Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Nič ponižnega ni na njem, čeprav stoji v kraljevski senci.
| |
 |
|
| |
(Foto: Mitja Košir)
|
|
Nad globoko kotanjo Velega polja njegova drzna, v vitko piramido zgrajena podoba vznemirja v triglavsko mogočnost zazrte poglede popotnikov, še posebej takrat, ko jim korak zastane med počitkom pri Vodnikovem domu. Kot izklesan obelisk se dvigajo gladke skalne plati nad pašniškim dnom prek mizastega Koštrunovca navzgor v prepadne kaminske tokave, tja do ošiljenega vrha. In vendar je ta ponosni in elegantni Mišelj vrh (2350 m) le izrazit vrhunec dolgega grebena, ki se izpod Kanjavca in Hribaric najprej vzpne na zahodni vogalni kamen, na Mišeljski konec, od tam pa se spusti na vzhod in gradi visoko obzidje med dvema dolinama, med obljudeno, z označenimi potmi prepreženo Velsko na severni in samotno, brezpotno Mišeljsko na južni strani (mimogrede, kadar je seveda dovolj snega, obe zelo cenijo turni smučarji).
Izklesan obelisk nad Velim poljem
Na tej gori nam ne bo nič podarjeno. Z izhodišča na Velem polju (Vodnikov dom, 1817 m, do tja pridemo z Rudnega polja na Pokljuki, z Uskovnice, skozi Voje) bomo zanesljivim markacijam na poti, ki pelje čez Mišeljski preval (1995 m) na Fužinske planine, sledili le do Planine pod Mišelj vrhom (1650 m) in tam poiskali začetek lovske stezice, ki nas bo popeljala v dno Mišeljske doline. Od tod komaj opazne človeške sledi krenejo na zahod, po dolini, naša "pot" (gre za čisto brezpotje) pa jo ubere odločno proti severu, po strmih travah in razbitem, skrotastem svetu ves čas naravnost navzgor, na dobro vidno grebensko ramo. Tu za hip pogledamo globoko na severno stran, v Velsko dolino, a nas od tam do vrha naše gore čaka še dobršen zalogaj zahtevnega in zaradi izpostavljenosti predvsem previdnosti polnega plezanja po razbitem grebenu. In potem vrh, kakršnega si v mir in tišino zaverovano gorniško srce lahko le želi.
Na vrhu Mišelj vrha se obiskovalcev ne tare, kajti tja gor splezati je vse prej kot lahko in enostavno (najvarneje bo v spremstvu gorskega vodnika), ko pa stopimo na teme te samotne gore, je poplačan sleherni napor, sleherna prelita kaplja znoja, pozabljen je morebitni strah na prepadnih travnatih strmalih. Oko se namreč tam zgoraj zazre v enega najveličastnejših prizorov v naših gorah, v soočenje s Triglavom, da si bolj neposrednega in bližnjega pač ni mogoče zamisliti, saj smo na Mišelj vrhu, ki je samostojna in visoka gora, kot v očakovih nedrjih.
Komur na vrhu naše gore še ne bo dovolj novih iskanj in novih pogledov, se bo odpravil po zložnem slemenu na zahod. Stopil bo na dve komaj opazni vzpetini v grebenu (Na Nizkem, 2275 m, Mišeljska glava, 2273 m) in se končno po razčlenjenem skalovju povzpel na Mišeljski konec (2464 m) ter se prek zahodnega prepada zazrl na kamnito prostranstvo Hribaric in v visoko gmoto dvoglavega Kanjavca.
To "nebeško potovanje", kot bi rekel Kugy, vsekakor sodi v zbirko vsakogar, ki mu je doživljanje gora življenjsko načelo, ki se zna z ljubeznijo ozreti okoli sebe, ki se zna od srca razveseliti drobne cvetlice, ki raste iz skalne škraplje, ki z veseljem prisluhne glasnemu čivku rumenokljune kavke in z vso spoštljivostjo zre na mojstrske vragolije najpopolnejših prebivalcev naših gora, gamsov in kozorogov. In ki, konec koncev, zna uživati svojevrstno visoko pesem zvončkljajoče črede tam spodaj na planinskih pašnikih. Sicer pa je našemu vrhu krstni boter pastirski zaščitnik sv. Mihael.
Po lovski in pastirski poti
Označenih poti v tem koncu ni, vendar do spodnje krnice Mišeljske doline lahko sledimo lovski poti, od tam dalje pa le še sledem, ki so jih nekoč uhodili pastirji, zdaj pa jih s pridom uporabljajo samotni gorniki, seveda opremljeni z zvrhano mero znanja o gibanju po strmih in izpostavljenih brezpotjih. Edino planinsko zavetišče v bližini je Vodnikov dom na Velem polju. Preden greste na pot, ne prezrite knjige Tineta Miheliča Julijske Alpe - Bohinjske gore (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Triglav 1:20.000.
Mitja Košir