Revija ISIS - Iztok Tomazin: Razmišljanje družinskega in urgentnega zdravnika, direktorja zdravstvenega doma, gorskega reševalca in državljana, ki mu ni vseeno

Ekonomska vrednost
V sodobnih družbah, kjer je potrebno vse raziskati, izračunati, materialno ali finančno vrednotiti, se ekonomisti lotevajo tudi vrednosti človeškega življenja. Izračunavajo ekonomsko, koliko je v denarju vreden človek v različnih obdobjih svojega življenja, koliko družbi prispeva, koliko jo stane, kakšna je škoda, če umre. Izračuni se seveda razlikujejo po metodologiji, pa tudi med državami. V revnih državah je ekonomska vrednost življenja manjša kot v bogatejših, razvitejših. Številke so praviloma visoke in zanimive, pa tudi pomenljive, še posebej za ljudi, ki v vsem svojem ustvarjalnem življenju niso in ne bodo zaslužili toliko, kot naj bi bila izračunana vrednost povprečnega, torej tudi njihovega, življenja.
Ekonomska vrednost človekovega življenja je v različnih življenjskih obdobjih različna in gre proti nič, ko se približamo pričakovani življenjski dobi. Strogo ekonomsko gledano je za družbo več vreden mlad človek, ki bo v času svoje pričakovane dolgoletne produktivnosti in ustvarjalnosti še veliko pripeval, kot pa upokojenec, ki s staranjem postaja predvsem strošek, še posebej zaradi svojih vedno večjih socialnih in zdravstvenih potreb. Seveda ti izračuni ne upoštevajo temeljnih vrednot humane družbe, na primer medgeneracijske solidarnosti, vrednotenja minulega dela in vseh drugih težko merljivih, pretežno preteklih prispevkov starostnikov k razvoju in blagostanju družbe.
Komercialne zavarovalnice znajo »izračunati« marsikaj, tudi ceno človeškega življenja, z metodologijo, ki je seveda prilagojena njihovi poslovni logiki. Vseeno so njihovi izračuni vsaj približna informacija o velikostnem razredu ekonomske vrednosti življenja. V potniškem letalstvu je na primer z direktivo Evropske unije določena minimalna zavarovalna vsota, za katero morajo biti zavarovani potniki v komercialnem letalstvu - trenutno znaša okrog 300.000 evrov na osebo. Zlasti v razvitih zahodnih državah v povezavi z različnimi zdravstvenimi in socialnimi ukrepi pogosto poskušajo izračunati vrednost človeškega življenja, izgubljenega zaradi nesreče ali bolezni. Po precej konzervativni metodologiji Britanskega sistema zdravstvenega varstva (United Kingdom National Health Service) so stroški izgube življenja kot posledice nesreče ali bolezni 48-kratnik bruto domačega proizvoda na prebivalca. V Sloveniji bi to trenutno pomenilo okrog 850.000 evrov stroškov oziroma izpadov prihodkov za vsako tako izgubljeno življenje. Ti stroški se porazdelijo predvsem med zdravstveno blagajno, socialno varstvo, zavarovalnice in delodajalce. Po nekaterih drugih metodologijah je vrednost z nesrečo ali boleznijo izgubljenega življenja še občutno višja.

Temeljna vrednost
Verjetnost ali število smrti zaradi nesreč in bolezni je možno zmanjšati predvsem z različnimi preventivnimi aktivnostmi. Če pa pride do usodnih dogodkov, je od hitrega in učinkovitega ukrepanja pristojnih služb, lahko pa tudi laičnih očividcev, v precejšnji meri odvisno preživetje žrtev. Učinkovitost teh služb je odvisna predvsem od njihove usposobljenosti, organiziranosti in opremljenosti. Zadnji dve lastnosti sta močno povezani z motivacijo in naklonjenostjo odločevalcev na ravni regije ali države, od njih je najbolj odvisna podpora tem službam, kar je tudi pokazatelj, kako država vrednoti življenja državljanov.
Pri laičnih očividcih, potencialnih rešiteljih ponesrečenih ali nenadno obolelih, pa gre predvsem za njihov odnos do pomoči ali celo samožrtvovanja za dobro drugih, kar ni povezano s sredstvi, pač pa predvsem z osebno, deloma tudi s širšo družbeno moralo oziroma vrednotami.
