MMC RTV SLO, Ture avanture - Mojca in Jani Luštrek: ... najlepša v deželi je tej
Korzika
Prvi del poletne avanture
Čas dopustov je tu. Ko sva si lani z ženo za kraj počitnikovanja izbrala Korziko in sem med znanci poizvedoval po morebitnih izkušnjah z njo, sem bil nemalo presenečen, koliko Slovencev je že obiskalo ta otok.
Skoraj na nič pa se je njihovo število skrčilo, ko sem jih povprašal, ali so se povzpeli tudi na kakšno izmed njenih gora.
Korzike je s površino 8.680 kvadratnih kilometrov komaj za dobro tretjino Slovenije in povrhu je še otok, pa čeprav četrti največji v Sredozemskem morju. A kljub temu se lahko pohvali s čisto zaresnimi gorami. Te v notranjosti prekrivajo kar dve tretjini površja, najviše - 2706 m visoko – pa se vzpno z Monte Cintom. Med korziških "velikih šest" spadajo še dvatisočaki Monte Rotondo, Paglia Orba, Monte Padru, Monte d'Oro in Monte Renoso. Med vrhove se zajedajo globoke rečne doline, med njimi pa se skriva tudi 43 ledeniških jezer.
Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera ...
Pri tako bogati ponudbi se je prav gotovo težko odločiti, v katero strmino zagristi. Midva sva se zatekla po pomoč k odličnemu poznavalcu korziških gora Miretu Steinbuchu, ki je skupaj z ženo tudi pripravil vodnik po Korziki "Gore med nebom in morjem" ter ga l. 2008 objavil kot prilogo k Planinskemu vestniku št. 3. Odgovor je bil nedvoumen: 2525 m visoka Paglia Orba. Steinbuch je zanjo med drugim zapisal: "Tura samih superlativov. Najlepša dolina, najlepši vrh, najlepši tolmuni, najlepši sončni vzhod /.../." Gora je menda sedmi najvišji vrh Korzike (štetja so različna), njena podoba pa najbrž najprepoznavnejša med vsemi korziškimi lepoticami.
Pazljivo do izhodišča
Izhodišče za običajni pristop na Paglia Orbo je 180-stopinjski cestni ovinek Le Fer à Cheval (1329 m), kjer je urejeno srednje veliko parkirišče. Osnovni pogoj, da pridemo do njega, je, da smo na zahodni obali otoka, natančneje v Portu ali nekje čim bliže njemu. Iz Porta se zapeljemo po cesti D 84, ki vodi v Corte. Omenjeni ovinek, katerega ime po naše pomeni konjska podkev, je štiri km onstran najvišjega korziškega cestnega prevala Col de Vergio (1478 m). Vožnja do tja je sicer slikovita, vendar se ne smemo preveč prepuščati lepim pogledom. Poleg korziških cestnih "dirkačev" nas namreč lahko v slehernem trenutku preseneti kateri izmed hudogledih napol divjih prašičev, ki se v notranjosti prosto pasejo naokrog.
Vzpon - en sam užitek
Pešpot na Paglia Orbo se začne onstran ceste, kjer se za modrimi črtami odpravimo v brezov gozd. Ta je razmeroma redek, tako da nam ne nudi prav veliko sence. Zato veljajo že tu opozorila: ste se pred močnim soncem zavarovali z zaščitno kremo, niste v avtomobilu pozabili ustreznega pokrivala, imate v nahrbtniku sončna očala, ste se založili z dovolj pijače? V gozdu se nam hitro pridružijo belo-rdeče črte, ki označujejo GR 20 (Grande Randonnée 20), daleč najslavnejšo korziško pohodniško pot, ki po dolžini preči skoraj ves otok.
Po tako združenih poteh se v pol ure sprehodimo do Bergerie de Radule (1370 m), na kateri - kot povsod - praviloma plapola korziška zastava. Kljub svoji skromnosti ponuja pohodnikom osnovna okrepčila. Čeprav poletje ni najboljši čas zanj, velja povprašati tudi po brocciu, zelo mladem ovčjem ali kozjem siru z zaščitenim geografskim poreklom. Tamkajšnji je kozji, kar zaradi množice živali, ki med skalami stikajo za zelenjem, ni pretežko uganiti.
