Delo - Mateja Celin: Prva raziskava o gorskem kolesarstvu v državi: prepovedi vožnje v naravi ne bo upošteval nihče, bi pa vozili po urejenih poteh.
Slovenj Gradec – Sedanja prepoved vožnje v naravnem okolju je povsem neučinkovita. Več kot 95 odstotkov anketiranih kot najpomembnejše pri vožnji navaja doživljanje narave. To jim je pomembneje od hitrosti, zato prepovedi ne nameravajo upoštevati, so pa pripravljeni prispevati k urejanju poti in se jih tudi držati.
Nov zakon o ohranjanju narave, ki prihaja v parlamentarno proceduro, bo kljub glasnim protestom kolesarske skupnosti in turističnih ponudnikov vseboval zastarelo uredbo iz leta 1995, ki prepoveduje vožnjo s kolesi v naravnem okolju. Peter Zajc iz RRA Koroška je pojasnil, da so na ministrstvu za kmetijstvo in okolje ustanovili štiričlansko strokovno komisijo, ki bo pripravila spremembe nesmiselne uredbe, a to pogojujejo s predhodnim sprejetjem zakona.
Konflikti pri polovici
Ker v dosedanji razpravi o sporni prepovedi niso imeli na voljo objektivnih podatkov, ampak, kot pravi Zajc, v debati o tej temi pogosto prevladujejo subjektivna in čustvena mnenja, so z raziskavo ugotavljali navade gorskih kolesarjev v Sloveniji. Ugotovili so, da jim je najpomembnejše doživljanje narave, ne pa hitrost ter da najraje vozijo po gozdnih poteh, vlakah, planinskih in poljskih poteh. Slabih 15 odstotkov sploh ne ve, da je vožnja v naravi prepovedana, skoraj polovica pa jih je v zadnjem letu najmanj enkrat prišla v konflikt z drugimi uporabniki prostora. Tudi če bi se globe za vožnjo v naravnem okolju zvišale, se ji ne bi odpovedali, vendar bi se velika večina preusmerila na poti, namenjene gorskim kolesarjem, če bi bilo urejenih in vzdrževanih več takšnih poti. Kar 80 odstotkov vprašanih bi bilo pripravljenih k temu prispevati v obliki prostovoljnega dela.
Urejanje namesto prepovedi
»Vožnja v naravnem okolju ni nekaj občasnega, ampak je bistvo gorskega kolesarjenja. Izkušnje iz tujine in odgovori anketirancev potrjujejo, da je treba tokove uporabnikov v prostoru urejati, in ne prepovedovati. To pa zahteva učinkovite mehanizme spodbujanja gorskega kolesarjenja na območjih, kjer je to družbeno sprejemljivo, omejevanje pa zgolj na manjših območjih, kjer takšna dejavnost ni sprejemljiva in kjer je mogoče izvajati učinkovit nadzor,« meni Zajc.
Načelnik komisije za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije Jože Rovan poudarja, da je velika večina gorskih kolesarjev pripravljena na prostovoljno delo. »S tem zavračamo pogost očitek markacistov, da oni poti urejajo, mi pa bi se samo vozili po njih.« Po primerjavi različnih tujih modelov so udeleženci ugotovili, da bi z uvedbo tirolskega modela načrtnega vzpostavljanja gorskokolesarskih poti in njihovega sofinanciranja s pol milijona evrov (ali za ceno boljšega ratraka) lahko odprli kar 5000 kilometrov poti.
Mateja Celin
Foto: Dejan Ogrinec