Na današnji dan 13. julija 1977 sta Chris Bonington in Doug Scott dosegla vrh Ogra (Baintha Brakk, 7285 m) po zahodnem grebenu in to z izjemnimi napori. Tu na vrhu, pa se je šele začela avantura, ki pomeni za razvoj alpinizma — križpotje!

Razpotje na Ogru (Ogre)

Planinski vestnik (1979) - Tine Orel: Karakorumski pekel za štiri može — imenuje Doug Scott, sloviti angleški alpinist, vzpon na ta manj znani karakorumski vrh, 7290 m. Junija 1977 — o tem smo tedaj na kratko poročali v našem listu po obširnem poročilu v znanem nemškem magazinu »Der Spiegel« — so se odpravili na ta vzpon Mc Antoine, Christian Bonington, Paul Braithwaite, Nick Estcourt (ta se je junija 1978 smrtno ponesrečil na K2), Clive Rowland in Doug Scott.

Cilj: 7290 m visoki Ogre. Baintha Brakk ga imenujejo domačini; glavni vrh skupine Latok; štiri ekspedicije so dotlej obrnile.
13. julija 1977 sta Bonington in Scott dosegla vrh Ogra po zahodnem grebenu in to z izjemnimi napori in žrtvami. Tu na vrhu, pa se je šele začela avantura, ki pomeni za razvoj alpinizma — križpotje! Tako vsaj pravi avtor Doug Scott.

Njegovo poročilo imenuje nemška redakcija čudovit dokument o človeški volji, odpornosti in vzajemnem zaupanju. Ker gre za izvirno poročilo in so paberki iz »Spiegla« že pozabljeni, je prav, če po objavi v »Alpinismusu« 1979/7 nekatere ponovimo in nove poudarimo.
Doug Scott je med drugim zapisal: »Če mislim na karakorumsko ekspedicijo 1977 na Ogre, mi na misel posebej prihaja Baltijec — nosač Taki. 50 funtov težak zaboj (22,5 kg) je nosil 20 km, deloma po puščavi ledeniške groblje (morene). Ko ga je odložil, je iz svojih nagubanih srajc, krila in drugih revnih cunj »pričaral« še 31 jajc. Niti eno jajce se mu ni natrlo, kaj šele ubilo. Kako je to zmogel, ne bom vedel nikoli. Najbrž za 31 rupij in nam v veselje. Vendar: tako občutljivo breme prenesti nepoškodovano po gugastem, razdrtem svetu morenske puščave, ne da bi se mu nekaj tega nežnega tovora strlo — kako je to ravnal, ne vem. Gotovo je spreten in previden mnogo bolj, kot sem bil jaz kdajkoli. Osem tednov nato je prišlo osem Baltijcev po ledeniku Biafo v naš glavni tabor: ti so — kakor Taki jajca — z enakim občutkom in popolno previdnostjo — prenesli mene po prav tako neusmiljeno razdrapanem svetu in to tako, da mojih zlomljenih nog ni prav nič stresalo ali kakorkoli vznemirjalo. Kako neki so to mogli?

Junija 1977 smo prišli »fit« in polni optimizma v Baltistan, da zlezemo na Ogre. Ogre je najvišji vrh v krajini Biafo, ki je del Karakoruma, Evropejci so ga odkrili 1861 (Godwin Austen), l. 1892 je prišel Conway raziskovat ledenika Biafo in Hispar in dal vrhu ime. Po I. 1930 je Eric Shipton s prijatelji temeljito raziskal to področje. Odkril je pravo ime gore — Baintha Brakk — vendar se med alpinisti ni uveljavilo.
Šest let pred Scottom (1971) so bile tu dve angleški in dve japonski ekspediciji. Ekspedicije so pregnali plazovi, strme stene in grozoviti viharji. Prišli so do 6550 m. L. 1976 so Japonci poskusili jugozahodno steno, pa so sestopili, ko so videli, da je nad njimi še 300 m strmega granita, ledene stene z velikimi opastmi in še 250 m visoka vršna strma stena s kupolo. V manjšem merilu se taki problemi dobe tudi v Alpah, toda v višini 7300 m je plezanje v takih razmerah dirka v telesni in duhovni — razpad.
Leta 1975 sva s Clivom Rowlandom raziskovala južno stran gore. Prišla sva na ledenik Uzun-Blakk (4880 m). Tu sva se ustavila, vdrta v mokri sneg in brez besed zrla v 2440 m visoko skalnato gmoto, presekano s snežnimi zaporami in strmimi ledenimi stenami.
Od tu Ogre ni ravno lepa gora: zgruznjen čepi tam s svojimi tremi nizkimi stožci, ki spominjajo na bradavice. Srednji je najvišji, vsi skupaj tvorijo vrh. Kljub temu je nekam eleganten — južni steber je podoben 900 metrov visokemu ladijskemu nosu. Že me je mikalo, da bi ga plezal, tedaj pa je Clive Rowland začel peti slavo jugozahodni steni.

