Nedelo, Zapelji me - Mateja Gruden: Rolando Garibotti, alpinist
Pred dobrima dvema letoma je s soplezalcem sklenil dotlej še nepremagano razvpito traverzo Torre Traverse v Patagoniji, kjer je pred tem že preplezal njena slovita tritisočaka Fitz Roy in Cerro Torre, oba v alpskem slogu. Temeljito je preučil enega najbolj kontroverznih prvenstvenih vzponov v zgodovini sodobnega alpinizma Cesareja Maestrija na Cerro Torre leta 1959; prepričan je, da je bil vrh osvojen komaj petnajst let pozneje. V Patagoniji, kjer spada med najvidnejše plezalce, kot prostovoljec pomaga pri prenovi in vzdrževanju močno načetih pohodniških poti. Dober razlog za pogovor z Rolandom Garibottijem, ki se bo v prihodnjih dneh mudil v Sloveniji – na mednarodnem festivalu gorniškega filma, ki bo od 10. do 14. maja v Ljubljani, bo član žirije, bo pa tudi eden od predavateljev, občinstvu bo predstavil Torre Traverse.
Rolando (Rolo) Garibotti je bil rojen v Italiji, odraščal je v Argentini, od sredine devetdesetih let pa živi razpet med ZDA in Argentino. »Pol leta delam v ZDA kot gorski vodnik, pol leta v Argentini plezam in se vključujem v prostovoljne projekte. Morda se zdi tak način življenja malce nenavaden, ampak zame očitno deluje!« Z 39-letnim plezalcem smo se pogovarjali po elektronski pošti pred njegovim prihodom v Slovenijo. Mimogrede: v enem od intervjujev je dejal, da bi precej laže shajal brez hrane in bencina kot brez interneta …
Najpomembnejši vzponi v argentinski Patagoniji, s prvenstvenimi in v alpskem slogu na Cerro Torre in Fitz Roy, Cerro Stanhardt, Cerro Murallon, solo vzponi na Saint Exupery, Guillaumet, Mermoz in Mariano Moreno. Zajeten nabor vzponov v Severni Ameriki, med drugim hitrostni vzponi v Yosemitih, med njimi v El Captainu, hitrostni rekord v plezanju traverze Teton Grand Traverse (ZDA) … Dosežki v Alpah, najvidnejši v Marmoladi. Fotograf z objavami v številnih revijah, časopisih in katalogih, kot so Le Monde, Outside Magazine, National Geographic Adventure, Men's Journal. Njegovi članki so bili objavljeni v večini pomembnih alpinističnih in plezalskih publikacij, kot so Desnivel, Climbing, Iwa to Yuki, Vertical, Alp, Alpinist …
V enem od prispevkov v National Geographic Adventure je o Garibottiju zapisano, da velja za »strastnega in nadarjenega plezalca, ki je v alpinističnih krogih poznan predvsem po vzponih v velikih, tehnično zahtevnih stenah v ultralahkem slogu«.
Sam še doda, da najraje pleza tam, kjer se počuti domače. »Samo gore niso dovolj močan razlog, da bi odšel kam. Bil sem že v Aziji, toda čemu bi odhajal tja, kamor ne sodim? Plezal sem tudi v gorovju Paine (Torres del Paine, čilski del Patagonije, op. p.), kjer smo ponovili smer na Paine Grande, skoraj petdeset let po prvem vzponu, toda … Največ sem plezal tam, kjer se počutim kot doma, torej v Severni Ameriki, Argentini in Evropi. Kot plezalec ne želim biti popoln turist, outsider. V El Chaltenu (kraj pod vznožjem Cerra Torre in Fitz Roya, op. p.), denimo, sem vključen v skupnost, v park, pomagam pri urejanju in vzdrževanju poti v njem, borim se za tisto, za kar mislim, da je prav. To je kraj, ki mu pripadam, kamor sodim.«
Trikrat na Cerru Torre
Petnajst let je imel, ko je v navezi z zgolj leto dni starejšim plezalcem splezal svojo prvo tehnično smer v patagonijskih gorah. Dve desetletji pozneje sta s soplezalcem Colinom Haleyjem prva zmogla Torre Traverse, ki povezuje vrhove Aguja Standhart, Punta Heron, Torre Egger in ošiljeni Cerro Torre.
