Mladina, 01.07.06, Adrenalin: Se bojite, da boste izgubili službo? Abzajlajte!
Ko obvisiš tam zgoraj, na zajli, visoko nad prepadom, prosto lebdeč, se ti zavest raztegne, razširi, napihne, tako da čakaš le še na to, da bo mimo priplaval Janez Drnovšek in dahnil: "Dobrodošel v vesoljni zavesti." Izgledaš kot džanki: prepričan si, da se lahko snameš, in to kadarkoli, toda ta, ki te od zgoraj abzajla, ve, da se ne boš - nikoli. Možgane ti butne dol, na jug, jajca pa gor, na sever - in če je vesolje res ukrivljeno, kot pravijo, potem lahko računaš, da ti bodo tvoji možgani in tvoja jajca poslali gasilsko fotko iz ekološke restavracije na koncu galaksije, saj veste, od tam, kjer ljudje živijo brez nogometa in stresa. Abzajling je umetno povzročanje stresa - in obenem dokaz, da ti ni treba skoraj-umreti, da bi doživel out-of-body-experience. Zadošča stres. Abzajling. Vidiš šolarje, ki so na končnem izletu in ki ti mahajo, vidiš tiste, že odzajlane, ki krilijo na dnu, glas tega, ki te od zgoraj abzajla, pa preide v cvrkutanje tvojega adrenalina, ki preglasi vso estetiko naravnega parka, v katerem lebdiš. Če bi bil zdajle konec sveta, bi rekel le: "Okej, začnite, jaz sem pripravljen!"
Hu. V otroštvu vsakega človeka je obstajal kak "most sreče" - pač most, magari viseči most, brv, tram čez globoko luknjo ali pa kaj takega. In ko si šel čez ta most, si si rekel: vau, če mi spodrsne, če potem padem tja dol in če se pri tem ubijem, mi ne bo več treba v šolo! Odtod izraz "most sreče". In ta most je poskrbel za ekstazo, ritualno kombinacijo prve grozljivke in prve polucije. Stephen King o tem že celo življenje piše špehe, le da mostove zamenjajo drugi ritualni testi. Zato ne čudi, da so končni izleti vedno drveli v epicenter notranjskega Krasa, v Rakov Škocjan. Le zakaj ne? Tam globoko spodaj, pod Malim naravnim mostom, avtomatikom za stres in vrtoglavico, skaklja reka Rak. Grozno kratka reka. Njeno življenje traja vsega dva kilometra. Zdi se, da je tam le za strah. Le zato, da pogled od zgoraj, pogled na kraški kompleks, prelevi v pogled na pošast - da torej Mali naravni most prelevi v "most sreče". Ko so šolarji napeto - napol stresno, ekstatično - stegovali vratove in z Malega naravnega mostu opazovali, kaj se dobrih 40 metrov nižje dogaja z reko Rak, ki priteče iz Zelških jam, švigne pod Malim naravnim mostom, zavijuga po dolini, zavije še pod Veliki naravni most, potem pa izgine in se čez čas reinkarnira kot Ljubljanica, je Luka Vengust, maitreja iz raziskovalno športnega društva Biosfera, na drevo nad Malim naravnim mostom z gurtno privezoval močno vrv.