Za nas je pri pastirski koči zelenja, ki bi nas varovalo pred soncem, nepreklicno konec. Nas pa vsaj v mislih hladi pogled na Golo, ki je tu še potoček. Ta izvira prav pod Paglia Orbo, teče za kočo in po 90 km, kar pomeni najdaljšo korziško reko, konča v Tirenskem morju. Mi ga malo nad kočo prečkamo po mostičku in ga nato lep čas spremljamo po strugi navzgor. V spodnjem delu doline dela prikupne kaskade in tolmunčke, v katerih se je mogoče celo okopati, saj poleti voda ni premrzla.
Po slabe pol ure se vrnemo na njegov orografsko desni breg. Kmalu pred seboj prvič zagledamo drzno piramido Capu Tafunata (2335 m) in s te strani bolj oblo Paglia Orbo. Oba imamo nato med zmernim vzponom po dolini ves čas pred očmi. V levo se odcepi vijoličasto-oranžno označena steza proti Bocca di Guagneroli in Refugu de Puscaghji, za katero pa se ne menimo. Ko pridemo še višje, lahko ostro oko na skalnem »balkonu« pod Paglia Orbo opazi zavetišče. Zdaj tudi naša pot krene levo iz doline na greben. Prav je, da ji sledimo, a očitno ji številni ne, saj je tudi po dnu doline ob strugi videti dobro uhojeno, a nemarkirano stezico. Katero koli pot izberemo, smo v tri četrt ure pri prej opaženem Refugu Ciuttulu di i Mori (1991 m). Pri njem je že skrajni čas za počitek in malico.
Brez vrh(unc)a?
Zame se je žal tu pot končala. Nisem vzel dovolj resno opozorila poznavalcev, da je treba na Korziki v hribe zelo zgodaj zjutraj, najbolje še v temi, kajti okoli poldneva se vrhovi praviloma zavijejo v oblake, popoldne pa se zna iz njih celo močno uliti. V vsakem primeru je markirane poti proti vrhu pri zavetišču konec in smer kažejo le še možici. Ko sem se ravno pripravljal, da bi šel pogledat, kako je to videti, so se od zgoraj vrnili štirje Francozi, ki so zaradi slabe vidljivosti obupali nad nadaljevanjem vzpona.
Tako samo iz literature vem, da se je treba povzpeti na sedlo med Capu Tafunatom in Paglia Orbo, imenovano Col des Maures (2155 m). Tam je čas, da pospravimo palice in se pripravimo na plezanje, menda do 2. težavnostne stopnje. Malo pod sedlom namreč pot zavije v desno in po lepo izrabljenih naravnih prehodih pripelje v široko škrbino, znano pod imenom La Combe de Chèvres. Po približno uri plezanja naj bi bilo težav konec in po temenski strehi se v nekaj minutah sprehodimo na kar prostran vrh, označen s kovinskim križem.
Meni ni preostalo drugega, kot da se po poti vzpona vrnem k avtomobilu. Ko sem se med spustom še zadnjič ozrl na nesojeni cilj, pa sem bil deležen vsaj tolažilne nagrade: sila nenavaden pogled na Capu Tafunatu, skozi katerega naravno okno v pobočju se je meglica pačasi dvigala proti nebu. Kot da bi si postavni vršac prižgal cigaro.
Za pot od parkirišča do zavetišča sem potreboval približno poltretjo uro, za sestop pa pol ure manj. Čeprav sem ostal brez osvojenega vrha, sem bil nad pohodom navdušen, in prepričan sem, da se bo slehernemu planincu tudi vzpon zgolj do zavetišča zdel vreden truda.
Pogled skozi skrito okno
Nadaljujemo potepanje po Korziki
Biti na Korziki in ne obiskati Corta, pravega srca otoka, ki še danes utripa v ritmu otoške upornosti, je skorajda greh.