Z razmišljanjem o temeljni vrednosti človeškega življenja posegamo na različna področja, od ekonomije in sociologije do religije in filozofije. V osebni presoji se pomembnejši od ekonomskih zdijo drugi, težje merljivi ali celo nemerljivi vidiki vrednosti življenja. Razmišljujoči o vrednosti življenja ne moremo mimo kakovosti le-tega. Eno je gola eksistenca, bivanje per se, drugo in hkrati neločljivo povezano pa je vsebina, kakovost, presežek. Intimno je najpomembnejša vrednost življenja, kot jo doživljamo in občutimo sami, za svoje življenje, za življenja svojih najbližjih, najdragocenejših - svojcev in prijateljev. A le s ponotranjenjem te vrednosti tudi na ljudi (v širšem smislu seveda tudi na druga živa bitja) izven svojega osebnega, interesnega, čustvenega ali katerega drugega kroga, lahko govorimo o ozaveščenosti, univerzalni dobronamernosti in etičnosti. Tu smo onkraj številk in konkretnega opisovanja, temeljna vrednost življenja je neprecenljiva. In življenje je sveto ne glede na to, kako doumevamo ta izraz. Zal mnoge družbeno vplivne, predvsem politične odločitve in dejanja, ki imajo konkretne posledice npr. za varnost, zdravstveno in socialno oskrbo, za kakovost življenja v najširšem smislu, dokazujejo, da so temeljne vrednosti življenja pogosto na obrobju naše družbe, izven ožjega interesa vplivnih skupin in posameznikov. Včasih se zdi, da odpove celo sebičnost, sicer ena bolj opaznih lastnosti v sodobni slovenski družbi. Mogoče malo naivno se sprašujem, kako da tisti, ki na primer sprejemajo ukrepe, ki poslabšujejo ali ogrožajo kakovost zdravstvenega varstva, ne pomislijo, da bo to lahko prizadelo tudi njih. Velja sicer, čeprav ne vedno, da ljudje pri koritu ali pri denarju ali, kar je najpogosteje, pri obojem, zmanjšanja pravic zlepa ne bodo občutili tako kot običajni državljani, ker so pač pomembni ali imajo poznanstva ali oboje. In to se kljub deklarirani solidarnosti in enakosti vse bolj odraža tudi v slovenskem sistemu javnega zdravstva. V samoplačniškem zasebnem zdravstvu, kjer več denarja praviloma pomeni tudi več zdravstva, so te razlike še večje, a tam so relacije jasne - več ko plačaš, več dobiš.
Med področji v slovenskem zdravstvu, kjer vrednost življenja ni vsaj deloma pogojena s položajem, denarjem, vplivom in še čim in zato lahko utemeljeno govorimo o enakosti in solidarnosti, je nujna medicinska pomoč. Prepričan sem, da v nujnih primerih, npr. pri hudih prometnih nesrečah ali nenadnih boleznih, vsi prizadeti na terenu dobijo ob enakih okoliščinah enako hitro in kakovostno pomoč ne glede na svoj položaj v družbi, denar ali druge različnosti. Ko drvimo v reševalnem vozilu s sireno ali v helikopterju na mesto nesreče ali nenadne hude bolezni, se ne sprašujemo, koga gremo reševat, ampak samo, kaj se je zgodilo in kako bomo čim bolje pomagali. Vseeno je, ali gre za našega sorodnika ali prijatelja, neznanca, predsednika, tajkuna ali človeka z družbenega dna; zasluži si enako nujno medicinsko pomoč, in jo, vsaj do prihoda v bolnišnico, tudi dobi.

Spraševanja zdravnika
Nepoboljšljivi optimisti še vedno, čeprav z vse več dvomi, poskušamo verjeti v dobronamernost, ozaveščenost in etičnost vsaj nekaterih politikov. In upamo (spet in še vedno), da so med njimi tudi vsakokratni minister za zdravje in drugi z vrha piramide slovenskega zdravstva. Ob aktualnih dogodkih se bomo najbrž morali preimenovati v idealiste ali naivneže.
