Polet – Željko Kozinc: Čudovit razglednik nad Posočjem
Polet, četrtek, 13.09.2007 - Na svoji zemlji
Čudovit razglednik nad Posočjem.
Krasni Krasji vrh
Drežnica, Drežniške ravne, Magozd, Jezerca in Koseč, vasi ali vasice na zelenih zravnavah pod strmalmi Krna, Krnčice in Krasjega vrha, bi lahko bile prispodobe Gregorčičevega planinskega raja. Te gore so visoka celinska stena, ki toplemu valu z morja skuša preprečiti, da bi se prelil globlje v Julijske Alpe. Zato se zdi, da se val pod Krnom zaviha in zmokri v meglice, ki rade parajo svoje trebuhe na njegovih gorskih rogljih. Sledi divja jaga oblakov, lahko tudi bliskov in moče. Takrat si turist pač sme zapeti otroško ljudsko pesmico: cin, cin, cin, Drežnica ... V lepem vremenu pa sta Drežnica in njena okolica pravi blagor za sprehode, sončne kopeli, za užitek v miru in dobro počutje ob prijaznosti domačinov. Deželica se je priljubila številnim tujcem, recimo francoskim gorskim jadralcem, ki jim tukajšnji zračni vzrivi ponujajo odlično termiko za njihove vratolomnosti. Narava je živa, v slabem pomenu tako, da je epicentre potresov nekajkrat postavila prav pod Drežničane; živi so tudi njeni številni obrazi lepote. Kar nekaj najlepših slapov izpod Krna se zliva prav pod drežniškimi vasmi.
Polovnik, nekoliko nižja, na videz manj drzna gora kot Krn, se boči severozahodno nad Drežnico. Gorotvorne sile so jo zvile kakor velikansko kačo, ki hoče slediti vijugavi strugi Soče, svetlikajoči se pod njenimi razovitimi, po večini odurno strmimi stenami. Kdo je koga oblikoval, Polovnik Sočo ali obratno, je vprašanje za geologe, planince bolj zanima, kako čim udobneje zlesti na to na videz tako zdrto in odljudno goro, pravzaprav na prvega od njenih vrhov, na bolj obli, nad Kobaridom tako gospodovalni Krasji vrh.
Nič strahu, da boste grizli kolena. Nadelana pot s planine Zaprikraj (te dni tam še pasejo, ampak, oh, ves sir so že prodali izletnikom) pelje po starih, večinoma vojaških poteh, ki so uvidevno položne, saj so po njih mule v prvi svetovni vojni tovorile municijo in vlekle topove. Kakor po drugih soških vojskovališčih tudi ob tej poti vidiš zarjavelo železo in zapuščene položaje. Kakor duhovi groteskno zijajo iz skalovja rovi in kaverne. Vojaških poti, ki nikamor več ne peljejo, je obilo. Vendar si označena planinska pot na Krasji vrh izbira zdaj to zdaj drugo. Nekatere stare bukve ob poti so tako zverižene, da zbujajo misel na vojno. Drobec spomina nanjo obuja tudi odlomek iz vojaškega dnevnika znamenitega italijanskega pisatelja Carla Emilia Gadde (1893–1973), ki je na Krasjem vrhu kot poročnik poveljeval alpinski topniški bateriji. »Iz Koseča na vrh Krasjega smo hodili v koloni s tridesetimi mulami ... Za pot je 470. stotnija potrebovala preko šest ur, vključno z uro počitka, ko so vojaki dobili kavo, mi častniki pa nekaj kruha in mesa iz konzerve. Sovražno topništvo ni streljalo po nas, ker je pot bila nekoliko skrita pred pogledi z Vršiča, kjer so bili Avstrijci. Med hojo smo slišali precej strelov težjih kalibrov, po moji oceni 210, in drugih lažjih, ki so padli nedaleč stran, računam na planino Zaprikraj in okolico. Naši vojaki, tudi novinci letnika "98, niso kazali posebnega razburjenja ...«
Vi boste hodili pol manj, videli morda tudi ostanke konzerv (kosti soldatov so večinoma pobrane). Gadda na drugem mestu še piše, kako globoko nesrečen je bil, ko so po dveh krvavih letih (pred točno 90 leti) Italijani izgubili Krn in Krasji vrh. Ne piše pa o tem, kaj je za Krnom in kaj je gledal s Krasjega vrha. Od tam se vidi gora za goro in na koncu se dviga sam Triglav. 
Koliko devetnajstletnikov bi še moralo brez »posebnega razburjenja« pasti za ta nekoristen svet, koliko mulatjer bi še bilo speljanih nikamor, razen k občutju strašnega nesmisla. O tem Gadda ne piše.
Danes po poteh ubogih soldatov lahko varno stopajo tudi otroci. S Krasjega vrha pa se okoli in okoli širi eden najlepših pogledov po Posočju in še daleč naprej. Lahko vidite morje – tudi izliv Soče, Benečijo z Matajurjem, Dolomite, prav vse najvišje Julijce. Največ pa je neba, ki je tiho še ob svojem najmilejšem smehljaju, kakor da varuje okruten spomin.
Besedilo in foto Željko Kozinc