Prav tako pa je skoraj greh biti v Cortu, pripetem na pečino sredi temnorjavih granitnih gora, in ne vsaj pokukati v to k nebu kipečo divjino. Večina obiskovalcev Corta, ki jih gore zvabijo iz mesta, se odpravi v Val Restonico, lepo dolino, ki jo je ustvarila reka enakega imena. Po njej se zapeljemo z avtom, potem pa pot pod noge do ledeniškega jezera Mela (1711 m) ali še malo dalje do Capitella (1930 m). Ima pa ta izlet eno veliko napako. Cesta po delu doline je tako ozka, da je srečevanje skrajno težavno ali celo nemogoče, zato se 15 km vožnje lahko hudičevo raztegne.
Bolj redki vedo za imenitno alternativo Val Restonici, še redkejši pa se zanjo odločijo. Jaz sem se in ni mi žal, pa čeprav sem se moral zato Val Restonici odreči. To je masivni naravni obok Arcu di u Scandulaghiu ali Arche de Corte. Tudi zanj sem našel spodbudo pri Miretu Steinbuchu, ki je zapisal: »Veličastna, estetska tura, eden tistih skritih biserov, ki te napolnijo z zadovoljstvom, mirom in močjo. Ko boste tam, boste razumeli.«
Ker je tudi priznal, da je trajalo kar dva dopusta, da sta z ženo našla pravi opis poti, sem se že doma odločil, da se nanjo pripravim s čim boljšim zemljevidom. Kaj bi moglo biti za to primernejše kot IGN (Institut national de l’information géographique et forestière)? Ta izdeluje odlično serijo topografskih zemljevidov francoskih območij v merilu 1 : 25.000, imenovano Top 25. Omenjeni predel pokriva zemljevid Corte/Monte Cinto in nosi oznako 4250 OT. Zemljevid si lahko izdelate tudi sami, če se vam na spletnem naslovu uspe priklikati do ustreznih strani.
Vroče – hladno
Če bivate v Cortu, se lahko na pot iz mesta odpravite kar peš. Če ste z avtom, pa boste vsaj zgodaj zjutraj brez težav parkirali (to je sicer v Cortu poleti precejšnja umetnost) ob cesti, stisnjeni med reko Tavignano in strmo zahodno pobočje pečine, na kateri domuje citadela.
Po cesti nadaljujemo peš proti severu. Malo pred njenim slepim koncem zagledamo pri kapelici smerno tablo za omenjeni obok, ki kaže v levo. Po samo nekaj deset metrih moramo za razmajanimi kurniki desno navzgor čez položne kamnite plošče. Pot je označena z živo oranžnimi črtami. Vodi po izbočenem in soncu izpostavljenem pobočju, zato se moramo zavedati, da bo verjetno pasje vroče, ko se bomo vračali sredi dneva. V dobre pol ure pridemo do značilnega korziškega pastirskega zavetišča iz skrilavcev (745 m), za dramatično scenografijo pa poskrbijo slikovite skale Corbaghiole nad njim. Osupljiv je tudi pogled nazaj na corško citadelo. Pri zavetišču se pot obrne v desno. Še vsaj pol ure bomo izpostavljeni vedno huje pripekajočemu soncu.
Vročine nas vsaj delno odreši prihod v kostanjev gozd. Pravi kostanj je eno najpogostejših listnatih dreves na otoku. Za njegove razsežne gozdove imajo največ zaslug Genovčani, ki so Korziki vladali od 13. do 18. stoletja. Posušen kostanj so domačini mleli v moko, ki je nekaterim družinam pomagala preživeti, druge pa celo pripeljala do bogastva. Vi jo boste najbolj zanesljivo srečali v – po mojem mnenju – najboljšem lokalnem pivu Pietra. Kostanjev gozd se kmalu spremeni v nekoliko manj senčnatega borovega. Na otoku raste več vrst bora, največji vtis pa na človeka naredi endemični korziški bor, ki je podvrsta črnega bora. Njegovo znanstveno ime je Pinus nigra corsicana. Zraste do 50 m visoko in menda lahko doseže tudi starost 800 let.