Ekspedicijo v jugozahodni steni je sestavljalo šest mož: Paul (»Tut«) Braithwaite naj bi z menoj poskusil južni steber, drugi štirje pa bi šli v jugozahodno steno. Ekspedicijskega vodje, hvala bogu, nismo imeli. Saj bi bilo smešno, saj smo bili vsi enako izkušeni in smo se zlahka sporazumeli za odločitve. Nekateri med nami še niso bili na ekspediciji brez vodnika. Malo jih je seveda vznemirjalo, če so se morali izkazati, medtem ko je bilo nekdanjim vodjem kar všeč, ker jih ni pritiskala odgovornost. Zdelo se je, kot da ni organizacije, vendar smo načrtovano smer natanko pripravili. Te načrte je na začetku južnega stebra razbil zajeten kamen, ki je padel na Tutovo (vzdevek Paula Braithwaita) nogo. Čakali smo 14 dni — zelo je krvavel — pa še ni bil za plezanje.
S težavo smo se pripravili, da brez njega zapustimo vznožje stebra (5700 m). Dve leti je strastno sanjaril o tem vzponu, zdaj je moral ostati v dnu. Tako čakanje je za tako delavnega in vnetega človeka gotovo najbolj neusmiljeno zapravljeni čas.

Jugozahodno steno so medtem Chris, Nick, Clive in Mo že načeli. Po ledenem rebru naj bi prišli na Zahodno sedlo. Opremili so nekaj odstavkov z vrvmi in se utaborili v višini 5180 m. Potem sta Chris in Nick plezala proti vrhu s hrano za pet dni. Clive pa je sestopil, ker je hotel raziskati še pot po zahodnem stebru, prav tako Mo, ki je menil, da imata premalo živeža in aklimatizacije. Nick in Chris sta z Westcola zavila v južno steno in prišla nad Južni steber. Tu so l. 1976 že hodili Japonci. Po štirih dneh sta sestopila, vrha nista mogla doseči. 250 m višine je bilo preveč: imela sta malo brašna, premalo plezalske opreme, dajala jih je višinska bolezen. Sestopala sta v bazo, pri tem pa srečala na Zahodnem sedlu Mo, Cliva, Tuta in mene, ki smo hoteli poskusiti zahodni greben. Ta se začenja z 800 m visokim skalnatim stebrom. V Chrisu se je ob tem spet vnela želja po vrhu. Pregovoril nas je, da gremo v bazo, se odpočijemo in dopolnimo živež. Nekaj dni nato — 6. julija — smo šli Mo, Clive in jaz nazaj na Zahodno sedlo in stopili na ozko ramo 300 m više in natanko 300 m pod stebrom. Tu smo uredili tabor.
Tut in Nick — tega tistikrat nismo vedeli — sta se odločila, da se poskusa ne bosta udeležila. Tutova noga se ni popravila, Nick pa še ni prišel k sebi. Zato je Chris štartal sam, ker je vedel, da ga čakamo pod stebrom.« (Neverjetna aktivnost, bi lahko rekli, pa še v neznanem svetu!)

