Svet 24: ... kaj je na Dyatlovem prelazu pogubilo devet študentov 
Deset ruskih študentov Uralske tehniške univerze se je februarja 1959 odpravilo proti osamljenemu sibirskemu vrhu, znanemu kot Mrtva gora. Odpravo osmih fantov in dveh deklet je vodil 23-letni Igor Dyatlov z ducati tovrstnih izkušenj. Preživel je le Yuri Yudin, ki se je moral nekaj dni pred katastrofo 2. februarja 1959 zaradi slabega zdravja vrniti.
Dyatlov ga je opozoril, da zna odprava trajati dlje, kot pa so računali, zato ni nikogar skrbelo, ker se niso pravočasno vrnili domov. Po dveh tednih so se za njimi odpravili reševalci – našli so le zapuščen šotor, razparan od znotraj, in oblačila ter obutev, na katera ne bi pri -30 stopinj Celzija pozabili niti najbolj zeleni pohajkovalci. In ti študenti to niso bili. Nato so odkrili trupla. Šest jih je bilo dober kilometer od šotora pomanjkljivo oblečenih najdenih v snegu. Preostale tri so reševalci iskali dva meseca.
Poškodbe glave in telesa so bile šokantne – domnevno prehude, da bi jih lahko povzročila padec ali človeška sila. Eno truplo je bilo brez jezika. Preiskava je pokazala visoke koncentracije radioaktivne snovi. Nekateri viri navajajo nenavadno svetlobo, ki naj bi jo v tistem času videle nekatere priče, po besedah svojcev pa naj bi bila koža pokojnih sumljivo rjave barve, njihovi lasje pa sivi. Preiskava krivca ni odkrila. Njen vodja, Lev Ivanov, je zaključil, da je bila vzrok za devet smrti neznana elementarna sila, ki je prevladala nad žrtvami.
Sledile so številne špekulacije – Yuri Yudin se je namreč zavil v molk, dokaznega gradiva za uradno razlago pa ni bilo. So študentje videli nekaj, kar ne bi smeli? Govorilo se je o prikrivanju vladnega delovanja, celo o skrivni jedrski tehnologiji, ki bi lahko razlagala visoke koncentracije odkritih radioaktivnih snovi. Skrb vzbujajoč je dnevniški zapis enega od študentov, ki je z velikimi črkami zapisal: »Od zdaj naprej vemo, da snežni možje obstajajo.«
Vendar pa ameriški pisec Donnie Eichar, ki je incident proučeval pet let in se tudi sam odpravil po sledeh odprave, pravi, da je končno razvozlal bizarni primer. Na delu naj bi bil veter, natančneje von Karmanovi vrtinci – turbulentni vrtinci, ki se pojavijo pri gibanju objekta skozi medij. Ti naj bi povzročili zastrašujoč zvok, ki v ljudeh dokazano zbuja iracionalen strah. Topografija Mrtve gore z njeno kupolasto pojavo naj bi bila tista, ki je izkrivila veter, sicer pihajoč v ravni liniji, v številne manjše, a silovite tornade, ki naj bi se premikali po obeh straneh prelaza. Ti naj bi proizvajali oglušujoče zvoke, tudi če so zgrešili šotore. Pod določenimi pogoji pa naj bi zadobili tudi bolj zloveščo razsežnost – infrazvok, neslišen za človeško uho. Kljub temu pa vpliva na počutje: če je premočan, lahko pride do glavobolov in notranjih krvavitev; ob nižjih jakostih pa povzroča občutke nelagodja, strahu in mravljince po telesu.
Po Eicharjevem mnenju je bila kombinacija učinkov infrazvoka, trušča tornadov in utesnjenosti šotora tista, ki je tako zelo vznemirila člane odprave, da so se pomanjkljivo oblečeni pognali v noč in mraz, od kjer za njih ni več bilo povratka. Yudin se je pozornosti izogibal več kot 50 let – spregovoril je šele z Eicharjem. Neresnosti naj bi na teh odpravah ne bilo. Vse je bilo podrejeno izkušnji in varnosti udeležencev, prečenju razdalje in zastavljenim ciljem. Yudin je preminil aprila lani.
J. P.