»Traverzo sem poskušal pred tem splezati že dvakrat. A vzpon je izjemno odvisen od vremena (Patagonija je nasploh znana po nestabilnem vremenu, op. p.) in drugih razmer. Le stežka se podaš nanj in takoj uspeš. No, verjamem, da se bo komu izšlo, a sam nisem imel takšne sreče. Moralo bi mi uspeti v drugem poskusu, a nam je velika snežna goba onemogočila dostop do Cerra Torre, nismo pa ugotovili, kako bi jo lahko preprosto in hitro obšli,« pripoveduje Garibotti, ki bo o tem spregovoril tudi v Ljubljani.
Na Cerro Torre se je sicer povzpel trikrat, pove: 2008 kot epilog traverze, ponovil je Ragninijevo smer, leta 2005 pa je z italijanskima soplezalcema Ermannom Salvaterro (sicer idejnim očetom traverze) in Alessandrom Beltramijem splezal prvenstveno smer El Arca de los Vientos. Ta ga je (in njegova soplezalca) še utrdila v prepričanju, da Cesare Maestri laže o prvem vzponu na Cerro Torre.
Maestri? Nimam več kaj dodati
»Kar zadeva Maestrija, sem povedal, kar sem imel povedati. Ne zanima me več. Ni dvoma, da je lagal. Ni dosegel vrha, ne glede na to, kar trdi. Seveda so ljudje, ki verjamejo v Boga, Jezusa Kristusa in angela Moronija, zakaj torej ne bi verjeli Maestriju?« lakonično sprašuje Garibotti.
Cesare Maestri trdi, da je leta 1959 s Tonijem Eggerjem prvi dosegel vrh Cerra Torre in da je soplezalca med sestopom odnesel plaz, s kamero vred. Protislovja v Maestrijevem opisu in pomanjkanje opreme, za katero je trdil, da sta jo namestila med plezanjem v steni, so sčasoma zasejala globok dvom o njegovem uspehu. V tistem času je bil vzpon sicer svetlobna leta pred vsemi drugimi, celo pred prvim vzponom na Everest, pravi Garibotti, ki je leta 2004 o tem napisal tudi obsežen prispevek za American Alpine Journal. Zato se mu zdi še toliko pomembnejše, da ne bi častili napačnega junaka – naj se že vendarle začne občudovanje pravih, poudarja, četverice z vzponom leta 1974: Italijanov Daniela Chiappe, Maria Contija, Casimirja Ferrarija in Pina Negrija.
(Maestri je še živ in zavrača vse kritike na njegov račun in povečini tudi intervjuje o njih. V enem, za National Geographic Adventure, pa je z dvomljivci precej žolčno obračunal, ozmerjal jih je s pasjimi sinovi, med njimi poimensko tudi Garibottija.)