»Dotlej naše plezanje ni bilo posebno vznemirljivo,« nadaljuje s pripovedjo o tej »kalvariji« Doug Scott. »Pravzaprav je bilo doslej eno samo zatiranje. Prišel sem v to divjino z upanjem, da bo to zares dogodivščina — totalna avantura: naveza v dvoje, nobenih pritrjenih vrvi itd. Doslej nisem mnogo naredil, le žimaril sem pridno, torej dolgočasna, naporna privajenost, nič drugega. Snežne vihre in strupen mraz — tudi to ni bilo nič novega. Pol ure nato sem pri odprtem šotoru srebal čaj in gledal sončni zahod. Tedaj mi je postalo jasno: Tu na višini 6700 bi kar ostal: Sonce, srebrne meglice nad Snow Lake, za njim ledenik Hispar, rajde vrhov, bogate kontrastne silhuete, ki tonejo v razliti sončni luči. Tam, 250 km od mene lovi zadnji sij sonca mogočni Nanga Parbat, vse drugo je že v temi, mi pa mirni, tihi v toplih spalnih vrečah. Jutri, ja, jutri se bomo zagrizli v granitno steno.

Naslednja dva dneva smo se ubadali s 300 m visokim stebrom, v višini 6800 m. Eno samo mikavno plezanje, v odprti steni in po počeh. V smer smo pripeli 140 m vrvi. 11. julija smo v štirih drugič plezali 300 m stebra in nato dosegli višino ca. 7000 m in tu izkopali snežno votlino natanko pod zadnjo pečjo v zahodnem vrhu.
Naslednji dan sta prevzela vodstvo Mo in Clive in zmogla led z nagibom 65°, poprhan s pršičem, da je bilo še težje. Nato sta splezala še strm ozebnik in prišla na greben zahodnega vrha. Dan se je nagnil, ko smo prišli pod vezni greben med obema vrhoma in tu izkopali snežno zavetje. Snega je bilo tu veliko na strmem ledu (50° do 55°), morali smo biti previdni. Ves čas nas je kljuvala misel: Kaj če se sneg pod nami premakne? No, pa se ni. Ponoči smo si privoščili od vsega, kar smo imeli s seboj. In dobro smo se naspali, snežna votlina je bila zavetna, noben veter ni našel poti do nas.«
Zjutraj sta Chris in Doug zaplezala v steno, težko, delno previsno. Doug pravi: »Bila je trd oreh, nekaj časa sem si pomagal s počjo, ko pa je poči zmanjkalo, sem se moral 12 m spustiti in nato zanihati ob granitni steni. Najprej sem se zavihtel na eno, nato na drugo stran stene in povečal nihalni lok z nekakimi dolgimi skoki proti steni. Tako sem našel spet neko poč, ki si mi je zdela uporabna. Ko sem hotel namestiti razporno zagozdo, sem zdrsnil. Chris me je obdržal. S serijo novih galopnih skokov sem spet ujel poč, zabil klin, vpel vponko in se oddahnil šele, ko sem stopil na špriklo v pripeti lestvici. Tu se je stena skromno nasmehnila, splezal sem prosto kakih 5 m, od tam pa je držala čez previs uporabna poč, seveda s tehniko — zagozdami, klini, razporkami itd. Po tej poči sem plezal 50 m in dosegel rob stene. Potem smo prečili v vršni ozebnik.

Za zadnjih 30 metrov stene smo porabili zadnje ure dneva. Chris je moral žimariti. Ko je on stopil na vrh, je sonce že tonilo za Ogrov vrh v dolino Hunza. Ker je imel mojo kamero, sem lahko na vrhu posedel in snemal: Snow Lake in stotine zaledenelih vrhov, ne da bi mi bilo treba skrbeti, ali bo posnetek v redu ali ne.
Ker nismo imeli opreme za bivak, sva bila s Chrisom za to, da sestopimo do našega igluja. Za nami je bil res dober vzpon. Strma skala in strm led! Magical — Mystery — Tour!
Sestopali smo po snegu, da bi dosegli veliko kopno skalo. Okoli nje smo napeli najlonsko zanko in moja naloga je bila, da se po vrvi spustim 45 m, obenem pa poberem lestvice, ki smo jih pustili v poči. Zato sem moral pri spuščanju zanihati daleč v levo.
Prišel sem do poči, ko sem bil na spodnjem koncu dvojne vrvi. Nagnil sem se naprej, da bi zagrabil klin in obstal. Moral bi se z nogami opreti v steno, pri tem pa sem naletel na debelo požled, spodrsnil, in že sem zgrmel v temo — zgrabil pa sem še za konec vrvi. Ni mi bilo jasno, kako daleč sem od spustne zanke, in ne, kako niham sem in tja Dokler je trajalo to nihanje, sem v strahu in grozi kričal — Mo je to najbrž slišal, bil je 600 m od snežne luknje. Zdajci pa je bilo konec padanja in ječanja — zagnalo me je v 30 m oddaljeni, nasprotni breg žlebu: Čof! Naočniki so odleteli, vsi moji členki so bili resda zrahljani; sicer pa glava, trup, stegna, kolena, vse v redu, le — oh! Oba gležnja sta počila, gorje, če sem ju le malo premaknil. Morda so šle le kite? Nisem se ustrašil, sem imel preveč opraviti: Zabil sem klin, vpel več razpork z žičnimi zankami in se nanje s svojim plezalnim pasom pripel. Medtem se je že .pripeljal' do mene Chris in veselo vzkliknil: No, hopla!

