Polet, Na svoji zemlji - Željko Kozinc: Mali vrh - prijazen razglednik v Polhograjcih
Eno od ljudskih rekel – bodi z malim zadovoljen –, ki ga mladež rada presliši, starost pa ga hočeš nočeš mora upoštevati, kar lepo velja za Mali vrh, razgledni, vzhodnemu soncu nastavljeni kucelj nedaleč od Polhovega Gradca. To res ni celodnevna gorska tura, je komaj hvaležen poldnevni izlet. Če malce podvomimo, ali se splača iti na Mali vrh, ko pa imamo čas in voljo za osvojitev kakšnega velikega vrha, se spomnimo Ivana Cankarja, ki je rekel, da je Polhov Gradec najlepši slovenski kraj. No, četudi smemo dvomiti o tem, da je to res, smemo tudi reči, da je kraj miniatura, ki ima v sebi vse, kar je slovenskega.
Dve brhki lipici tik pod vrhom Malega vrha in samotna breza takoj zraven, bogme ena najlepših, kar se jih da srečati pri nas: tako je vitka, tako kodrolasa, da bi človek za kakšno urico kar prirasel k njej, v lepem vremenu seveda. Res mala velika stvar na obočenem senokosu, ki se stožčasto oži vse do čopastih dreves na vrhu. Desetere vrste travniških rož za učno uro jesenske botanike. Cvetovi drobni. Polno ivanjščic še v septembru. Niso jih še uničile mešanice kalija in fosforja.
Pod enim od dreves, za dolžino svetovnega rekorda skoka v daljino oddaljena od vršnega obronka, je klop, mala kajpak. Naslonjena je na deblo, na deblo pa je pribita tabla, na kateri je z lepimi zelenorumenimi črkami izpisana preprosta izpoved planincev iz Briš: »Moje največje veselje je na gorah.« Drugo leto bomo lahko zabeležili 200. obletnico te sentimentalne izpovedi, ki se tako rada izvije iz prenekaterega planinskega srca. Leta 1809 je bohinjski kaplan Janez Dežman namreč pustil na vrhu Triglava steklenico in v njem zapisek: »Sem biu tok korashen, to mismize nai is vishik tukaj ostane, nekar ga un neusemi, narvezhi moje veselje je na gorah.«
Ne nosijo torej samo oceani steklenic in v njih mismise (namreč pisemca in v njih sporočila), nosijo ga tudi is vishik (iz viškov), nosijo z gorskih vrhov v prostor in čas, tudi z malih vrhov. Tudi na Mali vrh v Pograjcih je ušel duh iz Dežmanove steklenice; zakaj z Malega vrha je razgled velik. Vzbuja narvezhi veselje. Srce in oko se popaseta najprej po hrbtih pograjskih gora in hribov, teh obstalih valov zemeljskega oceana, potem pa še doli proti Ljubljani, četudi je mnogokrat odeta v svojo mrakobno, revmatično megličavost. Mali vrh je mala gora, vendar ima imeniten gospodovalni položaj ob višjih gorah, kakršni sta sta Polhograjska gora in Grmada, visok in odmaknjen nad širjavami vsenaokoli. Strma pobočja in globoke senčne grape vzbujajo vtis sredogorja, poševne senožeti in prisojne njive obetajo gostoljubje hribovskih kmetij. Stoletni rodovi, tu na Malem Malovrhi, in na sosednjem a nižjem Velikem vrhu predvsem 
Velkovrhi, so deželi vtisnili še svojsko pristnost in domačnost, mehkobo in ljubeznivost, lastnosti, po katerih Setnik, ki je skupno ime za oba vrha, kaže videz ene najbolj reprezentančnih podob kmečke kulturne krajine pri nas.
Mali vrh je ena redkih tukajšnjih vzpetin, ki je brez cerkve, vendar je še kako primeren za doživljanje praznika v nedeljskem jutru ali dopoldnevu, v samoti, v sebi in ob sebi, ko hočeš biti visok in sam, ali nežen in dober z drugim. To je prostor, da krožiš okoli malih stvari. Pri nekaterih od blizu vidiš, kako znajo biti velike.
Besedilo in foto Željko Kozinc