"Tole je vpletena osmica." Šur. "Poseben vozel." In potem je belo, za palec debelo vrv - statično, ne ravno preveč elastično - spustil v brezno. Po temle nas misliš spustiti v brezno? "Tole bi nosilo tudi malega slona." Vrv je spletena iz dvanajstih vrvic, ki vzdržijo 1.600 kg. "Enkrat smo se obešali na eno od teh dvanajstih vrvic." Točno: "Nismo je strgali." Kaj pa, če se podre drevo? "Ni panike. Drevo bo privezano na drugo drevo." S Francozovim vozlom. Ne, ni panike. In ko bo zmanjkalo gozda? Nič, modro vrv je privezal na robustno bukev. Bukev torej. Naša zadnja obrambna linija. Potem je privlekel še tretjo, bolj dinamično, bolj elastično vrv. "S tem te varujem." Aha. "Če bi nenadoma spustil svojo vrv in začel drseti, te bom s to vrvjo ustavil." Izgubila sva te. "Gremo po vrsti. Ta drugi sistem je pričvrščen na pritrdilno točko, ki jo ločena od dreves, na katere je privezan prvi sistem vrvi." Ja. "Varovalna vrv je speljana prek mojega plezalnega pasu." Kul. "Na pasu imam še eno varovalno napravo, s katero vse skupaj nadziram." Dalje. "Varovalna vrv je na drugi strani privezana na varovalni pas tistega, ki pleza. In še sam sem pripet." Torej? "Če kdo pade, me ne bi premaknilo." Mali naravni most je ob vsakem pogledu navzdol postajal višji. Kmalu se je zdel višji od Velikega naravnega mostu, kar pa nas vas ne zavede - Mali naravni most, pod katerim izvira Rak, je tudi v resnici nekaj metrov višji od Velikega naravnega mostu, pod katerim Rak ponikne.
Abzajling
Sredi trikotnika med Postojno, Rakekom in Cerknico leži Rakov Škocjan, ki je neke sorte meje. Ne kakšna začasna, po prvi vojni zarisana meja med Slovenijo in Italijo, pač pa meja med precej bolj večnimi rečmi - meja med dolomitom in hamidnim apnencem. Ker pa so se plasti dolomita in hamidnega apnenca zaletavale druga v drugo, so ob karambolih nastajale razpoke, v katere je tekla voda, ki je potem naredila svoje. Voda iz Cerkniškega jezera je glodala različne plasti apnenca, rila pod zemeljskim površjem, in to toliko časa, da je nastal podzemni kanjon. Tam, kjer je danes Mali naravni most, je bil nekoč podzemni kanjon, globok skoraj petdeset metrov. Prek kanjona je bila postavljena tanka strehica. Ker pa je voda glodala tudi takrat, ko je bil podzemni kanjon že narejen, se je strop začel vdirati, najverjetneje, kot je v knjižici o Rakovem Škocjanu zapisal
Pavle Kunaver, kraški insajder, v času pred zadnjo ledeno dobo. Klesanje mojstrovin - veličastnih podzemnih katedral - se je končalo z nesrečo: strop se je podrl. Umetnina bi šla skorajda k vragu, toda na srečo se nekateri deli stropa niso povsem podrli. Tisti deli stropa, ki so bili postavljeni dovolj solidno, so ostali - kot "mostovi sreče". Kot "mostovi vzdihljajev". Ko se je strop katedrale podrl, je polovica kupole zgrmela v reko, druga polovica pa je ostala - celo preluknjana. Luknja, umetelno postavljena v center preostanka kupole, meri kakšnih deset metrov. Šolarji se zbirajo ob luknji in gledajo v brezno - in brezno gleda njih.