Nebo se me je usmililo
V gozdu pot zavije levo in postane precej strmejša. Po strmini prilezemo v kratkih ključih na sedlo, nad katerim lahko vrh skal na levi opazimo križ (1145 m). Blagodejna senca nas spremlja tudi nad njim in nato vse do cilja. Malo nad sedlom je pri paru borov težje opazen razcep: levi krak je strmejši in krajši, desni položnejši in zato daljši. Jaz sem šel po levem gor in po desnem dol, razlika v času pa ni bila prav velika. Če torej izberemo levega, sledi nova strmina čez skale, po katerih priplezamo na drugo sedelce in zavijemo desno. Hitro smo prav na vrhu skal, tik pod katerim stoji še en lesen križ.
Strmina se tu dokončno unese. Pot se rahlo spušča in spet dviguje, zavija enkrat levo, drugič desno - in tako pod stenami na desni kakšne pol urice. V tem času se je nebo stemnilo in začutil sem prve dežne kaplje. Pa ne že spet! Ne, tokrat se zaradi vremena ne bom odrekel cilju, pa naj se zgodi, kar hoče. Na srečo se je oblak posušil, še preden sem nenadoma pred seboj zagledal mogočni obok (1452 m). Kakšnih deset metrov velika kamnita tvorba se zdi komaj verjetna. Spomnila me je na podobno osupljiva čudesa, ki smo jih pred leti z družino občudovali v ameriškem narodnem parku Arches, in v mislih sem premleval: le po kakšnih načrtih neki narava snuje svoja dela. Ko sem se naužil pogledov z vseh strani, sem se le obrnil in, da ne bi preveč izzival neba, kar se da pohitel v dolino. Komaj sem se dobro usedel v avto, se je ulilo, kot bi se utrgal oblak.
Za vzpon in spust ter vse vmesne poglede skupaj sem potreboval približno pet ur. V tem času nisem na hribu srečal žive duše.
Ko se je narava še učila?
Le malo manj spretno kot nad Cortom se je narava poigrala v drugem kotičku korziškega peskovnika. Če se boste potikali po jugu otoka, na primer okrog Porto-Vecchia, vas vabim, da skočite v notranjost, v pokrajino Alta Rocce. To je sila privlačen svet skalnih gora, vse leto zelenih gozdov in redkih vasic, raztresenih po gorskih policah.
Na fotografijah turistov največkrat ovekovečeni prizor v Alta Rocci je brez dvoma nazobčana skalna gmota Aiguilles de Bavelle (1899 m). Z avtom se ji najbolj približamo, če se po cesti D 268 zapeljemo na prelaz Col de Bavella (1218 m), pogledu proti severu pa se tako in tako ne bomo mogli upreti.
Če si lahko vzamemo vsaj dve uri (saj smo vendar na dopustu!), se velja sprehoditi še do U Tafunu di u Compuleddu ali Trou de la Bombe (1340 m), naravnega okna v pobočju Palirja, ki je res videti, kot bi ga naredila bomba. Palir se dviguje na drugo stran ceste kot Aiguilles de Bavelle. S prelaza vodijo do okna kar tri steze, ki večinoma potekajo po senčnatem borovem gozdu. Daleč najbolj oblegana je tista z vrha parkirišč, po drugih dveh pa se vam praviloma ne bo treba prerivati z drugimi pohodniki. Čisto na koncu boste morali, če hočete pokukati skozi okno, še nedolžno preplezati nekaj skal. Prav lahko pa se vam zgodi, da boste morali za pogled čakati v vrsti.
Na ribolov v gore
Med pesmijo in hribi
Nobenega dvoma ni, da je v očeh tujcev Korzika v prvi vrsti raj za kopanje in druge obmorske užitke.
A skorajda raj je tudi za ljubitelje gora, ki ne zdržijo dneve in dneve na mivki ob morju. Izkušnja iz mojih razgovorov je, da bi se marsikdo od njih z veseljem kak dan odpravil v hribe, če bi le vedel, kako in kje se jih lotiti. In tem je namenjena tale skromna tridelna nadaljevanka.
Za konec sem prihranil Monte Renoso, verjetno najbolj pohlevni dvatisočak na otoku. Kljub spoštljivi višini 2352 m se namreč nanj lahko povzpne vsakdo z vsaj povprečno kondicijo in s seboj lahko vzame celo otroke, če le niso premajhni in so vajeni planinariti.
