Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Tam, kjer se na zahodu dolgi greben Košute prelomi na Ljubeljsko sedlo, se razprostre ena najlepših živih planin (kjer še pasejo) v Karavankah,...
... planina, ki leži na južnem karavanškem obronku, a ji je ime kot kakšni rdečelični deklici iz Roža ali Podjune onstran visokega grebena, kar je seveda nadvse ustrezna in domoljubna odločitev domačih ljudi iz Šentanske doline in Podljubelja tam spodaj, ki jim je bila že od nekdaj vez z rožanskimi in podjunskimi Korošci vsakdanja nuja in kulturna potreba, saj je bil Gorenjcem Celovec onstran ljubeljskih gora priročnejši kot daljna, ravninska Ljubljana. Nad njenimi pašniki si iz oči v oči zreta karavanška spogledljivka Košutica in prepadni Veliki vrh, prva sicer nižja, a vitkejša, slednji pa kot mogočni zahodni vogelni kamen v gorski verigi, ki sta ji na vzhodu mejnika Košutnikov turn in Tolsta Košuta.
Korošica (1652 m)
Med Košutico in Velikim vrhom se sonči planina Korošica.
V teh dneh, ko so gore in planine pregrnjene s snežno odejo, debelo kot že dolgo ne, seveda ne govorimo o pašnikih na Korošici, saj bo zanje prišel čas v poletnih mesecih, ampak o planini sami in njenih gorskih obzorjih, odetih v hermelinasto bel plašč, ki pa ni samo bleščeč in vabljiv, ampak prepogosto tudi zlovešče nevaren, zato pamet v glavo, ob nadvse previdnem ravnanju.
Sama planina Korošica je le redko obiskovalčev končni cilj, saj se, če nima visoko zastavljenih gorniških želja, povzpne vsaj na Hajnževo sedlo (1701 m), oster preval med severno stoječo Košutico, ki ji na gorenjski strani pravijo tudi Ljubeljska Baba, in Velikim vrhom na jugu. Ob primernih snežnih razmerah drži s sedla prav v dolino pod Ljubeljem lep turni smuk s kar sedemsto višinskimi metri.
In kako tja gor? Tik pod ljubeljskim predorom, pri spomeniku nesrečnikov, ki jim je druga svetovna vojna vzela človeško dostojanstvo, taboriščnikov, graditeljev današnjega ljubeljskega predora, je naše izhodišče, od koder se lahko po dveh poteh, po lepo speljani lovski, neoznačeni, in po kolovozu, označenem, vendar strmem, potrudimo na planino, k planšarskemu domovanju, ki v poletnih dneh, v času paše, nudi prijazno gostoljubje. To je takrat, ko na Korošici (Koroš’ci po domače) z veseljem prisluhnemo gospodinji in majerci Mariji, ko ne zadiši le po svežem in kislem mleku, po žgancih in domačnosti, ampak tudi po kleni tržiški besedi.
Od planšarije se odpravimo proti vzhodu, po označeni poti na Hajnževo sedlo. Od tam desno, na jug, krene zavarovana plezalna pot na Veliki vrh, na sever pa nezavarovana, vendar dobro uhojena (govorim o kopnih razmerah) pot po strmalih vzhodnega grebena Košutice. V zimskih razmerah sta obe poti seveda prihranjeni le vrhunskim gorniškim mojstrom, za vse ostale pa je tudi Hajnževo sedlo zavidljivo visok cilj, s katerega nam na jug in zahod seže pogled k Julijcem in karavanškim mogotcem okrog Stola, na vzhod pa objame vse dolgo severno ostenje Košute in seže tja do kopastega Setiča nad koroškimi Selami in visokostnega Obirja nad Železno Kaplo.
Zdaj bodo na svoj račun prišli tisti, ki so sem gor pritovorili smuči. Spust po zasneženih meliščih pod severnim ostenjem Velikega vrha in Zajmenovih peči prav v dno, do ljubeljske ceste, je veliko turnosmučarsko dejanje in ne prav za vsakogar, saj poleg odličnega smučarskega znanja zahteva tudi veliko vedenja o nevarnostih snežnih plazov. Ostali pa se bomo po lastnih stopinjah vrnili na Korošico in nazaj v dolino.
Več o tem kotičku naših gora preberite v knjigi Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007) ter poglejte na zemljevid Karavanke – osrednji del 1: 50.000.
Mitja Košir