Gorniška potepanja: Ali ste že kaj pogrešali sonce? Pravijo, da za prave hribovce ni slabega vremena. Že res, toda razmere v visokogorju so zaradi velike količine novega snega zelo nevarne! Snežni plazovi grozijo! Tokrat »gremo« na Krim.
Južni čuvaj Ljubljanskega barja
Ali ste že kaj pogrešali sonce? Pravijo, da za prave hribovce ni slabega vremena. Že res, toda razmere v visokogorju so zaradi velike količine novega snega zelo nevarne! Plazovi grozijo! Nič drugega nam ne preostane, kot da se »preganjamo« po gozdovih (ali malo nad njimi) in čakamo na izboljšanje razmer.
Tokrat »gremo« na Krim (1107 m). Kako priti nanj, verjetno ni treba posebej razlagati. Zložnih poti je več kot dovolj, če pa je komu bolj povšeči strm začetek, naj se poda na pot izpred Doma v Iškem Vintgarju mimo Partizanske bolnišnice Krvavica. Če se potrudite, lahko tam naokoli tudi malo poplezate. Nama je že uspelo ...
Obiskov na Krimu ne štejeva. Ponavadi pride na vrsto po službi, še najpogosteje v turobnih dnevih, ko megleni pokrov ne dopusti 
sončnim žarkom niti najmanjše možnosti, da bi posvetili v Ljubljansko kotlino. Urno skočiva v gojzarje in že hitiva do izhodišča: Preserje, Strahomer, Iška, Tomišelj, Jezero. Kadar je dan že nesramno kratek, je treba »stopnico« višje: Planinca, Gornji Ig, Plehanov laz. O tem, da cesta pripelje tudi do vrha, midva ne veva nič. Vsaj videla je še nisva. Enkrat je bil sneg, drugič tema, tretjič sva štela ptičke na vejah ...
Ko naju »nese« proti vrhu, se vedno sprašujeva: »Do kod je megla? Bova pogledala iz nje?« Skoraj vedno nama uspe. Včasih že na petsto metrih, včasih šele tik pod vrhom. Zgoraj ujameva sončni zahod, nato pa že beživa pred temo, ki naju seveda vedno »prehiti«. A kaj bi to, saj s pomočjo svetilk varno sestopiva v dolino. Če pa megle ni ter »pomagata« še sneg in luna, gre tudi brez njiju ...
Najbolj nama je ostal v spominu pohod z začetka tisočletja, ko je Univerza v Ljubljani organizirala »športni dan«. Bil je dvakrat nenavaden. Prvič: skrajno 
redki so dnevi, ko ne greva sama v hribe, in drugič ... Kje je izhodišče? Nobeden se ni preveč vznemirjal, češ: »Gorazd bo že vedel.« Pa nisem vedel. Ko sem ugotovil, da se bom prej pripeljal na Rakitno kakor do izhodišča nad Preserjem, mi ni preostalo drugega kot obrniti in najti pravo pot, ki se seveda začne na sedlu med sv. Jožefom in sv. Ano. Tisti »seveda« pred osmimi leti ni bil niti slučajno tako samoumeven. Čredni nagon je šel kakopak za mano. In ni bilo zadnjič, da sem imel težave z »urbanimi« izhodišči. Poleti sem sredi Dvora pri Polhovem Gradcu iskal pot na Grmado. Takrat brez drugih učenjakov ...
Čeprav pravimo »saj se tako ali tako ne da zgrešiti«, se zgodi ravno to. Zaradi takšnega napačnega, morda tudi podcenjujočega in neumnega razmišljanja, imam včasih manj težav najti pristop na Morež (čeprav menda nanj ne moreš) ali njemu podoben zahteven vrh, kjer glava »dela« s polno paro in se je treba zelo potruditi pri orientaciji ter biti fizično in tehnično ustrezno pripravljen, kot na prvi hrib za vasjo. No, na Krim smo prišli in tudi podvig na Grmadi nama je uspel.
Katera pot na južnega čuvaja Ljubljanskega barja je najlepša? Vsaka po svoje. Morda je bolj pomemben letni čas. Midva navijava za zimo, a samo do pomladi, ko bo prišlo novo življenje. Tudi na travnike in v gozdove pod Krimom ...