Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Ocene in vpogledi - Himalaja z dveh strani
Tik pred glavno, poletno planinsko sezono sta dve slovenski založbi, ki sicer nista specializirani za izdajo hribovske literature, izdali knjigi dveh slovenskih gornikov, ki so ju poti zanesle v najvišje gore sveta. Tržaški pisatelj in novinar Duško Jelinčič je o vzponu na vrh svojega drugega osemtisočaka, Gašerbruma 2, napisal knjigo Kam gre veter, ko ne piha, ki jo je v zbirki Piramida izdala mariborska študentska založba Litera. Ekonomistu in novinarju Marjanu Žiberni iz okolice Postojne, radovednemu spremljevalcu himalajske odprave, pa je ljubljanska založba VED izdala literariziran potopis Bazni ščurek.
Zasvojenci z gorskimi popotništvi in pustolovščinami bodo najbrž navdušeno prebrali obe deli, čeprav sta po slogu in načinu predstavljanja visokogorskega hribovstva popolnoma različni. Jelinčičeva približno 330 strani debela knjiga »je pripoved o plezanju na himalajske osemtisočake ... in o eni sami poti od baze do baze ter skozi baze do vrha, ki ni nič manj kot metafora življenja samega«, kot je na platnicah knjige zapisal urednik Robert Titan Felix. Žibernova knjiga »premore izviren pogled na himalajsko alpinistično odpravo. Zgodbe s takega zornega kota ne more napisati noben uradni član odprave, ne plezalec in tudi novinar ne. Pred nami je knjiga, ki jo lahko napiše samo bazni ščurek prav posebne vrste,« kot prav tako na platnicah te 165 strani debele knjige ugotavlja alpinist Urban Golob.
Duško Jelinčič se javno ni nikoli hvalil s svojimi alpinističnimi dosežki, čeprav je bil kot plezalec na treh velikih himalajskih odpravah, od katerih je bila zanj manj uspešna edino tista na Everest. Ni se trkal po prsih, da je prvi iz dežele Furlanije - Julijske krajine, ki je stopil na vrh himalajskega osemtisočaka – Broad Peaka leta 1986, zato je to ostalo v tržaških krogih zamolčano do začetka tega tisočletja, ko sta Tržačana Sandra Canestri in Marco Tossutti stopila na teme osemtisočaka Čo Oju in so jima v domačem mestu pripravili veliko slavje ter ju slavili kot prva v mestu in pokrajini, ki sta osvojila osemtisočmetrsko goro. Na slavje so povabili tudi Jelinčiča, ki sta ga takrat »prva osvajalca osemtisočaka« poklicala na oder in zbranim povedala, kdo iz tržaške pokrajine je bil v resnici prvi na tako visoki gori. Isti večer sta Jelinčiča povabila na odpravo na Gašerbrume in Broad Peak.
O vseh svojih himalajskih plezalskih uspehih je Jelinčič sicer napisal knjige, italijanski prevod njegovih Zvezdnatih noči, romana o vzponu na Broad Peak, pa je bil več tednov italijanska knjižna uspešnica. V gorah se dogaja tudi njegov roman Budovo oko, ki pripoveduje o skrivnostnem izginotju dveh alpinistov v Himalaji ter o spopadu v duhovnost zazrtega vzhodnjaškega in materialističnega zahodnjaškega sveta, ter prva slovenska alpinistična kriminalka Umor pod K2, ki je izpod njegovega peresa izšla leta 2000.
Za njegovo najnovejšo knjigo, Kam gre veter, ko ne piha, se zdi, da bo dnevniško in z literarnimi izleti v ozadja ter s filozofijo velikih in težavnih alpinističnih vzponov opisana tržaško-trbiška odprava v Karakorum, na kateri je bil Jelinčič med Italijani edini Slovenec. Toda kolikor bolj smo sredi alpinističnega dogajanja, toliko bolj se dnevniški opisi spreminjajo v roman s srečnim koncem, ki pa mu je, deloma zaradi dramatičnosti in deloma zaradi resnicoljubnosti, dodana kakšna vejica pelina. Ob dogajanjih v baznem in višinskih taborih avtor duhovno analizira tako svoje alpinistične kolege kot domačine, ki so na odpravah izključno zaradi zaslužka. V izrednih razmerah se ponavadi pokaže prava človekova narava in se zve, do kod je kdo pripravljen in sposoben pomagati tovarišu.
Moška odpravna druščina
Popolnoma drugače se je razčlenjevanja dogajanj na himalajski odpravi in značajev ljudi na njej lotil Marjan Žiberna. Kot nealpinist, vendar takim dosežkom naklonjen gorski popotnik, se je pridružil prijateljem – himalajskim plezalcem ter hodil z njimi do nadmorskih višin in strmin, ki so se mu zdele še primerne, ves ta čas pa je z očmi natančnega opazovalca brez kakršnih koli očal in zadržkov opazoval ljudi ter dogajanje na gori. V moški odpravni druščini so zato tudi opisi večinoma moški in večinoma predstavljeni zelo neposredno, kar bi ocenjevalec starega kova lahko označil kot že kar opolzko.
Tega sloga in načina bodo vsekakor veseli bralci, ki jim ni do prezahtevnega branja in utemeljenega razglabljanja o prvinskih stvareh – enako kot marsikateremu sodobnemu alpinistu –, zato naj bi te bile temu primerno tudi obravnavane. Tako se avtor loteva tudi svojega videnja alpinizma, kar bi mu nekateri starejši alpinistični teoretiki mogoče celo zamerili: »Kaj je gnalo moje odpravarske tovariše tja gor, so menda najbolje vedeli sami pri sebi. Jaz jih s tem nisem gnjavil. Prispeli so sem, da se zaženejo vanje, jih preplezajo, se nekako primotovilijo spet nazaj do šotorov, do tople spalne vreče in hrane, ki bo teknila kot le redkokdaj, in pijače, ki bo božajoče stekla po goltu v skrčeni želodec. Če daje trpljenje stvarem privid smisla, je moral biti ta privid res močan; ledena mesoreznica tam zgoraj je obetala prvovrstno jebo.« Prav tako bi obsodili naslednje stavke in še predvsem dejanja, ki so jim besede posvečene: »Nekdo je v tistih dneh na ulici za par dolarjev kupil čeden zavitek hašiša in kaj naj za božjo voljo počne drugega pošten alpinist s hašišem, kot da ga malce pricini, še zlasti, če je obsojen na turobno čakanje na lepše vreme. Zvečer je gori na hotelski terasi zaokrožila blagodišeča smotka in nam ozaljšala konec dneva.«
Niti Jelinčič niti Žiberna glavnih junakov svoje zgodbe ne navajata s polnimi imeni in priimki. Jelinčič jih samo z imeni, Žiberna celo tako, kot so znani med prijatelji. Toda če se bralec dovolj poglobi v njuno pripovedovalsko sceno ali jo od prej nekoliko pozna, vsakega posebej brez težav prepozna. Morda je v tem celo nekaj čara: bralcu se zdi, da je del ekipe, ki doživlja vse tisto, o čemer tisti trenutek bere.
Marjan Raztresen