Zlomil sem si desno nogo in zmečkal levi gleženj, sem dejal.
»Te bomo že prinesli na varno,« je mirno dejal, »ne boj se, kje je še smrt!«
Prav ima Chris, sem pomislil, lahko bi bilo z menoj še huje. Počutil sem se pri sebi, dobro sem vedel, kaj moram storiti. Odnesel sem jo res poceni, lahko bi bil imel se mnogo hujše probleme …
Sestopali smo ponoči, dokler je šlo. Chris se je spustil po vrvi na skalno ploščo in ko sem po vrvi prišel do njega, sem težo svojega telesa postavil prvič na noge. Obe sta mi klecnili, v desni pa je strašno zaškripalo. Zdrknil sem na kolena, golen pa se mi je zasukala nazaj. A tako to gre, sem pomislil. In tako je res šlo sedem dni. Pomagali so mi Chris, Clive in Mo.
Potem smo bivakirali. Vsake pol ure smo si drug drugemu masirali noge. To smo se pred dvema letoma naučili na Everestu. Jaz sem ječal, stokal in klel skoraj vso noč.
Zeblo me je in bal sem se, da bi mi notranje krvavitve utegnile zajeziti kri, ki bi morala priti do prstov na nogi. Zato sem zagrabil Chrisove prste in jih divje drgnil v upanju, da bo namig razumel. Res mi jih je začel obravnavati z obzirnim pritiskom.

Ob 5.30 smo se začeli spet spuščati v zasneženo krnico jugovzhodne stene. Naslednjo noč smo prebili v snežni luknji. Tu smo pojedli vse, kar smo še imeli, ostala nam je le juha in čaj. Naslednje jutro smo iz igluja videli, da zunaj rohni snežna vihra. Morali smo na vsak način priti v bazo že zaradi hrane, priti pa tudi nekaj niže, da bi ne trpeli zaradi pomanjkanja kisika. Ampak — prej smo morali 90 m navzgor, da bi prišli na zahodni vrh.
Mo in Clive sta poskusila, pa sta se po eni uri vrnila v toplo snežno luknjo. Snežilo je, pometal je tak vihar, da je jemal vid. O plezanju ni bilo govora.
»Naslednji dan — 15. julija — se je malo uneslo, le snežilo je močno. Clive je vodil — po globokem prsiču z nagibom 60°. Mo je šel za Clivom, za njim Chris, zadnji sem bil jaz. Ves dan smo hodili, da smo prišli čez zahodni vrh, se po vrveh spustili po drugi strani in prečili strmi led do luknje, v kateri smo bili 11. julija. Vreme je bilo strašno: hud mraz, vihar. V tisti snežni špilji je veter naphal mnogo snega, noč nas je prehitela premalo smo špiljo skidali. Bila je najslabša noč od vseh. Nič nismo imeli hrane, bili smo premočeni v višini 7000 m, in še jaz zraven, ki sem bil povsod za zavoro pa se 300-metrski steber, ki nas je še čakal. »Zame je bilo jasno,« pravi Scott »da se moram koncentrirati na vsak dan posebej, sicer pri tem ne smem pozabljati na celotno nalogo, vendar ne misliti danes, kako bo jutri.«

