Kraljevski zaključek Slovenske planinske poti.
Komaj se poraja zora, že smo na poti v Kamniško Bistrico, kjer poberemo četrtega člane današnje odprave in zapeljemo po makadamu mimo spodnje postaje tovorne žičnice za Kokrško sedlo do višje ležečega parkirišča V koncu, ki je izhodišče naše poti v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Stopimo na sredinski kolovoz, ki ga zarašča trava in podrast in ga višje zapustimo, ko stopimo na lepo vidno stezico, ki se vije po pobočju gozda. Višje skozi veje dreves uzremo prve sončne žarke na vrhovih okoli Kompotele in ko prekoračimo grapi Velikega in Malega hudega grabna, dosežemo dolino V trati med Malim hudim grabnom in Malim grebenom. Po tratah odcvetelih in cvetočih gorskih rož stopamo navkreber s čudovitim razgledom na globoko spodaj še v jutranji senci dolino reke Kamniške Bistrice. Nekajkrat se ozremo na dolino in vrhove nad njo, pred nami sončni žarki osvetlijo vrhova grebenov, ki zapirata dolino, po kateri stopamo vedno višje in kjer na naše veselje sprva slišimo in nato vidimo žuboreči mali studenec. Nekdo je napeljal cev, iz katere teče mrzla voda, ki ohladi naše potne obraze in poteši slo po tekočini. Nad studencem je suha hudourniška struga, na obeh njenih straneh pa cveti panonski osat in nato sledi v strugi in ob njej trata golega lepena, ki s svojo nežno roza barvo privablja naše poglede. Ko stopimo proti Gamsovem skretu, zagledamo na drugi strani štirinožnega prebivalca gora z velikima rogovoma. Kozorog se sprva mirno pase, nato pa v nekaj skokih izgine našemu pogledu. Povzpnemo se v zatreb doline, kjer čelade romajo na naše glave. Naredimo kratek postanek in prvi gre na pot prijatelj brez čelade, za njim pa vsi ostali. Poprimemo za kline in višje dosežemo jeklenico, ki nas varuje pri prečenju in hoji po prepadni polici. Na izhodu dosežemo strmo travnato pobočje, kjer cvete planike in po vzponu dosežemo pod Slemenom razcep neoznačenih stezic. Leva, dobro uhojena, vodi na Velike pode med Koglom in Skuto, medtem ko desne ni videti in zato se po travah spustimo pod pobočje Slemena v dolino pod Velikim grebenom. Ko pričnemo prečenje melišča, ugledamo čredo hitrih gamsov, ki se preko melišča vzpenjajo na strmo skalnato pobočje. Hitro skušamo v objektiv fotoaparatov ujeti prekrasne trenutke hitro se premikajočih gamsov, dokler nam ne uidejo pogledom nekje visoko med skalovjem. Na drugi strani melišča je visoka trava in po njej mimo nekaj skalovja pridemo iz izrazite strmine na položnejšo ravan, ki se konča pri skalnati pregradi. Iz sence stopimo na sonce, ki ga sem ter tja zastrejo oblaki. Zapiha hladen veter in nič se ne obiramo.
Poprijemo za skalo, se povzpnemo preko pregrade s pogledom na zadnji sneg in vrh Velikega grebena ter na trati isčoč zavetrje naredimo odmor. Veter nam ne dovoli dolgi počitek. Dosegli smo Male pode, kjer se poslovimo od prijatelja, ki gre na Tursko goro. Naredil bo pot vse do Ojstrice in se nato v večernih urah vrnil v Kamniško Bistrico, mi pa imamo drugačni načrt. Prečimo označeno planinsko pot, vidimo kopico planincev, ki ubirajo poti na Rinke in Skuto, mi pa gremo po pobočju pod Malo Rinko v vetru, ki se krepi in nas na trenutke hoče prestaviti. Stopamo proti severu, kjer pod Štajersko Rinko odvijemo na pot za Kranjsko in Koroško Rinko, ki je naš prvi cilj pohoda. Pod večjo skalo naredimo kratek odmor in nato uberemo pot za nekaterimi planinci proti Koroški Rinki, imenovani tudi Križ. Sunki vetra ne dovolijo hitrega vzpona, a počasi le dosežemo 2433 m visoki vrh, kamor z Jezerskega sedla in Mrzlega dola vodita varovani in nato skupna plezalna pot. Na vrhu piha kot za stavo. Nihče ne ostane dolgo na vetru kljub izrednim razgledom na številne vrhove vse naokoli. Vrh se počasi prazni in tudi mi trije ga zapustimo, potem ko v knjižico slovenske pohodne poti roma predzadnji odtis žiga.
Na poti navzdol nas še vedno ovira veter, a sunki niso več tako pogosti. Pod Štajersko Rinko stopimo na greben s pogledom na Mrzlo goro in nato gremo po pobočju malce navzgor na ravnico vrha Male Rinke. Tudi tu so prekrasni pogledi, zlasti na vse Rinke pa tudi na Kamniško sedlo s Planjavo in Brano, pred katero se bohoti Turska gora.
