Večer, 17.08.2005, Narava, gore in ljudje: Spomenik neke ne tako davne preteklosti
Spomenik neke ne tako davne preteklosti
Krniška glavica, razgledna utrdba
Obdana z dvatisočaki, na severu s Poldašnjo špico, na vzhodu z Velikim Nabojsom, na jugu pa z gorsko verigo Špikov z mogočnim Poliškim Špikom, bolj znanim po imenu Montaž, ni Krniška glavica prav nič izgubljena, saj je visoka le nekaj metrov manj kot 1900 metrov.
Dandanašnji območje prelepih razgledov, med prvo svetovno morijo pa strateška točka, je Krniška glavica kot naš Krn pravcati spomenik neke ne tako davne norosti.
Peljemo se skozi naše Rateče in skozi nekdaj oblegani trgovski Trbiž, ki je izgubil nekdanjo veljavo in katerega trgovine zdaj prav klavrno samevajo. In ker je ura zgodnja, naglo nadaljujemo po regionalni cesti proti Vidmu ter že po nekaj kilometrih iz Trbiža levo v Valbruno, po naše v Ovčjo ves, pa skozi slikovito vasico, ki pa se ne more primerjati na primer s Staro Fužino v Bohinju, saj ima vse preveč sodobnega blišča za planinsko vas, naprej v dolino Zajzere, bolj znano po imenitnih tekaških progah. Prav na koncu doline, levo, se nad nami pne božja pot na Sv. Višarje in od tam na imenitni dvatisočak Kameni lovec nas čaka še slab kilometer makadamske poti, ki nas preko široke hudourniške struge pripelje do lepega pašnika na levi ter do z gozdom poraščene strmine s kapelico ob vznožju. Tu parkiramo, čeravno gorska cesta, nekdanja oskrbovalna mulatjera, daje videz, da bi se dalo popeljati še višje na goro. In prav nič narobe ne bo, če se bomo oprtani z nahrbtniki podali kar po tisti cesti, čeravno prav od spodaj v desno vodi markirana, a ne prav lepa pot. Nekaj lahkotne hoje po tistih serpentinah nam namreč prav lepo razmiga kosti in ogreje mišičje, po slabe pol ure pa je ceste tako konec in zavije pot ostro v desno in potem imamo pred seboj še kake pol ure hoda po nič kaj lepem, razdrapanem gozdnatem terenu do koče Attille Grega, kjer opazimo, zakaj so cesto spodaj opustili. Do sem nas skozi Kanalsko dolino in skozi dolinico Dunjo pripelje lepa cesta. Planinska koča je lepo izhodišče za številne ture in plezanja v severni steni Špikov, za nas enodnevne pohodnike pa zanimiva predvsem po imenitnem vrelcu mrzle pitne vode, ki jo napolnimo v plastenke, saj je pred nami še lep del poti. Za kočo vodi levo pot v bivak Stuparich, kot izhodišče za plezalne ture pod Špiki, po kateri se bomo vračali, zato se v breg podamo po stezi desno od te.
Po nekaj bolj strmem začetku se steza kmalu zravna ter nas vodi po desni strani jezerca, ki pa je komaj vidno, saj je povsem zaraščeno s trsjem. Je pa to lepa dolinica, in če se ozremo nazaj, opazimo v ozadju špičasti Veliki Nabojs. Nekaj višje pridemo do sedla, od koder vodi desno steza preko sedla Rudni vrh na Poldnašnjo špico, mi pa zagrizemo v kolena na levo. Pred nami je nekaj sto metrov hude strmine, ki jo v kratkih okljukih premagujemo skozi z rušjem porasel skalnat breg, potem pa se steza zravna. Pred nami je zdaj le še lepši del poti, deloma po mulatjerah, tudi mimo ostankov vojaških objektov iz prve svetovne morije, vsa pa obrasla z rušjem in macesni ter kajpak z živobarvnim cvetjem, ki je zaradi letošnjih obilnih padavin resnično bogato. Na tem delu poti si nekoliko oddahnemo, saj se steza ovije desno in levo ter celo nekoliko navzdol, potem pa nas čaka le še krajše prečenje v desno ter spet v kratkih okljukih vzpon na vrh, ki je videti kot nekakšna opuščena trdnjava, pozidan in preluknjan. Zgoraj križ z vpisno knjigo in žigom. 1897 metrov visoko smo. Razgledišče, ki mu ni para, je bilo med vojno vihro popolna strateška točka. Malodane na dosegu rok 2754 metrov visoki Montaž s severnimi stenami, desno in bolj v ozadju Karnijske Alpe, še bolj desno pobeljeni tritisočaki avstrijskih Alp. Zdaj si lahko privoščimo malico in požirek in nekaj posnetkov. Sestop je lepši del ture, saj vodi sprva po grebenu naprej proti Krničnemu turnu (2029 metrov), potem pa skozi obilno rastje rododendrona in rušja levo navzdol prav pod prepadne stene mogočnega Montaža ter polagoma do živo rdeče pobarvanega bivaka Stuparicha v smeri Velikega Nebojsa (2312 m), za katerim se pne 2666 metrov visoki Viš. Če smo se podali prav do bivaka, se moramo za vrnitev proti planinski koči Attile Grega slabih pet minut vračati po pravkar prehojeni poti, potem pa desno in precej strmo navzdol skozi slikovito razdrapano, z mogočnimi skalami obdarjeno krajino, poraščeno z macesni, v Krnico, pa preko tistega prodišča in naprej v prečenju južnih pobočij Krniške glavice ter preko hudourniških strug pa, tudi že rahlo utrujeno, nekoliko navzgor prav do koče. Eno samo prečenje s toploto obdarjenih pobočij. Vabi in žene nas misel na obilico hladne vode, do avta spodaj v dolini pa imamo le še urico lahkotnega sestopa po poti, ki nam je znana iz jutranjega vzpona. Na celi turi sem konec julija kljub vsemu naprezanju videl le eno samcato planiko, drugega cvetja pa obilo. Vse hoje brez postankov je za okoli šest ur, če pa ni neviht na obzorju, si jo le podaljšajte še za nekaj ur, saj so razgledi res fantastični. Srečno pot in previdno, saj so smeri v naravi v italijanščini.
Jože Praprotnik