Z roko na hupi v Ghisoni
Pohod je primeren za tiste, ki dopustujejo na vzhodni obali otoka. Še bolje je, če se lahko že dan pred pohodom odpravite po cesti D 344 iz Ghisonaccie v gorsko vasico Ghisoni. Ta je hitro dosegljiva tudi iz Corta. D 344 začne vijugati za vasjo St-Antoine, ko se začne vzpenjati ob toku rečice U Fium'Orbu. Skozi obalno gorsko verigo se prebije po strmi soteski Défilé de l’Inzecca, za katero se razlije v umetno jezero Sampolo. Sledi nova, podobno slikovita soteska Défilé de Strette, potem pa se svet razširi v kotlino, v kateri je nameščen Ghisoni. Cesta je ozka, skale, ki visijo daleč nanjo, pa ponekod celo preprečujejo normalno srečevanje. Zato se je najbolje peljati za katerim od domačinov, ki cesto poznajo in običajno z vnaprejšnjim hupanjem opozarjajo na svoj prihod.
Midva sva se v Ghisoniju namestila v edinem tamkajšnjem hotelu. Ko sem iz sobe prvič stopil na balkon, sem osupel obstal ob pogledu prek doline: onstran nje so se kot na dlani pred menoj dvigovale pečine dveh gora – Rocher de Kyrie-Eleison (1535 m) in Punte Christe-Eleison (1249 m). V glavi so mi kar sami od sebe zadoneli mogočni glasovi »Kyrie, eleison, Christe, eleison!«, kot sva jih samo dan, dva prej slišala na koncertu septeta A Filetta.
Korziško večglasje
Ljubitelji glasbe verjetno vedo, da Korzičani slovijo daleč naokoli po svojem tradicionalnem večglasnem petju. To starodavno otoško izročilo bi skoraj potisnila v pozabo italijanski belkanto in francoski šanson, če ne bi prebuditev nacionalne zavesti oživila tudi zanimanja zanj.
Sredi 70. let prejšnjega stoletja je v Ajacciu in Bastii prišlo do velikih političnih zborovanj, katerih pomemben del je bilo tudi skupinsko prepevanje starih ljudskih pesmi. Uporni korziški študenti so se med drugim zbrali v ohlapno glasbeno združbo Canta u Populu Corsu, kar ni pretežko razumeti kot "korziško ljudstvo poje". V njej so bili domala vsi nosilci preporoda korziškega večglasja. V samo nekaj letih je to postala med otočani najbolj priljubljena glasbena zvrst, ki je začela z bumom t. i. world music osvajati tudi svet.
Danes so mednarodno najbolj znana skupina te vrste I Muvrini bratov Jeana Françoisa in Alaina Bernardinija, ki pa se morata za svoj uspeh zahvaliti tudi temu, da sta se močno prilagodila posluhu sredinskega poslušalstva. V začetku 80. let sta skoraj povsem opustila petje a capella; gole glasove sta bogato popestrila z vsemi mogočimi glasbili, tudi električnimi.
Drugi revolucionarni prelom se je zgodil na prehodu 80. v 90. leta, ko sta prijateljici Patrizia Poli in Patrizia Gattaceca ustanovili duet Les Nouvelles Polyphonies Corses. Z njim so pred cerkveni kor in na glasbene odre stopile ženske, ki so dotlej v tradicionalni moški družbi smele prepevati le doma ali kvečjemu na pogrebu.
Danes je pravoverno petje a capella celo na Korziki že bolj redko. Skupina, ki mu pod vodstvom neumornega Jean-Clauda Acquaviva ostaja neskončno zvesta, so omenjeni A Filetta. Zato jih posebej toplo priporočam v poslušanje. Se pa morate zavedati, da je to globoko poduhovljena in visoko artistična glasba, ki ni čisto za vsakogar. A če imate radi večglasne harmonije, če vas ne moti verska vsebina in če ste sploh odprtih ušes, boste z njimi doživeli enkratno izkušnjo.
