Dnevnik - Miran Šubic: Vitke pokljuške lepotice so ljudje od nekdaj občudovali, v zavetje vitkih smrek in neskončnih gozdov so prihajali po svoj mir, iskali so ravnovesje med človekom, naravo in še nečim, česar navadno ne znamo opisati, a je nekje v nas...
Včeraj so smreke prav tako šumele, a je bil v ospredju človek. Ne gobarji in izletniki ter ljubitelji okoliških gora, človek z vso demonstracijo moči in znanja. Na eni strani so tovornjaki odvažali ogromne količine lesa - posledica naravne ujme je namreč taka, da je Pokljuka nasičena s podrtimi drevesi. Na drugi strani so sijali od zadovoljstva ljubitelji zimskega športa (tek, biatlon), ki so dobili prvi moderni center za vadbo in tekmovanja. Marsikdo se je ob vsem tem vprašal, koga se bo zdaj bal pokljuški medved? Anekdota namreč pravi, da so medveda posebno radi "videli" domačini, ki so se bali konkurence (tujih in domačih) gobarjev in so na lokalnem radiu radi to, da so videli medveda na Pokljuki, razbobnali in potem imeli mir med jurčki in lisičkami.
Miru bo na Pokljuki zdaj zagotovo manj. Za ruševce in medvede, srnjad in vse druge prebivalce takih naravnih zakladov sleherni prihod človeka pomeni motnjo. Presoja o tem, ali je ta motnja (še) znosna, je spet človekova: tokrat je mišljen zakon o Triglavskem narodnem parku, kamor spada nov športni center, zgrajen sicer z mero in občutkom za okolje, po predpisih in zahtevah, ki so nam na voljo.
Večni dvom o tem, ali naj napredek spoštuje vse, kar je bilo v naravnem ravnovesju do zdaj, ali naj v to poseže, ostaja. Pokljuka je namreč eden tistih delov Slovenije, kamor ljudje še danes hodijo iskat mir v naravi in v sebi. Zato je vsaka motnja pač nemir. Preprostega odgovora na vprašanje, kako zadostiti vsem argumentom različnih interesnih skupin, ni. Je pa zato toliko več vprašanj, ki jih je treba zastaviti, in nanje morajo odgovoriti najprej tisti, ki so si zamislili in tudi odobrili tak poseg v naravo. Odgovorni (od poslancev do ministrov) bi morali namreč skupaj na izlet v pokljuške gozdove, da bi morda v tem čudovitem svetu končno našli pot do novega zakona o Triglavskem narodnem parku, ki ga v Sloveniji rojevamo desetletje in več s porodnimi krči nesposobne politične elite, prizadetih interesnih skupin in javnosti. In kaj je javnost v tem primeru? Ljudje, ki v parku živijo in park obiskujejo. Javnost lahko predstavlja človek, ki si preprosto želi ohraniti naravo, ki bi od nje in z njo živel v ravnovesju.
Razlika med "imeti rad naravo" in "storiti kaj za naravo" je velika. Slovensko svetobolje, da smo domala vsi planinci, pisatelji, pesniki in slikarji, da smo vsi navezani na našo naravo, da je ta (kot naše vino, pršut in še kaj) nekaj posebnega, edinstvenega, je močno zmotno. Vsaka dežela in vsaka država ima Pokljuko take ali drugačne vrste. Gre samo za to, ali jo dovolj prepozna in ceni ter ščiti kot nekaj posebnega, česar ne sme zapraviti nobena generacija z nepremišljenim početjem.
Če torej ne znamo sprejeti niti sodobnega zakona, ki bi enega najbolj izpostavljenih predelov Slovenije pod simbolno goro Triglav uredil in ščitil, je naš odnos do okolja še vedno žal "tranzicijski": če nam kaj ne ustreza, smo varuhi okolja - če vidimo drug interes, brnijo stroji in gradimo kjer koli in kar koli.Medveda na Pokljuki vidijo le redki. Ker se medved bolj boji ljudi kot ljudje njega. In medved že ve, zakaj.
Izsek
Če ne znamo sprejeti niti sodobnega zakona, ki bi enega najbolj izpostavljenih predelov Slovenije uredil in ščitil, je naš odnos do okolja še vedno "tranzicijski".
Miran Šubic