Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: V osrčje Julijcev, v nedrja Triglavskega kraljestva, se je ugnezdila visoka gorska planota, ki z bližnjo Dolino Triglavskih jezer sega samemu veličastnemu Triglavu v naročje – Komna,
Valovita, visokogorska, a predvsem kraška pokrajina, ki s svojo resnobno podobo pripoveduje tisočletno zgodbo bivanja in minevanja. Tektonske sile so njene plasti naložile v tri, med seboj tesno zvezana nadstropja. V pritličje so zrinile Spodnjo Komno, le za stopnico višje so dvignile Lepo Komno, najvišje pa so razpostavile kamnita prostranstva Zgornje Komne, ki vzvišeno pogleduje k srcu Zlatorogovega kraljestva, k bleščečim očesom Triglavskih jezer. Te tri Komne so tudi amfiteater, velika, razprostranjena kotanja, kajti vse naokrog se z njenih robov dvigujejo visoki gorski grebeni. Na jugu in zahodu Spodnjo in Lepo Komno ograjujejo zidovi Spodnjih Bohinjskih gora, na severu pa na Zgornjo Komno in Jezersko dolino (Dolino Triglavskih jezer) zviška pogledujejo vrhovi Lepe Špice, Lope, Kanjavca, Hribaric, Vršakov, Zelnaric, Kopice in Tičaric. Vmes, med temi visokimi vrhovi, pa iz vsega tega prostranstva, kamnitega in zelenega (rušje, macesnovje) ponižno, vendar vsaka po svoje vznemirljivo pogledujejo vzpetine, ki jim ni do visokostnega gorskega dostojanstva, so pa bile zanimive že starim iskalcem in raziskovalcem, ko so pogledovali za pašo in rudnim bogastvom. Od tod torej imena komaj opaznih izrastkov in zelenih kopic, kakršni so Srednji vrh nad dolino Gracijo, Lepa Ruša in Vrh Korit nad globeljo Korita, ki se pod Jagrovo skalo prepadno spusti prek Komarče v Ukanc, pa Izpica med Govnjačem in Peklom, od koder se svet spet strmo spusti k Savici in v Ukanc. Človek je pač poimenoval tisto, kar ga je zanimalo ali mu je nekaj pomenilo.
Zasnežena Komna in megla nad Bohinjem, zadaj Grintovci. Foto: Mitja Košir
Križ, ki ga zemljepisna stroka v prid lepše razpoznavnosti (Križev je v naši gorah res veliko) imenuje skorajda ljubkovalno Za Gradičem (kar bi seveda spet prej prisodili sedelcu med planino Govnjač in planino Na Kraju kot naši vzpetinici), je večino leta povsem nepomembna, z rušjem poraščena grba, kamor pripelje le kakšna živalska stečina in jo od obilja visokih gora, svetlečih se v vsej svoji julijski razkošnosti, s pritličij Spodnje Komne komaj opazimo, ko pa ves ta svet tod naokrog pobeli sneg, naš nepomembni breg zažari v vsej bleščavi.
Takrat, še posebej po obilnem sneženju, ko vse naokrog pretijo snežni plazovi, postane zaobljeno hrbtišče nad Krajem sanjski cilj turnih smučarjev. Daljne in visoke želje ostajajo neizpolnjena nebesa, to, v središče Spodnje Komne postavljeno sleme, prekrito z debelo snežno odejo, pa se iz zelenega poletnega blodnjaka spremeni v radodaren (ob zadostnem smučarskem znanju!) snežni poligon.
In prav na planini Na Kraju je naše prvo izhodišče. Smučina na vrh je bolj strmo postavljena, vendar nas ves čas brez orientacijskih težav pripelje na vrh. Od Doma na Komni pa moramo najprej sestopiti v sedlo pod Izpico, se od tam povzpeti na sleme, od koder na jug pogledamo v globoko kotanjo planine Govnjač, vendar mi na Križ krenemo po vzhodnem slemenu. Višinske razlike so tukaj zanemarljive, zato pa so vznemirljive razdalje, opravljene na smučeh, prav zdaj, konec letošnjega marca, tudi v globokem snegu. In s tega Križa, čeprav smo morda imeli z njim, ko smo rili po celcu, tudi križe, se vidi na vse strani sveta, med bohinjske nebotičnike in v bohinjsko jezersko zamegljenost z grintovškimi lepotci tam zadaj.
O vsem, kar je na Komni pomembnega, preberite več v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 20. 000.
Mitja Košir