Silvo Baznik: Povezali smo nujno pot z ogledom znamenitih korit
rek Tolminke in Zadlaščice.
Prevzem popravljenega avtomobila s ture na Mangartsko sedlo je terjal obisk Tolmina in smo šli na pot preko Logatca in Idrije s postankom ob Soči v spodnji del Zgornjega Posočja, v mesto Tolmin. Ko smo opravili, po kar smo prišli, smo se odločili še za obisk korit Tolminke in Zadlaščice in tako iz mesta zapeljali v Zatolmin ter se spustili do parkirišča pri vstopu v Triglavski narodni park, kjer je izhodišče za ogled Tolminskih korit, ki so najnižja in najbolj južna vstopna točka v TNP in hkrati najpomembnejša naravna znamenitost tolminske občine.
Na vstopni točki smo dobili potrebne ustne informacije in zgibanko ter pričeli hoditi. Najprej smo šli po cesti, ki pelje v Čadrg čez idilični most preko ozke soteske Tolminke. Sprva lesen most je bil zgrajen leta 1907, v času italijanske oblasti zamenjan z železno konstrukcijo in od tedaj imenovan tudi Hudičev most. Pogled od zgoraj na sotesko očara obiskovalce in tako je tudi nas. S Hudičevega mostu smo nadaljevali pot po cesti do info-table pod Zadlaško jamo, eno od mnogih jam, po kateri so odtekale vode soškega ledenika. Jamski splet je dolg 1140 m, globok 41 m s tremi dvoranami. Žal je jamo mogoče videti le z najetim vodnikom in z ustrezno jamsko opremo. Baje si je jamo ogledal tudi Dante in dobil navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Tako smo po nekaj metrih rova obstali pred zaklenjenimi železnimi vrati in se kot mnogi drugi obrnili in stopili na dnevno svetlobo. Zunaj je vladala sopara in smo se počutili kot v kakšnem tropskem gozdu. Od jame smo se malce vrnili po cesti in se nato spustili po urejeni potki z mnogimi stopnicami do korit Zadlaščice, ki je v koritih Skakalc rezervat soške postrvi in kjer se je ohranila zaradi naravne danosti soška postrv v svoji prvotni obliki. Pot nas je popeljala do razgledne točke, kjer je med obe strani soteske zagozdena velika skala, ki tvori naravni most in ker je burila domišljijo z videzom poraščene medvedove glave, so jo poimenovali Medvedova glava. Od tu dalje so korita, imenovana Skakalce, a žal ni nadaljevanja poti. Lepo bi bilo, da bi domačini kdaj nadelali ustrezno pot v skrivnostni, nevidni današnjim obiskovalcem, del soteske. Za globoka korita je značilen preplet alpskega in submediteranskega rastlinstva. V koritih rastejo trije slovenski endemiti, ozkolistna preobjeda, soška smiljka in skalna jelenka. V vlažnem skalovje prevladujeta lipa in skalni kamnokreč, robovi so prerasli z grmičevjem jesena in črnega gabra in še bi lahko naštevali. Posebnost so obsežne blazine mahov na vlažnih skalah nad koriti. Sledila je hoja malce navzgor in nato spust do Tolminke, kjer je najlepši del poti.
Spodaj ob vodi ni bilo sopare, prijetna temperatura ob pogledu na čisto vodo s številnimi ribami in nad nami Hudičev most, enkratno. Stopili smo ob levem bregu reke proti naslednji turistični točki, jami s termalnim vrelcem, Žal jama zaradi podora ni več dostopna. Površinska voda pronica v globino in se po razpokah ob prelomih dviga nazaj na površje, ogreta na temperaturo okoli 20° C, medtem ko ima Tolminka med 5 in 9° C. Tudi tu žal ni nadaljevanja poti, le oko sledi še malo vedno bolj ozki soteski s prelepimi prepadnimi stenami. Res škoda.
Tako smo se še enkrat obrnili in s tokom vode se vrnili do spodnjega mostu, ga prečili in na drugi strani tik pred sotočjem naredili odmor in počitek.
Malce dalje je sotočje na nadmorski višini 180 m, kjer se Zadlaščica izliva v Tolminko. Zlitje obeh rek je edino sotočje v koritih v naši domovini. Po odmoru in osvežitvi v reki, smo se povzpeli po stopnicah in poti nazaj na soparno izhodišče in zaključili obisk korit.