Sprašujem se, koliko je na primer za zdravstvene politike in druge odločevalce vredno človeško življenje z eno svojih najvišjih vrednot - zdravjem, če namenijo osebnim, torej splošnim ali družinskim zdravnikom, ki obravnavamo in rešujemo veliko večino zdravstvenih težav populacije, le slabih sedem minut časa za obravnavo enega bolnika. Sedem minut! Vsaj polovico tega časa na primer marsikateri starejši bolnik porabi že za prihod iz čakalnice v ordinacijo do zdravnika, za slačenje in začetek pripovedi o težavah. Kje je potem še čas za pregled, za pogovor, za oblačenje in predpisovanje zdravil... Zaradi tega smo v Sloveniji priče tekočemu traku hitrih, kratkotrajnih stikov pacientov z zdravniki, kar iz dneva v dan po vsej državi, v stotinah ambulant spravlja v nezadovoljstvo in stisko stotine zdravnikov, ki ne moremo delati, kot znamo in si želimo, in na tisoče ljudi, ki pridejo k nam po pomoč in so pogosto nezadovoljni, z občutkom, da jim ni bilo namenjenega dovolj časa in pozornosti. V sedmih minutah odkriti težko bolezen in jo morda že začeti zdraviti, v sedmih minutah ohrabriti in potolažiti svojca neozdravljivo bolnega, v sedmih minutah načrtovati in začeti oskrbo kroničnega bolnika, v sedmih minutah zašiti rano in potolažiti poškodovanega? In če mora družinski zdravnik zaradi nujnega primera sredi ambulantnega dela oditi na teren, mine petkrat ali desetkrat sedem minut, preden se lahko vrne v ambulanto in nadaljuje z obravnavo čakajočih pacientov. Cena tega nehumanega normativa je visoka; pri pacientih najmanj nezadovoljstvo in razočaranje, lahko pa tudi konkretne posledice zaradi pomanjkanja časa za obravnavo, pri zdravnikih pa poleg že omenjenega nezadovoljstva tudi preutrujenost ali celo izgorelost, kar dokazujejo številna poročila in raziskave. Projekt referenčnih družinskih ambulant, ki je zdravniku dodelil pomoč dobro usposobljene diplomirane medicinske sestre in več sredstev za laboratorijske preiskave, je nastal pod prejšnjim ministrom za zdravje in se ob naklonjenosti sedanjega uspešno nadaljeval. Po dolgem času je pomenil odločen korak v pravo smer, a zaradi zmanjševanja sredstev bomo stopili pol koraka nazaj. Pot do razbremenitve in razvoja osnovnega zdravstva, ki predstavlja temelj sistema zdravstvenega varstva, bo še zelo dolga in zahtevna. Vse večje pomanjkanje družinskih zdravnikov v Sloveniji, njihova starost, izgorelost in dokazana krajša življenjska doba, zlasti zdravnic, vse manj zanimanja za delo v družinski medicini in še marsikaj so dejstva, ki zahtevajo mnogo več kot posamezne korake v pravo smer. Mimogrede: koliko so za državo vredna življenja strokovnjakov, ki tudi ali predvsem zaradi preobremenjenosti in slabih pogojev dela umirajo predčasno?
