Planinski vestnik - Rudolf Skobe: Naša trdnost je odvisna le od nas samih …
Ker smo letos praznovali že 115 let planinstva na Slovenskem, ob tem pa še kopico drugih, prav tako pomembnih dogodkov, povezanih z našo nadvse bogato zgodovino in tradicijo ter dejanji nekaterih velikih osebnosti planinstva, na kar smo lahko še kako ponosni, bi bili seveda ob tem povsem logični tudi naša notranja trdnost in enotnost ter razumevanje vsega planinskega.
Pa je res tako? Različni dogodki v zgodovini nam razkrijejo, da tudi v planinski organizaciji trdnost in enotnost nista nekaj samoumevnega in vnaprej zagotovljenega, ampak sta to prvini, ki ju moramo vedno znova negovati, iskati nove motive, vsebine in metode, dograjevati medsebojne odnose, iskati skupne poti v naši različnosti, razumeti in spoštovati drug drugega, predvsem pa spoštovati dogovorjeno, pa naj gre za posameznike, članice naše organizacije ali funkcionarje krovne organizacije in njenih organov. Razumeti moramo tudi medgeneracijska razhajanja in na neki način tudi v planinstvu kar pogost pojav, ko iz gorečega in navdušenega planinca, v različnih obdobjih in oblikah bolj ali manj odgovornega pri delovanju v društvu, njegovih organih ali organih zveze, kar naenkrat postanemo zamerljivi, neracionalno kritični ali pa celo nasprotniki tega, kar nam je nekoč pomenilo veliko zadovoljstvo, način življenja in razdajanje v našem prostovoljnem delovanju.
Kako se to lahko zgodi? Seveda v teh odnosih ni nobenih težav, če smo kot zveza, društvo ali posamezniki uspešni, če imamo dovolj mladih, ki bodo nekoč prevzeli delo za nami in povlekli voz razvoja, napredka in novega, če so uspešni in varno izvajajo svoje dejavnosti naši športni plezalci, alpinisti, vodniki, mentorji, inštruktorji, markacisti, varuhi gorske narave, turni smučarji in kolesarji, če nam je naše programe uspelo ovrednotiti tako, da smo zanje pridobili potrebna sredstva in jih tudi koristno in pregledno porabili, če kljub zelo razvejenim dejavnostim uspešno medsebojno sodelujemo, če pravočasno razmišljamo tudi o tem, da nismo nezamenljivi, in ne nazadnje tudi, če se poslušamo med seboj in v teh kompliciranih časih tudi kdaj kaj preberemo o organizaciji, v katero smo se vključili. Zunanji dejavniki nas vse pogosteje silijo v to, da si vse zapišemo in zapisano tudi sporočimo tistim, ki so morda na kaj pomembnega že pozabili.
Ker čas neizmerno hiti in planinstvo ni naša edina skrb v življenju, je morda prav v tem zadnjem iskati razloge, da vsi vedno ne poznamo dovolj dobro vseh dokumentov, sprejetih v daljni ali bližnji preteklosti, ki urejajo temelje, notranjo strukturo naše organizacije, notranje odnose, avtonomnost posameznih dejavnosti in pristojnosti legitimno izvoljenih organov, ali pa si za to nismo vzeli dovolj časa, pa morda kdaj nehote ali nezavedno povsem dobronamerno storimo tudi kaj na videz planinstvu nenaklonjenega, ne zavedajoč se morebitnih posledic. Samo tako lahko razumem zadnje dogodke, dobronamerne komentarje in prav tako tudi vse tiste drugačne, tudi reakcijo uredniškega odbora Planinskega vestnika, različna opozorila, mnenja, različna pisma nasprotovanja in podpore, nepooblaščeno razpošiljanje gradiv in osebnih pisem po svetovnem spletu in elektronski pošti in še vse drugo, kar je povzročilo ne najbolj posrečeno, po avtentičnem namenu pa povsem korektno in jasno usmerjeno opozorilo vodstva PZS, ki je hotelo zgolj znotraj organov naše organizacije opozoriti nosilce pomembnih funkcij, da odločitve, stališča, priporočila ali sklepi najvišjega organa krovne organizacije niso samo za okras, ampak so tudi za to, da zavezujoče odločitve in usmeritve za naše delo in ravnanja spravijo v življenje ali jih pri »življenju« ohranjajo. Sedaj, mesec dni po dogodku, ki je za vse nas nova velika izkušnja, ko zadevo lahko že ocenjujemo s to časovno distanco, sem prepričan, da bi tokratni vzrok lahko odpravili tudi drugače, s pogovorom in medsebojnim zaupanjem, pa naj gre za sporna gradiva, v katerih skoraj ni bilo mogoče prepoznati, da nastajajo znotraj naše organizacije, za prenagljeno in ne dovolj pretehtano reakcijo P UO PZS, za reakcijo uredniškega odbora PV, kakršno smo prebrali, založniškega odbora PZS, tudi na sestanku predsednikov meddruštvenih odborov v Kranju, za reakcije nekaterih drugih nosilcev funkcij znotraj PZS in drugih posameznikov. Mnogo in preveč globokih misli, tudi izkrivljenih, prenesenih na papir, in zelo malo tovariškega planinskega pogovora in iskanja rešitev. T. i. ugotovitveni sklep predsedstva UO PZS, ki ni bil namenjen nobeni od članic PZS in še manj drugim zunanjim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam ali posameznikom in prav tako ne preverjanju znanja o pravilni uporabi slovenskih besed, ampak zgolj naslovljenim, to pa smo tisti, ki smo dolžni spoštovati sprejete sklepe, tudi sklepe in priporočila, sprejete na sejah Skupščine PZS, je žal iz navedenih razlogov, seveda tudi ob pomoči nas samih, povzročil nepotrebno in nerazumno burno reakcijo, ki prav gotovo ne ogroža v uvodu omenjene trdnosti in enotnosti, gotovo pa vse to ravnanje in tudi odzivi prav v ničemer ne koristijo negovanju našega ugleda in tradicije ter še boljši prihodnosti.