V korziških hribih smučajo in ribarijo
Uf, glasba me je malo zanesla. Brž nazaj k hribom. Izhodišče za običajni vzpon na Monte Renoso je bolj slabo uporabljano, a vendarle smučišče Capannelle (1586 m). Do njega se pripeljemo po 15 km divjih serpentin vegaste ceste, ki se odcepi od glavne 7 km za Ghisonijem. Nanje nas v desno usmeri kažipot z napisom Stade de Ski Ghisoni. Na koncu nas na razdalji samo 300 m pričakata dve gostišči – spodnje pohodniško U Fugone in zgornje smučarsko U Renosu. Slednje naj bi bilo odprto le pozimi, a s svojim poletnim videzom zbuja dvome, da je sploh še kdaj. Toliko bolj živahen je bil U Fugone, pod katerim sem opazil edini kažipot za Monte Renoso.
Od koče krenemo proti jugu v ključih ob vlečnici Pietra Niella. Ta se konča na višini 1725 m, na grebenu pod veliko skalo. Možici (čeprav je vsa pot označena le z njimi, ji razen v zgornjem delu ni težko slediti) nas nato usmerijo skozi ruševje v prijazno travnato kotanjo s hladnim studenčkom. Ko sem se vračal, sem ugotovil, da se zdi privlačna tudi drugim, saj je tam poležavalo nenavadno veliko tujcev. Mene so med kratkim oddihom v njej ujeli štirje domačini z ribiškimi palicami na ramah. Bil sem tako začuden, da sem jih slabemu znanju francoščine navkljub pobaral, ali gredo na ribolov. Čisto resno so me podučili, da gredo gledat, ali je v jezeru Bastani kaj rib, in odhiteli naprej.
Nad kotanjo nas čaka še malo ruševja, ki pa kmalu preide v skalovje. Ko se teren po poldrugi uri hoje od izhodišča zravna, zagledamo pred seboj dobesedno srčkano ledeniško jezerce Bastani (2092 m), nad katerim se vzpenja široki Monte Renoso. Kot izvemo s tablice na obali, je jezerce veliko 4,4 ha in globoko do 24 m. Ali je v njem kaj življa, nisem razbral. Možaki z ribiškimi palicami, ki so me prehiteli, do mojega prihoda niso ujeli ničesar, enaka pa je bila njihova bera tudi ob mojem sestopu.
Od jezera zavije v skalah slabše vidna steza desno v strm gruščnat žleb. V njem si je treba na nerodnih mestih malo pomagati z rokami. To je tudi edini kraj, kjer sem avgusta opazil še kaj cvetja. Komur se zdi žleb prestrm, se lahko po mnogo položnješi potki še bolj v desno povzpne na Renosovo ramo Punto Bacinello (2247 m). Z nje je do vrha samo še kakih 20 minut sprehajalnega koraka.
Vrh, ki je običajno dobro obiskan, označuje kovinski križ. Razgledi z njega so osupljivi. Med drugim se vidita tudi vrh Korzike Monte Cinto in Paglia Orba.
Za vse skupaj nisem potreboval več kot štiri ure in pol lepega vremena. Tako mi je ostalo še dovolj časa tudi za sprehod po Ghisoniju. V njem ni videti kaj dosti zanimivega. Me je pa zelo presenetila še ena zgodbica, povezana z vodo. Sredi izrazito gorske vasi namreč stoji velik Neptunov vodnjak. Menda je bil narejen za neko obmorsko mesto, a ker je to ostalo s prazno blagajno, so ga kupili Ghisončani. Tako je Neptun zašel sredi gora.
Korzika – navdih za pesem
Na koncu še pojasnilo tistim, ki so morda le opazili, da žena v mojih korziških potepanjih manjka. Ne, ni bila na plaži, saj ima hribe še raje kot jaz. Ampak že četrti dan dopustovanja si je zlomila gleženj. Preostanek Korzike je preživela po hotelskih sobah ali v kakšnem senčnatem kotičku z lepim razgledom. Prebirala je o Napoleonovih podvigih in po malem pesnila. Tako je nastala tudi tale pesmica:
Korzika
V senci prijazni mogočnega bora
vonj mi po smoli razvaja nozdŕvi,
onkraj doline granitna se gora
riše na svetli modrini neba.
Temne polti in košatih obŕvi
s pesmijo svojo in svojega zbora
vsakogar sprejme, kot bil bi njen prvi,
čutov dotakne se, misli, srcá.
Mojca in Jani Luštrek