekipe in z veseljem se v hladnem dnevu a pod modrim nebom v soncu pripravimo na pohod. Pogled na Bohinj in gore razkrije visoko mejo med kopnimi dolinami in gozdovi ter zasneženimi pobočji gora, nad katerimi se že bohotijo oblaki, ki jih veter nosi proti jugu.
Na trdi skromni snežni odeji stopimo na smuči in se pridružimo turnim smučarjem, ki so za svoj cilj izbrali prav tako vzpon na Koblo. Sprva nas v mrzlem dnevu greje sonce, a ko pride prva sapica, je vse drugače in pojavi se prvi oblak na nebu. O sonce moje, zapojem in zaželim, da bi nas spremljalo na celotni turi. Korak za korakom premagujemo strmino, polno sledov smučarjev in pešakov. Na trdi pomrzjeni in globji podlagi je nekaj suhega snega, ki obeta dobro smuko. Pridemo do stičišča z nekdanjo družinsko progo, toda nadaljujemo vzpon direktno proti zgornji postaji sedežnice. Zob časa je poskrbel, da na nekdanjem smučišču raste že nekaj grmovja in manjših smrek, a to za turnega smučarja ni nikakršna ovira. Ko pridemo pod zadnjo strmino, zapiha zelo mrzel veter in hipoma smo v toplejših oblačilih in kar se da hitro stopamo proti vrhu. Pridemo pred postajo, ki pod streho varuje star kontejner. Sestopimo s smuči in gremo v notranjost zabojnika, ki ima razbiti okni a na srečo še rolete, nekaj starega pohištva in ostanke nemarnih obiskovalcev. Kljub temu ostanemo v notranjosti, nadomestimo izgubljene kalorije in se dobro odžejamo s tekočino, predvsem z vročim čajem, nato pa gremo na veter in na smuči.
Mimo kolibe, kjer počiva smučar, se spustimo po smučišču na preval z lepim razgledom na Kontni vrh in Črno prst na eni strani in smučarsko progo z vrhovi nad Soriško planino na drugi strani. Naš cilj je vzpon na vrh Koble ali bolje rečeno na 1515 m visoki Krevl, kjer sta žig Koble in vpisna skrinjica. Sneg je zelo trd in previdno se povzpnemo na predvrh z lepim razgledom, se spustimo z njega in se povzpnemo na Krevl s še lepšimi razgledi.
Pogled seže na beli Porezen in kopico kopnih nižjih vrhov nad Bačo in Tolminom, se nadaljuje na Kontni vrh, Črno prst in greben do Črne gore, za katero so oddaljeni visoki Julijci, pred nami pa greben do zgornje postaje sedežnice, ki se konča na gozdnatem pobočju Kravje Črne gore in nadaljuje svoj potep po vrhovih nad Soriško planino ter se zaključi na Kobli.
S severa je veter pripeljal oblake in sonce le še s težavo seže na Koblo, tako da je čas za odhod z vrha. Pripravimo se na smučanje in odrinemo po zelo trdem snegu do gozda, kjer je na naše veselje pravi pršič, po katerem prismučamo na smučarsko progo in nadaljujemo sukanje smuči po strmini v smeri Šavnika. Dobro smuko končamo globoko spodaj, vendar še preden proga spremeni smer in stopimo v zavetrje gozda, kjer naredimo odmor. Še enkrat se bomo povzpeli na zgornjo postajo in zato na smuči romajo kože, ki so prvi pogoj za premagovanje strmine. Drug za drugim ali ob drugem počasi napredujemo srečajoč nekaj turnih smučarjev in tako se vrnemo na zgornjo postajo, kjer se ponovno pripravimo na smučanje.
Veter še brije na vrhu in v njegovi družbi naredimo prve zavoje po poti jutranjega vzpona. Sukamo smuči med kuclji, blažimo grbine in izgubljamo višino. Nižje vetra skoraj ni in smučanje je lažje. Srečamo nekaj smučarjev na vzponu, medtem ko mi brzimo nazaj na Ravne, kjer ob cesti zaključimo smuko in ocenimo, da bo smučanje možno še najmanj teden ali dva od avta do avta. Juhuhu, morda še pridemo.