»Drugo jutro je Mo oznanil, da je vihar še hujši, šel je prvi, za njim Clive, nato jaz, za menoj Chris, hoteli smo priti do šotorov, tam smo pustili funt sladkorja — že dva dni ga nismo imeli. Sladkor je imel največjo veljavo. Med votlino in šotori ni bilo nobenega pravega počivališča, morali smo ga narediti. Sestop je bil zame prava mora čim sem stopil na raven svet, je bilo kobacanje prava muka, nogam je bil napoti vsak kamenček. Le po strmem mi je šlo, ker je Mo vrv pritrdil, jaz pa sem se podričal. Tako je šlo vseskozi po 300 metrov visokem stebru. Chris se je na tej poti enkrat spustil po eni vrvi. K sreči je Clive drugo pritrdil na skalo. Chris je padel samo pol metra pa si je pri tem zlomil dve rebri in si težko ranil roko.
Ker se je vedno bolj mračilo, je moral naprej. Imel je bolečine tudi v prsnem košu. Bili smo zelo bedna, revna skupinica, ko smo prišli do šotorov. Mo je bil prvi in jih je moral najti — oba šotora sta bila namreč meter globoko pod snegom.
Drugi smo bili veseli, da smo se bridkemu vetru skrili v spalne vreče. Prsti na rokah in nogah so bili pomrznjeni. Upali pa smo, da bo viharja enkrat le konec.«
»Chris je skupil prehlad, kašljal je, govoril je le šepetaje, pri vsakem kašljanju pa ga je zabolelo v prsih. Zjutraj je izjavil, da mora naprej, da ima skoraj gotovo pljučni edem. Verjetno je bila lahka pljučnica, tako vreme pa je bilo slabo zdravilo. Mi trije nismo bili za to, da bi šli v tako vreme. Mo že en teden ni več čutil prstov na nogah, Clivovi členki so bili že neobčutljivi, čeprav že četrti dan nismo nič jedli, smo bili za to, da počakamo še en dan. Zdaj smo imeli nekaj sladkorja in smo upali, da se nam bo energija povrnila.«

»Drugo jutro smo se spustili na Zahodno sedlo. Jaz sem se zdaj že kar navadil hoditi po vseh štirih. V globokem snegu je to celo bolje. Nekaj časa sem celo gazil naprej. V enem od naših taborov smo našli nekaj kuhanega riža, pomešanega s tobačnim pepelom, nekaj gramov mleka v prahu in tri zavojčke sadnih rezin, pa dva zavojčka bonbonov. Razdelili smo to, ko sta nas dohitela Clive in Chris. Vsaka sekunda je terjala od nas železno voljo.« Doug je imel od časa do časa privide, ki so mu dobro deli — se je vsaj za hip odmaknil od surovega boja za življenje. Chris je zelo zaostajal, kašljal je, z njegovimi pljuči res ni bilo vse v redu. To se je videlo po izmečku. Ko sta on in Mo prišla do gornje baze, je bilo jutro. Clive in Doug sta prišla štiri ure za njima. Pritrjene vrvi za Douga niso bile problem. 750 m v 4 urah.
Po mehkem snegu se je plazil razmeroma lahko, ko pa je bilo snega malo, je bilo zanj hudo. Končno so odkrili, da gornje baze pravzaprav ni več. Ali jo je odpihal vihar ali pa sta Nick in Tut poskrbela zanjo. In so šli naprej v spodnjo bazo. To je bilo najtežje — 8 km daleč od spodnje pritrjene vrvi, poldrug kilometer mehkega snega, 4 km ledu poldrug km spet po moreni.

»20. julija ob 22.30 sem se plazil čez zadnjo moreno. Noge so mi močno otekle, ker sem se neštetokrat močno udaril. Ustavil sem se, da si jih ogledam. Ustrašil sem se, ko sem videl, da sem na kolenih zbrusil štiri blagove. Kolena pa so bila brezčutna, krvava in zatekla.«
Preplazil je še eno moreno in prišel na kraj, kjer je stal bazni tabor. Zdaj gre ta grozovita zgodba po vsem svetu.

Tine Orel
Planinski vestnik 1979/12, foto: spletne povezave