Večer Jože Praprotnik: Preboj soške fronte pri Kobaridu ima na tej gori v muzeju na prostem
Večer, četrtek, 5. julija 2007
Narava, gore in ljudje
Kolovrat, gora poraženih zmagovalcev
Preboj soške fronte pri Kobaridu ima na tej gori na sedlu med Trniškim vrhom in Na gradu v muzeju na prostem spomenik z obnovljenimi rovi in tablami, na katerih je nazorno prikazan potek te slovite bitke
Če nas pot kdaj zanese na Tolminsko ali gor v Posočje, si le vzemimo še tistih nekaj uric časa za ogled tega slemena, na katerem je padlo na desettisoče mož in fantov pred 90 leti. Pa sploh ne gre le za obujanje spominov na te žalostne dogodke človeške nespameti, gre za to, da si lahko privoščite nekajurni malce daljši izlet, pravcati sprehod s pogledi na dolino Soče, kot bi gledal iz letala, pa na poglede na Krnsko pogorje, Kanin, sosednji Matajur ter na drugo stran na valovito gričevje, kise spušča v furlansko nižino ter ob res lepem vremenu tja do morja.
V vasi Idrsko pred Kobaridom se zapeljemo po dokaj mirni, a lepi cesti na Livek ter naprej - tudi mimo razgledne ploščadi z apartmajskimi hiškami in vsem mogočim udobjem za boljše goste, ki se imenuje Nebesa ter tudi skozi Livške Ravne na sončni, južni strani najvišjega vrha Kolovrata Kuka (1243 m), ki ga kazi antenski stolp. Ko se cesta nekako izravna okoli levega ovinka, se pripeljemo do parkirišča, od koder vodi strmo navzgor kolovoz na Kuk, kjer zagledamo na desni strani makadamski odcep. No, tu pustimo avto. Levo vodi asfaltna cesta, po kateri se bomo vrnili, desno pa nekaj sto metrov do meje z Italijo še makadamska, nato pa tudi le asfalt. Obe cesti vodita vsaka po svoji strani Kolovrata proti jugovzhodu, ena po italijanski, druga po naši strani. Torej bomo šli po njihovi navzdol s pogledi na Furlanijo, nazaj pa po naši strani s pogledi na naše gore. Večinoma se cesta nekoliko spušča ter nekajkrat povsem približa naši cesti na drugi strani gore, do koder lahko stopimo po kratki dolinici. V daljavi gledamo Sabotin, Cerkev na Sveti gori nad Solkanom, tudi sosednji Matajur, ki pa se nam polagoma odmika. Na sedlu Solarji pridemo spet na našo stran in zdaj je pred nami kakšnih dvajset minut kar napete ceste, vse do sedelca med Trniškim vrhom in Na gradu. Levo najdemo table z orisanim in opisanim potekom bitke, zgoraj in spodaj pa utrjene rove. Tu je avstro-ogrska vojska hudo porazila kasnejše zmagovalce, ki so utrpeli prevelike izgube, ko so si hoteli povrniti izgubljene položaje. Tu se že odpirajo prelepi pogledi na Krnsko pogorje, onkraj doline in nekaj višje Mrzli vrh, odkoder so “naši“ z artilerijo tolkli na to stran pred jurišem. Le s težavo si rišemo slike tedanje bitke, ko so iz doline Soče, tisoč metrov nižje, v te strmine rinili slabo oblečeni in obuti, do zob oboroženi vojaki, pod nenehnim ognjem in osvajali ozemlje ped za pedjo z grožnjo, če se obrneš, te nemara čaka krogla poveljujočega.
S sedla se povzpnemo po stezi na Trniški vrh, najvišji vrh na naši poti (1139 m). To je razgledno sleme s prelepimi pogledi na naše gore, če odmislimo jarke in rove, ki jih kar naprej prečkamo. To je v glavnem travnat teren, brez posebnih vzponov in spustov z redkimi bornimi drevesi, saj tu zna hudo pripekati. Hodimo v smeri, ko je pred nami Matajur, Kobariški Stol, onkraj samega Kobarida pa Polovnik ter kajpak vasi pod Krnom. Res enkraten razgled, ki mu redko najdemo kaj primerljivega. Če izpustimo Nagnoj (1193 m) se do avta vrnemo po cesti, ki ga v levo obide. Čeravno ni mnogo vzponov in spustov, je razdalja kar precejšnja in bomo zanjo z ogledovanjem in silnim razgledovanjem potrebovali kakšnih šest ur. Poleg fotoaparata ne pozabite vtakniti v nahrbtnik dovolj vode. Lahko je kar pasje vroče. In z gore najbolje naredimo, da se kar skozi idilični Livek vrnemo v dolino.
Jože Praprotnik