Sledi eno od mnogih vprašanj urgentnega zdravnika: koliko je v Sloveniji vredno človeško življenje za specifično množico gledalcev, od katerih ima prav vsak svoje ime, priimek in svojo v povprečju najbrž ne slabo samopodobo. Gre za firbce, ki se ob nesrečnih dogodkih, na primer hudih prometnih nesrečah, zelo hitro zberejo in gledajo, kot bi šlo za športno tekmovanje ali prireditev. Verjamem, da nekateri med njimi tam stojijo tudi zato, ker so zmedeni, pretreseni, morda bi radi pomagali, pa ne vedo, kako. Ko pridrvimo profesionalci z rešilcem, s sireno, z edinim namenom čim hitreje in čim bolje pomagati, pa se med njimi najdejo tudi taki, ki brezdušno komentirajo, včasih nas ovirajo pri dostopu in delu. Nekajkrat se je zgodilo, da smo jim bili napoti, da smo bili celo vprašani (med oskrbo hudega bolnika ali poškodovanca!), kdaj bomo odšli, da se bo lahko nadaljevala prireditev, tekmovanje ali karkoli so že počeli. Ko analiziramo take intervencije, se sprašujemo, kaj se dogaja v takih ljudeh. S kakšnimi nameni in občutki vse to gledajo, komentirajo, se odzivajo? Se ob nesreči drugega hranijo z varljivim zadovoljstvom, da se ni zgodila njim? Ali z omejenimi, zaslepljenimi, odcepljenimi očmi gledalcev televizijskih resničnostnih šovov opazujejo resnično tragedijo in si ne predstavljajo, kaj šele začutijo - stiske, nemoči, bolečine, groze ali obupa - za ponesrečene, za njihove svojce. Kruha in iger je veljalo včasih, danes se zdi osnovni trend vse manj kruha in vse več iger. Dodal bi: in vse več alkohola in drugih drog. Zato se na primer sprašujem tudi, koliko je vredno človeško življenje, lastno in tuje, za vinjenega voznika ali voznico, takih je v Sloveniji na tisoče, ki se odpelje z avtom in postane tempirana bomba, ki bo mogoče ali zelo verjetno eksplodirala s hudimi ali usodnimi posledicami tudi za nedolžne. Za otroke, starše, družine. A tudi ti brezvestni pijanci so vendarle subjekti in objekti naklonjenosti ali ljubezni vsaj koga ali marsikoga, čeprav so njihova nevarna, neodgovorna in nemoralna dejanja negacija vrednosti življenja.

Spraševanja davkoplačevalca
Sprašujem se tudi, koliko je vredno človeško življenje v državi, ki je iz denarja svojih državljanov, davkoplačevalcev, kupila na desetine oklepnikov (pustimo ob strani vso »transparentnost« nakupa in še neraziskana, mogoče nečastna in vsaj moralno umazana dogajanja v ozadju), ki tem državljanom neposredno zanesljivo ne bodo koristili, ni pa v vseh dobrih enaindvajsetih letih od osamosvojitve zmogla ali hotela kupiti ali vsaj najeti niti enega izključno reševanju namenjenega helikopterja, s katerim bi lahko učinkoviteje kot doslej reševali življenja Slovencev? Edina med članicami EU, ki tega ni storila! Za primerjavo: nov sodoben reševalni helikopter z vso medicinsko opremo stane toliko kot dve patriji, stroški delovanja ene ekipe helikopterske nujne medicinske pomoči, vključno z vsemi stroški letenja in vzdrževanja helikopterja, pa v enem letu znesejo približno tretjino ene patrije ali pa že omenjeno, za Slovenijo izračunano ekonomsko vrednost enega izgubljenega življenja. Z reševalnim helikopterjem v enem letu lahko rešimo na desetine življenj, še več ljudem pa zvečamo možnosti preživetja in zmanjšamo posledice težkih poškodb in bolezni. Oboroženi oklepniki so namenjeni predvsem ubijanju, ali v najboljšem primeru zaščiti tistih, katerih ena temeljnih nalog je tudi ubijanje. Seveda so posli z oklepniki in drugim orožjem namenjeni tudi ali predvsem zaslužku politično-kapitalsko-lobističnih interesnih skupin in posameznikov. Tudi če pustimo ob strani morebitno nezakonitost nekaterih početij posameznikov, nekatera dejstva govorijo sama po sebi - o sprevrženih razmerjih in posredno tudi o vrednosti človeških življenj v naši družbi. Ob nedavni častitljivi 90. obletnici Reševalne službe Ljubljana, največje in ene najboljših v Sloveniji, ki jo vsi, ki se ukvarjamo z urgentno medicino, zelo cenimo, se ponuja primerjava: posrednik pri trgovanju z orožjem, ki je hkrati trgovanje s smrtjo in z denarjem davkoplačevalcev, pri enem takem poslu zasluži mnogo več, kot bo eden ali več reševalcev ali reševalk zaslužilo v vsej svoji poklicni karieri, v kateri pomagajo tisočem ljudi v stiski in rešijo na desetine ali stotine življenj. Koliko je že v uvodu članka izračunana ekonomska vrednost rešenega človeškega življenja, da o bistvenem, neprecenljivosti sploh ne govorimo? Kje je tu poštena, dobronamerna, ali celo etična računica?