Pogled seže na številne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, mi pa počasi stopamo navzdol proti Žmavčarjem, a se sredi poti premislimo in v upanju, da veter izgubi svojo moč, spremenimo smer in gremo proti Skuti.
Zapustimo pobočje Male Rinke in pridemo pod Kranjsko Rinko, kjer s pomočjo številnih klinov in stop se spustimo po strmi gladki steni na melišče pod goro in ponovno pričnemo pridobivati na višini. Po melišču pridemo pod skalnato pobočje Gorske streže in Skute, kjer poprimemo za skalo. Srečajoč pohodnike se vzpenjamo. Kjer je potrebno z rokami poiščemo oprimke, ko ni klinov in pletenic in dosežemo zračen greben, varovan s pletenico ter pogledamo na drugo stran, na Velike pode, Kogel, vrhove od Mokrice do Grintovca v daljavi. S pomočjo varoval gremo preko grebena na pobočje Skute. Lepo speljana varovana pot nas popelje preko skalovja na jugovzhodno stran. Nadaljujemo navzgor, dosežemo razdrapano pobočje, vidimo zanimivega možica, narejenega iz rjavih ploščatih kamnov, spotoma občudujemo mali gorski vrt in rastlinje, ki si je dom ustvarilo v razpokah skal in končno stopimo na 2532 m visoki vrh Skute.
Veter se nas je usmilil in počasi ugaša njegova moč, mi pa veselih obrazov uživamo v pogledih na bližnjo in bolj oddaljeno okolico. Pogled seže tako na Julijce kot Karavanke, kjer je Košuta kot na dlani. Pod nami je Ravenska med Makekovo in Belsko Kočno in lepo je vidno Jezersko. Ko hči v knjižico Slovenske planinske poti vtisne zadnji odtis žiga, je čas za čestitke. Ni vsakemu dano, da opravi prekrasno pot po slovenskih vrhovih in dolinah, da obišče številne planinske postojanke, da se sprehodi od Pohorja do morja in da s kraljevsko turo zaključi načrtovano.
Ko smo na vrhu, še ni konec poti. Potrebno se je vrniti na izhodišče, a do tja je potrebno narediti številne korake. Na vrhu nas pozdravijo planinske kavke in kdo ve, katera oznanja spomin na preminulega planinskega prijatelja. Z njimi, kot je on želel, podelimo svoj obrok in nato oprtamo nahrbtnike in pričnemo spust po kamnitem pobočju še vedno v družbi nepremočnega vetra. Dosežemo vznožje zahodnega pobočja Skute s pogledi na Štruco in se povzpnemo na njen greben ter nadaljujemo proti Dolgemu hrbtu, a se še pred njim pričnemo spuščati na Velike pode. Previdnost tudi tu odveč, zlasti na peščenemu delu pod Dolgem hrbtu, kjer te zdrs lahko ponese globoko navzdol na pode. Tudi to je za nami in že gremo preko podov ter pod stenami Grintovca zagledamo kapitalne kozoroge, ki se mirno pasejo med skalovjem, medtem ko jih lovimo v objektive fotoaparatov. Ob poti cvete številni Froelichevi svišči, ki z modrino cvetov lepšajo našo hojo. Povzpnemo se na rob podov in se spustimo do bivaka Pavla Kemperla, ki nudi lep pogled na veličastne stene Grintovca, Dolgega hrbta, Štruce in Skute, da o drugih vrhovih niti ne govorimo. Malce posedimo in nato nadaljujemo pot s spustom pod stene, si privoščimo kratek odmor na poti s pogledom na Brano, Rzenik in Veliko planino ter se povzpnemo na prehod, od koder s spustom pridemo do Cojzove koče na Kokrškem sedlu na višini 1793 m, poimenovane po bratih Karlu in Žigi Zoisu. Kokrško sedlo je med ostenji Kalške gore, Grintovca in Kočne, na zahodu se spušča v Suhi dol, na vzhodu pa v dolino Kamniške Bistrice.
Pri koči si privoščimo topel obrok in po nekaj minutah odmora nadaljujemo spust v dolino. Dolga in deloma naporna pot terja svoj davek in korak moramo zaradi težav naše članice malce upočasniti ter narediti še nekaj kratkih odmorov, kar podaljša čas spusta po Kokrški dolini. Srečamo nekaj planincev, ki se vzpenjajo in bodo verjetno prenočili v koči na sedlu, mi pa dosežemo kolovoza v dnu doline ter se vrnemo do avtomobila na izhodišču.
Tura z vzponom na Koroško Rinko in Skuto je kronala zaključek Slovenske planinske poti in prinesla kopico zadovoljstva, ki bo še dolgo ostalo v našem spominu.