Tudi, lahko rečemo, »v afektu« sprejeti sklep UO PZS o odpravi ponesrečenega navodila je problematičen, pa nihče nič o tem, saj ne da bi skupaj poiskali način, kako ga spoštovati, odpravlja opozorilo na priporočila in sklepe Skupščine PZS in se postavlja nad njo. Toda to je že druga zgodba. »Izplen« vsega skupaj bi bil tudi tu lahko boljši, predvsem pa planinski, če bi zadeve, tudi kadar so neprijetne, reševali znotraj pristojnih organov, s pogovorom in medsebojnim poslušanjem ter na strpen in ne žaljiv način. Zelo zanimivo je namreč, da ni skoraj nihče nasprotoval pomembni odločitvi naše planinske organizacije konec preteklega stoletja in ne v letu 2007, ko smo povsem zavestno in po široki javni razpravi utrdili že davno sprejeto idejo »ohranimo slovensko lice slovenskim goram« in planinstvo, torej ne karkoli, ob spremembah Statuta PZS, veliko energije pa smo porabili, ko smo želeli samo opozoriti na to, da se v naši vsakodnevni praksi hote ali nehote, namerno ali nenamerno, zaradi nepoznavanja, kar sem že omenil, z različnimi ravnanji oddaljujemo od teh zavez in ciljev ter smo pripravljeni iz različnih interesov zapraviti in razgraditi ter pred slovensko javnostjo negativno razgaliti vse tisto, kar nas domnevno slabi, in ne to, kar nas krasi, zaradi česar nas spoštujejo in cenijo. Ali je pri tem res vse tako narobe, da kar tako kličemo in spodbujamo k odstopom, če se želi zagotoviti in pričakuje, da bomo tudi mlajše generacije, predvsem pa naše strokovne kadre učili o planinstvu in vsem, kar nam prinaša to planinstvo, ne pa kako drugače opisana vsebina sorodne dejavnosti, da bomo težko pridobljena sredstva namenjali le različnim programom in vsebinam, ki to planinstvo krepijo, bogatijo, spodbujajo in zagotavljajo, da bodo o njem govorili tudi naši zanamci, da ne bomo zapravljali energijo vseh tistih, ki so še pripravljeni prevzemati odgovornost, in ne denarja za vsebine in komunikacijo znotraj krovne organizacije, ki to planinstvo negirajo, ga ne spoštujejo, se ga sramujejo ali celo zaničujejo. Nikogar ni imelo vodstvo PZS namena diskvalificirati ali cenzurirati, učiti slovenskega jezika in še manj prizadeti. Za neustrezni način izvedbe opozorila smo se vsem, ki jih je to prizadelo, tudi opravičili. Pri vsem pa gre le za dejstva, znana prav vsem, in nič več. Da je šlo pri tem sicer razmeroma jasnem namenu, ob morda malce spodbujeni in »ugodni klimi«, tudi za velik nesporazum, so že sprejeli in razumeli v najvišji izobraževalni in znanstveni instituciji na področju športa v državi, kjer si še naprej želijo strokovnega in vsebinsko še obširnejšega sodelovanja s Planinsko zvezo Slovenije ob medsebojnem spoštovanju avtonomnosti delovanja, zato pričakujemo, da bomo vse ukrepe za ohranitev planinstva v preteklosti, danes in v prihodnosti razumeli tudi mi sami, spoštovani planinci, ki znotraj organov PZS skrbimo, da bi tudi drugi spoštovali odločitve tistih, ki so nas demokratično izvolili ali imenovali in nam naložili, da njihove odločitve spoštujemo. Morda je vse skupaj malo zakomplicirano, vendar hkrati povsem jasno in nedvoumno, in vsi vemo, za kaj gre. Napisal sem to, ker zaupam v vas, spoštovani planinci, v vas, izvoljeni ali imenovani funkcionarji te zveze, ter v našo planinsko pripadnost in trdnost, le poslušati se moramo in razumeti. Ko bom začutil, da takega zaupanja sam nimam tudi med vami, bom ostal samo še planinec, za vedno. Naj vas, dragi bralci, ne začudi ugotovitev, da ste ta oziroma podoben članek že prebrali v Obvestilih PZS. Zaradi aktualnosti in želje preseči preseženo ga delno dopolnjenega objavljam še tukaj.
Rudolf Skobe, podpredsednik PZS