Dnevnik – Mitja Košir: Prostrani pašniki planine Krstenice, lepotice med njenimi že tako brhkimi Fužinskimi sosedami, leže na prisojnem travnatem slemenu
Objavljeno: Dnevnik, sreda, 14, novembra 2007 - Kjer tišina šepeta
Prostrani pašniki planine Krstenice, lepotice med njenimi že tako brhkimi Fužinskimi sosedami, od Ovčarije na zahodu, do Velega polja na vzhodu, leže na prisojnem travnatem slemenu, ki se na jugu zlomi prek strme skalne stopnje v globoko kotanjo planine Blato, na vzhodu pa se čez zelene terase obeh Grintovic, Zgornje in Spodnje, ter planine Na vrhu, spusti v južno triglavsko dolino Voje. Drugače je na zahodu in severu, kjer krsteniški pašniki nič več ne »sestopajo« v spodnja nadstropja in pritličja, ampak se brez sicer povsem nepotrebnega sramu spogledujejo z visokogorskimi obronki Ogradov in Stogov, katerih drzni skalni grebeni se spletajo visoko zgoraj, na nebotičnih vrhovih Debelega vrha, Hribaric in Škednjovca, na mogočnih stražarskih stolpih vladarskega Triglava. To je samoten svet, prepreden le s stečinami rogate divjadi in trdožive, volnate drobnice. Človeške sledi so tukaj redke, označene poti, in še teh je le za skromen vzorec, pa segajo le do podnožij velikanov.
Krsteniški Stog (1879 m)
Fužinski nebotičniki s Krsteniškega Stoga. Foto: Mitja Košir
Najnižji med fužinskimi Stogi stoji tik nad planino Krstenico (1655 m) in od tod njegovo ime, čeprav se pogosto zanj uporablja tudi drugo, prav tako primerno ime Mali Stog. Z njegovega, z rušjem poraslega, vendar izjemno razglednega vrha se na sever dvigne vitek skalni greben, ki se najprej strmo vzpne na vrh Jezerskega Stoga (2040 m), se spusti na Jezerski preval, od koder se spet požene kvišku na vrh Prevalskega Stoga (2075 m). Greben Stogov se utrudi na Mišeljskem prevalu, čeprav se grebenska rez od tam nadaljuje prepadno in visoko na priostreni vrh Škednjovca (2309 m) in se izteče šele na daleč proti severozahodu pomaknjenem Vrhu Hribaric (2388 m), v preddverju triglavskih dvorov. Kadar se torej potikamo tam zgoraj, nas trije stogi in en skedenj nevsiljivo, a neposredno opominjajo na umno gospodarsko podjetnost bohinjskega domačina, kakršna je v leseni dolinski upredmetenosti že zdavnaj postala kulturno izročilo.
Na naš najnižji Stog se bomo seveda povzpeli z »njegove« Krstenice, od koder nas do vrha čaka slaba ura vzpona po neoznačeni, vendar dobro uhojeni stezici. Vendar moramo najprej prisopihati do stanov na planini. Najdaljša in tudi najbolj v gorniškem slogu ubrana je pot iz Stare Fužine preko Vogarja in mimo planine Blato (1147 m) ter od tam po lepo speljani lovski poti na Krstenico, a kaj ko je gozdna cesta skozi sotesko Suhe na parkirišče ob robu Blata tako mamljiva in nam vzpenjanje skrajša kar za poldrugo uro. Na Krstenico lahko pridemo tudi neposredno od Planinskega doma na Vojah (690 m), po strmi poti mimo planine Na vrhu (1340 m) in skozi temne smrekove gozdove do spodnjega roba krsteniških pašnikov. Pokrajinsko lepša pa je pot iz zatrepa Voj. Do planine Spodnje Grintovice (1165 m) sledimo triglavski poti na Velo polje in k Vodnikovemu domu, ki pa jo na planini zapustimo in krenemo v strm breg proti zahodu, na Zgornjo Grintovico (1250 m), z nje pa se po z obledelimi markacijami označeni stezici preko razgibanega, poraščenega sveta in skozi širok gruščnat žleb povzpnemo na zgornji rob Krstenice.
In prav tam se prične naše kratko potovanje k cilju. Po že omenjeni dobro uhojeni stezici jo uberemo po vzhodnem boku Krsteniškega Stoga na sever, vse do sedelca, ki se nad njim na severu kvišku poganja Jezerski Stog, na jug pa se potegne dokaj dolg greben, po katerem skozi zaplate ruševja in preko prepadnih skalnih čeri drži naša pot. Postaven skalni možic na najvišji točki grebena, kamor, mimogrede, lahko pridemo tudi po južnem boku gore, neposredno s Krstenice, le prehode je težje najti, nam pove da smo na vrhu sicer ponižne gore, ki pa ji gre sloves božanskega razglednega balkona. Na severu, vzhodu in zahodu vse kipi v nebo, na jugu pa se umirja v megličastem svetu bohinjskih pritličij.
Več tehtnega preberite v knjigi Tineta Miheliča Bohinjske gore (Sidarta, 2001) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000.
Mitja Košir