Ni ti rešitve: ko stopiš nad to brezno, se počutiš kot šolar. Kako ubiti strah pred letenjem? "Še predem zagledamo steno, naredimo vajo. Vrv privežemo okrog drevesa - in potem ob vrvi hodimo po ravnem." Tla so stena: zdaj pa si predstavljaj, da tla stojijo navpično in da hodiš navzdol. "Ob tem dobiš prvi občutek, da bo varovalna naprava zdržala, pa četudi se nanjo obesiš s celo težo." Zelo ti pomaga, če si bil kdaj prej v adrenalinskem parku. Recimo, heh. "Pomembna je postopnost. Sploh pa, o samem spuščanju začnemo debatirati že med vožnjo. Ko pridemo do luknje, si najprej vse skupaj počasi ogledamo." Ko Rakov Škocjan vidiš prvič, izgleda ogromno. "Kar groza te je." Vidite. "Ko si vse to ogledamo, pojasnim, da bomo najprej lezli ob steni." Stopiš prek ograje in se nagneš nazaj. "To je ljudem najbolj grozno." Hej, pod tabo je 50 metrov prepada, ti pa si nagnjen nazaj - razpet na vrvi. "Sledi prehod." Večina ljudi na tej točki dobi hecen pogled - kot fetus, ki bi najraje ostal v maternici. "Potem pa stene naenkrat ne bo več." Kar je seveda le evfemizem za to, da obvisiš v praznem. "In potem užitek!" Jasno. Užitek. "Ko ljudje vidijo, da sta dve vrvi in da je ena za varovanje, so pomirjeni." Ja, le ob vsem stresu jih zgrabi še strah, da se bodo med temi vrvmi izgubili - da bodo logistično odpovedali. "Rečem jim, naj se z vrvjo, s katero varujem, ne ukvarjajo. S to vrvjo se ukvarjam jaz." Na tebi je, da si ogleduješ steno - z druge, nore, srhljive perspektive.
Pri abzajlingu imaš v resnici vse pod nadzorom. "To je adrenalinski šport, toda nevarnost je zgolj virtualna." Do zdaj si ni še nihče premislil. "Eni sicer rečejo, da bodo šele videli, ali gredo ali ne. In teh ne štejem. Če se človek ni odločil, ali gre ali ne, je malo verjetno, da se bo res spustil v brezno. Tisti, ki so odločeni, da gredo, pa to potem tudi naredijo." In tudi če hočejo narediti samomor, ga ne morejo. Ni šans. Okej, kaj se tedaj, ko obvisiš na vrvi, v resnici dogaja s tabo? "Vse bi dal za napravo, ki bi brala misli, toda dejstvo je, da te preplavi adrenalin." In to vedno. "Tudi stotič!" Enkrat je adrenalin šibkejši, drugič močnejši, toda ne moreš mu pobegniti - to je pač v tebi. "To, da se vržeš v prepad, je v popolnem nasprotju z vsemi človekovimi samoohranitvenimi nagoni." Vedno. Tudi stotič. "Vsak vozel znam zavozlati miže, pa tudi meni v malih možganih poplesava misel: če bo šlo kaj narobe, je konec. Pa vem, da ne bo šlo nič narobe. Vem, da oponka ne bo razpadla. Da bo varovalna naprava zdržala. Da se vrvi ne bodo strgale."
Groza je realna - nevarnost virtualna. Zato je abzajling tudi dobra terapija. "Ko se športnik poškoduje, ga zdravniki hitro pokrpajo. Problem je, kako ga spet prignati do meje vzdržljivosti. Recimo, da si športnik strga križne kolenske vezi. Doktorji ga sestavijo, fizioterapevti ga obdelajo po svoje, smučar pa samega sebe ne bo več pripeljal do maksimalne obremenitve, ker se bo enostavno bal, da bi mu spet raztrgalo križne vezi. Zato športni psihologi s takšnimi adrenalinskimi vajami športnika spet pripravijo do tega, da gre do maksimuma. Znan je primer smučarja, ki se je polomil, zdravniki so ga sestavili, strah pa je ostal. Potem ga je športni psiholog peljal na morje, kjer je skakal s pečine v vodo. Vsakič je skočil z višje točke - in s tem premagal strah." Abzajling je ultimativna metoda za mojstrenje v menedžiranju strahu. Živimo pač v družbi tveganja, ko ne veš, kaj te čaka - Černobil ali propad firme, v kateri delaš. "Z abzajlingom se učiš, kako premagovati strah. Učiš se, kako nadzirati strah. In ko poznaš vzorec za nadziranje strahu, lahko ta vzorec uporabiš tudi drugje, ne le pri športu." Strah pred višino in strah pred tem, da boš izgubil službo, sta zelo podobna. "In na zelo podoben način ju lahko nadziraš."
Ali H. Žerdin, Marcel Štefančič, Jr.