Podobna je zgodba z razvpitim vladnim letalom, za ceno katerega bi lahko Slovenijo pokrili s tremi bazami reševalnih helikopterjev skladno z mednarodnimi standardi helikopterske nujne medicinske pomoči, od katerih smo žal zelo oddaljeni. Seveda je bil pred leti, v času nakupa tega letala, pomembnejši cilj prevažanje politikov v luksuznem letalu, kot pa zagotavljanje pravočasne in kakovostne nujne medicinske pomoči državljanom na celotnem ozemlju Slovenije, kar je mimogrede eden temeljnih deklariranih ciljev Ministrstva za zdravje že vse od osamosvojitve, pod vsemi dosedanjimi vladami. Ljudje zlasti na vzhodu in severovzhodu, pogosto pa tudi drugje v Sloveniji, lahko le sanjajo o tem, da jim bo ob hudih poškodbah ali boleznih prišel pomagat reševalni helikopter z visoko usposobljeno ekipo nujne medicinske pomoči, kot bi se zgodilo kjerkoli na ozemlju drugih držav Evropske unije, pa tudi marsikje drugje. Variacija na isto temo: koliko je človeško življenje vredno v državi, kjer vojaški birokrat ne glede na strokovno mnenje zdravnikov ali reševalcev včasih odloča o tem, ali bo vojaški reševalni helikopter (civilnih za razliko od vseh ostalih evropskih držav žal nimamo) poletel (na civilno misijo!) reševat ponesrečenca ali nenadno hudo obolelega? In včasih tudi odkloni ali vsaj upočasni aktivacijo helikopterja, kar seveda ogroža življenje prizadetega. Da ne bo nejasnosti: to se je, dokumentirano, še do nedavnega občasno dogajalo tudi v Sloveniji, ne le v kakšni banana republiki ali vojaški diktaturi.

Spraševanja državljana
Naslednje vprašanje: koliko je človeško življenje vredno pokvarjencem, ki jih ne bom navajal poimensko, saj se lahko v sprevrženem pravnem sistemu naše države znajdem na sodišču prej kot oni, ki so v svojem pohlepu in brezbrižnosti pahnili v eksistenčno stisko mnogo ljudi, predvsem izkoriščanih delavcev in njihovih družin. Ki so soodgovorni tudi za kak samomor, razpadlo družino, številne zdravstvene, telesne in duševne težave zaradi stisk in pomanjkanja... Uporabljati besedo izmeček, ki je zanje v pogovornem jeziku sicer pogosta, ne bi bilo točno, saj jih družba večinoma še ni pravno veljavno obsodila in kaznovala, kaj šele izvrgla. Razgalil in obsodil jih je le kritični del medijev in ljudski glas, kar pa domnevno ne prodre skozi debelo, neobčutljivo kožo takih osebkov, ki večinoma ohranjajo svoje pridobljeno bogastvo in privilegije ter svojo psihopatologijo vključno z zlagano, narcisistično samopodobo s pomembnostjo in uspešnostjo vred. »Gospodje« zloveščih imen in priimkov, pa tudi kakšna »gospa« se najde med njimi, ki polnijo časopisne strani, predvsem pa so napolnili svoje pohlepne žepe, niso osebno, s prstom na petelinu ali nožem v roki ubili nikogar. S svojimi dejanji pa so simbolno, v številnih primerih pa tudi zares ubili sedanjost in prihodnost marsikoga. Težko je razmišljati, koliko je takim ljudem vredno človeško življenje izven njihovega najožjega interesnega in morda še čustvenega kroga. Mnogi so bili ali so še na pomembnih, odgovornih položajih, ko s svojim odnosom in dejanji na nek način tudi določajo vrednost življenja njim podrejenih ali od njih odvisnih ljudi.
