... umrl s pogledom na Triglav
ALPINIST IN GORSKI POET
Pred 18 leti je na skalni polički v ostenju Pihavca zastalo srce alpinista in gorskega poeta Tineta Miheliča.
Družina in prijatelji so se nanj spomnili s tradicionalnim spominskim pohodom iz Vrat do spominske plošče.
»GORE so mi vedno žarele v posebnem čarobnem blesku: še danes čutim globoko v sebi, da mi pojejo pesem o večni lepoti,« je nekoč zapisal legendarni alpinist, violinist in avtor planinskih in alpinističnih vodnikov Tine Mihelič. Ta njegova misel, ki izraža bistvo njegovega občudovanja gora, je vklesana tudi v spominsko ploščo ob začetku skalnega žleba na 2419 metrov visoki Pihavec, ki je postavljena na mestu, kjer je 2. oktobra 2004 zastalo njegovo srce in je obsedel, zazrt z zadnjim pogledom na Triglav.
Več kot stokrat na Triglavu
Vsako leto se njegovi družina in prijatelji, med njimi tudi avtorica teksta, njegova hči, podamo na spominski pohod iz doline Vrat pod sicer osamljeni Pihavec, in tako je bilo tudi letos, ob 18. obletnici njegove smrti. Po dveh tednih deževja in divjih neurij je prav na dan njegove smrti spet posijalo sonce in gore so spet zasijale v toplih jesenskih barvah.
Okoli 30 pohodnikov nas je zjutraj zagrizlo kolena iz Vrat in najprej mimo bivaka pod Luknjo do sedla Luknja, po precej strmih meliščih proti Bovškemu gamsovcu in nato po precej zahtevnem brezpotju proti vznožju Pihavca. Dan je bil prav čaroben, točno takšen, kot so gore, ki jih je Tine Mihelič opisoval v svojih vodnikih in opisih. Macesni in bukve so žareli v toplem soncu, nad nami in nasproti nas se je strmo vzpenjala Triglavska severna stena, okronana z našim očakom, ki je bil tudi Tinetova sveta gora. Na njej je bil več kot stokrat, večinoma jo je dosegel po steni.
Na poti z Luknje proti Kriškim podom, ki veljajo za Zlatorogovo kraljestvo prav nasproti našega očaka, smo že srečali prve kozoroge, ki so nas nato ves dan zvedavo opazovali in nas spremljali na naši poti, ki je bila ponekod še posejana z zadnjimi cvetočimi planikami. Največjega med njimi smo že pred leti oklicali za Tinetovo reinkarnacijo, vse druge pa za njegove najboljše čuvarje. Ob spominski plošči smo se poklonili njegovemu spominu, srečni in ponosni, da smo z njim v mislih preživeli tako lep dan.
Velik poet gorskega sveta
Tine Mihelič je bil velik gorski romantik in je tudi 18 let po smrti obveljal za enega naših največjih poetov gorskega sveta. Otroštvo in mladost je preživel v Bohinju, študij in služba pa sta ga pripeljala v Ljubljano, kjer je bil kot violinist član orkestra Slovenske filharmonije. Predvsem pa je bil neutrudni pisec planinskih in plezalnih vodnikov. Po koncu njegovega obdobja vrhunskega alpinista, med katerim je preplezal več kot tisoč smeri, od tega kar 54 novih, prvenstvenih, se je posvetil pisanju. Njegov vodnik Julijske Alpe je doživel kar sedem izdaj in je v času, ko še ni bilo spleta, postal nujni del gorniške opreme. Prav tako je s svojimi doživetimi opisi vabil alpiniste v stene, poleg serije manjših alpinističnih vodničkov po Dolomitih in naših stenah je avtor prvega izbirnega alpinističnega vodnika Slovenske stene: sto najlepših vzponov. Gora ni opisoval le tehnično, ampak so bili to mojstrski slavospevi njihovim lepotam, zato je s svojimi opisi v hribe zvabil prenekaterega planinca in alpinista.
Gore so ga poklicale k sebi
Nekaj let pred smrtjo je Tine napisal osebnoizpovedno avtobiografsko knjigo Klic gora, ki je izšla posthumno. »Moja navzočnost v gorah mi je izpolnila življenje. O, ne mislite, da je ogenj ugasnil – to bi bilo pri meni nemogoče. Klic gora mi še vedno odzvanja v srcu in skoraj prepričan sem, da se mu bom odzval zadnjega jutra svojega življenja,« je zapisal ob koncu.
In točno tako je tudi bilo. Potem ko se v soboto, 2. oktobra 2004, ni vrnil s ture, nihče pa ni natančno vedel, kam je odšel, je bila sprožena velika iskalna akcija, v kateri so sodelovali policija in več kot 60 gorskih reševalcev iz Gorskih reševalnih služb (GRS) Mojstrana, Kranjska Gora, Jesenice in Bovec. Pridružili smo se jim tudi družina in prijatelji alpinisti, med njimi tudi Pavle Kozjek in Silvo Karo, ki sta vsak po svoji smeri preplezala Triglavsko severno steno, kamor bi se lahko Tine odpravil. Šele peti dan smo ga našli, kot kralj gora je sedel na skalni polici pod Pihavcem, z rokami na kolenih, naslonjen, pod glavo si je dal nahrbtnik, pogled je bil obrnjen proti Triglavu. Zanj je bila v starosti 63 let usodna srčna kap.
TINA HORVAT