Drzni slovenski vzponi
Garibotti meni, da je alpinizem danes preveč – udoben (povzeto po intervjuju na ukclimbing.com), da v Patagoniji skoraj ni več zares težkega plezanja, ki bi bilo primerljivo še zlasti z vzponi slovenskih alpinističnih legend v osemdesetih letih: »Silvov in Janezov (Silvo Karo in Janez Jeglič, op. p.) vzpon v južni steni Cerra Torre, denimo, je v zgodovini tega območja še vedno eden največjih. To je bilo res težko plezanje, kakršnega se že več let nihče ne loteva. Povečini si izberemo lažje izzive, in ko rečem mi, mislim na vse plezalce v El Chaltenu. Komaj bi se našel kdo, ki bi si drznil vstopiti v smeri, kakršne so plezali Silvo, Janez in Franček (Knez, op. p.).«
Za Kara, ki je prav v Patagoniji izvedel največ svojih alpinističnih odprav, pravi, da je najboljši soplezalec, kar jih je kdaj imel. »Z njim sem plezal večkrat, v Patagoniji, Alpah, tudi v Sloveniji. Leta 1999 sva kar precej sodelovala, izvedla nekaj dobrih vzponov, ki so zahtevali pogum in vizijo.«
Zdaj se celo največji zvezdniki v Patagoniji ne trudijo, da bi se lotili česa primerljivega z omenjenimi slovenskimi vzponi, nadaljuje. »S tem mislim na plezanje več raztežajev, plezanje, ki zahteva domišljijo, ki te pušča v negotovosti, ali boš dosegel vrh, do konca. V zadnjih dvajsetih letih je plezanje v Patagoniji večinoma bolj fizično, ne pa toliko tehnično zahtevno, kakršni so, denimo, vzponi v alpskem slogu ali traverze, kot sva jo zmogla s Colinom. Poleg tega je zdaj mogoče preveriti vremensko napoved po internetu, zato se Patagonija ne razlikuje več tako zelo od Alp.« Dodaja, da tudi segrevanje ozračja, ki vidno tali ledenike, spreminja plezanje v tem delu sveta: »Zadnjih nekaj let je bilo januarja in februarja za varno plezanje na Cerro Torre in nekatere druge vrhove pogosto pretoplo.«
Trdo delo za oživljanje narave
Prvi so bili plezalci, sledili so jim pohodniki, popotniki, turisti – argentinski nacionalni park Los Glaciares, v katerem sta Cerro Torre in Fitz Roy, je priljubljeni cilj desettisočev, med njimi številnih Slovencev. Tudi zaradi čedalje močnejšega pritiska obiskovalcev pa se v parku, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, spopadajo s težavami zaradi vse bolj načetega okolja.
»Precej poti v okolici El Chaltena je močno načela erozija. Povzročajo jo predvsem konji in živina, šele potem turisti. V zadnjih dveh letih po mesec in pol na leto prostovoljno popravljamo steze v parku, zahvaljujoč ameriški družbi Patagonia. Ta omogoča, da Ameriški gorniški klub (American Alpine Club) priskrbi skupine desetih, dvanajstih ljudi z ustreznim znanjem za to delo. V Argentini ga namreč ni. K sodelovanju mi je uspelo pridobiti ljudi, ki imajo izkušnje s takšnim delom iz ameriških nacionalnih parkov. Gradimo različne konstrukcije, od stopnic, jarkov, ograd … Leta 2008 smo delali skupaj skoraj 2200 ur, lani blizu 2000. Uporabljamo samo materiale, ki jih najdemo na območju, se pravi, da okolja ne 'urbaniziramo'. Delo je naporno in izjemno počasno, saj želimo, da bodo prenovljene poti vzdržale vsaj dvajset let. Zame pa je ta projekt tudi velika priložnost za 'častno športno zorenje'. Imam 39 let, ne morem pričakovati, da bom z leti plezal bolje, tako da iščem druge načine sobivanja s to skupnostjo.«
Sicer pa Garibotti pravi, da največja grožnja parku niso individualni obiskovalci, ampak komercialne agencije, »ki bodo storile vse v želji po čim večjem dobičku. Trenutno je največja težava prenočevanje v parku, še zlasti na območju gozdov. V parku delujeta dva komercialna kampa, ki sta povsem nepotrebna. El Chalten ima vse, kar obiskovalec potrebuje, najbolj priljubljene točke v parku pa je mogoče obiskati v enem dnevu. Res je malo žalostno, da smo prišli tako daleč, toda leta 1990 je bilo obiskovalcev v parku 9000, lani pa že 100.000. Ljudem, ki hrepenijo po Patagoniji, 'kakršna je bila nekoč', kakršno so odkrili Silvo, Janez in Franček, predlagam, naj ne pridejo v El Chalten, ampak gredo drugam: do Cerra San Lorenzo, Cerra Murallon, na kontinentalni led ali kam drugam na območju tisoč kilometrov dolgih patagonijskih Andov …«
Mateja Gruden