Ze kar patetična ali pa vsaj naivna se zdijo razmišljanja, kaj bi za našo družbo pomenili številni milijoni evrov, ki so izginili v tajkunskih in še kakšnih žepih, če bi bili investirani v dejavnosti z veliko dodano vrednostjo za kakovost in eksistenco življenj Slovencev - v dobre programe v zdravstvu, sociali, izobraževanju, v podporo humanitarnim organizacijam. Koliko rešenih ali vsaj obogatenih življenj več, koliko kakovostnejših preživetij in drugih težko merljivih, a nadvse pomembnih stvari, ki osmiš- ljajo življenje vsakega posameznika in gradijo dobro, humano družbo, vredno potreb, pričakovanj in upanj ljudi.
Številni so še primeri, ki kažejo na velike razlike v dojemanju vrednosti človeškega življenja in predvsem razlike v dejanjih ter njihovih posledicah tako na ravni posameznika kot na ravni družbe. V začarani krog človeškosti, prepletanja ljubezni in drugih žlahtnih dimenzij našega bivanja se žal prevečkrat vpletajo brezbrižnost, brezčutnost, sebičnost, pohlep.
V zrelih, starih kulturah je veljalo, da so bili voditelji ali bogataši na nek način tudi sluge svojim podrejenim, da niso gledali predvsem ali samo na svoj dobiček, pač pa tudi ali predvsem na blaginjo ljudstva. danes pisati o tem je že skoraj anahronizem. Kdo in kako danes služi nam, ljudem, državljanom?

Neprecenljivi razlogi za optimizem
Vrednost in vrednote našega življenja so torej tudi ali predvsem v tem, koliko so nam vredna življenja drugih - ne samo dekla-rativno, v razmišljanjih, besedah, čustvih, pač pa predvsem v dejanjih, ki vplivajo na življenja drugih. Ne samo nam najbližjih, najdražjih, sorodstveno, prijateljsko ali interesno povezanih, pač pa tudi neznancev, kajti vsak med njimi ima svoj krog ljubljenih in ljubečih ljudi, kjer je vrednost življenja vseobsegajoča.
Na srečo so med nami številni ljudje, ki se v polnosti zavedajo vrednosti svojega življenja in življenja nasploh. Najbolj srčni med njimi so pripravljeni posvetiti, tvegati ali celo ogroziti svoje življenje za pomoč drugim. Verjamem, da jih je več kot zgoraj navedenih negativnih primerov. Pretežno zavestno se odločajo, da na eno stran tehtnice postavijo svoje interese, ugodje ali celo življenje, na drugi strani pa je postavljeno življenje nekoga ali več drugih, praviloma neznancev, ki največkrat nimajo »dodane vrednosti« v smislu poznanstva, sorodstva, prijateljstva ipd. So samo Življenja, neprecenljiva vrednost sama po sebi in zaradi tega vredna naporov in tveganja za njihovo rešitev, ohranitev, ali za izboljšanje njihove kakovosti. Gre za ljudi, ki jim ni vseeno, ki niso sebični v temeljnih človeških vrednotah, ki so humani v najlepšem pomenu te besede. Kljub vse večji odtujenosti, sebičnosti, pohlepu in drugim značilnostim sodobne družbe je takih ljudi še vedno veliko zlasti med zaposlenimi, bolje rečeno poklicanimi v zdravstvu, sociali, šolstvu in še kje, pa tudi med prostovoljci - naj omenim samo reševalce, gasilce, pa tudi posameznike brez formalnih ali statusnih reševalnih atributov, ki se po naključju znajdejo v okoliščinah, ko s svojo prisebnostjo in srčnostjo pomagajo, polepšajo, obogatijo ali celo rešijo življenje. Ne le življenje kot golo eksistenco, pač pa kot kakovost v vseh čudovitih dimenzijah našega bivanja. Ne životarjenje, pač pa izpolnjujoče Življenje, ki kliče po spoštovanju, odgovornosti in dobronamernosti na vseh ravneh družbe.

Prim. dr. Iztok Tomazin, dr. med. spec.
Družinski in urgentni zdravnik, direktor Zdravstvenega doma Tržič, zdravnik Gorske reševalne zveze Slovenije in Helikopterske nujne medicinske pomoči
E-naslov: itomazin@siol.net

Revija ISIS: Iztok Tomazin - Koliko je v Sloveniji vredno človekovo življenje? str. 25 - 28