Primorski dnevnik, uvodnik - Dušan Udovič
Primorski dnevnik: Vse najboljše Kugy
Primorski dnevnik, Goriški prostor: Kugy plemenit zgled za zagovornike sožitja
Eden najlepših spomenikov, kar jih poznam, je spomenik Juliusu Kugyju ob vršiški cesti v Trenti. Njegova vraščenost v divje romantični gorski svet, ki ga obdaja, je popolna za vsakogar, ki ve, koliko je Kugyju tisto enkratno okolje pomenilo. Drugi mimoidoči, ki tega ne vedo, se sprašujejo, kdo je bil ta mož blagega izraza, ki s knjigo na kolenih zasanjano zre v skalnate vrhove. Kugy je včeraj, na dan sto petdesetletnice rojstva, tako v Trstu kot v Gorici dobil trajni obeležji, danes ga slavijo v njegovi Trenti, spomenik bo v kratkem stal tudi v Kanalski dolini. Obe mesti si ga upravičeno, vsako na svoj način lastita, a v resnici je najprej pripadal Julijcem, kamor je koncentriral pretežni del svojih življenjskih energij, želja in zanimanj.
Tako je njegovo raziskovanje Julijskih Alp postalo skupna dediščina za vse narode, ki okrog njih živijo. Kugy je bil nesporno slovenskega rodu, a je enako obvladal slovenščino, nemščino in italijanščino. Živel je v sožitju z vsemi tremi kulturami, čeprav je znal biti ob hudi uri tudi prostovoljec v avstrijski vojski, da je branil domovino pred italijanskim napadom. Po Kosovelu, ki je prebijal led, je naposled našel primerno mesto v tržaškem ljudskem vrtu, kamor bi pred leti težko vstopila osebnost, pa če še tako zaslužna, ki ne bi bila »usklajena« z nekdanjimi selektivnimi kriteriji italijanstva.
Sto petdeset let od rojstva mineva tudi za Henrika Tumo, prav tako kleno osebnost iz slovenske zgodovine, ki je na Primorskem pustila občuteno sled, še zlasti zaradi pomemebne vloge v politčnem in javnem življenju. Kot socialdemokrat je bil borec za sožitje in hkrati pravice Slovencev, rabo slovenskega jezika je na sodiščih v Trstu in Gorici enostavno vpeljaval z vsakdanjo prakso, gospodarsko trdnost Slovencev je zagovarjal kot glavno podlago za njihovo emancipacijo. Tako kot Kugy pa je bil ob vsem tem oboževalec Julijcev, kjer je odprl na desetine prvenstvenih smeri in postal eden od utemeljiteljev slovenskega alpinizma.
Kugy in Tuma, oba sto petdesetletnika, sta vsak na svoj način poosebljala nekatere temeljne vrednote, ki nas kot Slovence teh krajev označujejo tudi danes. Pa ne samo Slovence, vse ljudi dobre volje, ki vidijo v sožitju kultur temelj uspešne prihodnosti. Kugy in Tuma sta nam še vedno lahko vzornika.
Dušan Udovič
Vse najboljše Kugy
Z značilnim klobukom na glavi in ponosnim pogledom uprtim visoko v nebo. Tak nas v tržaškem Ljudskem vrtu Muzio de Tommasini od včeraj pričakuje plemeniti oče Julijcev, alpinist, humanist, pisatelj, glasbenik in botanik Julius Kugy. Ob 150. obletnici njegovega rojstva (rojen je bil ravno na včerajšnji dan leta 1858) sta namreč na pobudo odbora Julius Kugy, tržaška občina in pokrajina s finančno podporo Fundacije CRTrieste v zeleni oazi sredi mestnega središča odkrili njegov doprsni kip. Ob slovenskem pesniku Srečku Kosovelu in ostalih velikih osebnostih italijanske, angleške in nemške narodnosti stoji torej od včeraj tudi Kugyjeva bronasta figura. Kip je delo preminulega tržaškega kiparja Nina Spagnolija, razlikuje pa se od vseh ostalih zaradi podstavka: gre za neobdelan nabrežinski kamen, ki simbolizira Kugyjeve srčno ljubljene gore.
V imenu tržaške občinske uprave je na dopoldanski svečanosti spregovoril odbornik Michele Lobianco, ki se je v svojem krajšem nagovoru zaustavil ravno pri gorah, pravzaprav pri duši alpinista, ki je ob vsakem koraku »predana poeziji in občutkom.« Taka je bila tudi Kugyjeva, kot lahko beremo v številnih knjigah, v katere je avtor prelil svoje najgloblje misli in najintimnejše občutke o gorskih pohodih.
Na Kugyja kot svetovljana je opozorila predsednica Pokrajine Trst Maria Teresa Bassa Poropat, ki je poudarila željo, da bi Kugyja spoznala širša šolska mladina. »Julius Kugy je bil namreč svetel simbol integracije in sožitja med narodi; zaradi njegovih družbenih in kulturnih vrednot ga lahko jemljemo za zgled sodobnega Evropejca.«
Predsednica odbora Julius Kugy Gianna Fumo je prisotnim osvetlila lik slavljenca, ki se je rodil slovenski materi (vemo pa, da je bil njegov oče Korošec z originalnim priimkom Kogej, op.a.) v Gorici, od koder se je družina odselila v Trst. Spomnila se je njegovih prvih vzponov in pa dogodka, ki je bil najbrž ključnega pomena v Kugyjevem življenju. »Gre za srečanje s tržaškim županom Muziom de Tommasinijem, ki je bil tudi strasten botanik in je devetnajstletnega Juliusa uvedel v študij naravoslovja in v iskanje še nepoznane, legendarne cvetlice Scabiose Trente, da bi lepotico le prebudil iz stoletnega sna.« Po očetovi smrti je z bratom prevzel upravljanje podjetja »Pfeifer-Kugy«, ob delu pa se je predajal tudi glasbenim užitkom, saj je igral na orgle. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je prostovoljno pridružil avstro-ogrskim vojakom kot izkušeni referent za gorske poti. »Konec vojne je prekinil tudi Kugyjeve alpinistične vzpone. Kot šestdesetletnik je svoje dneve od tedaj preživljal v družbi prijateljev, ob igranju klavirja in s pipo v ustih.«
V Trst se je včeraj pripeljal tudi župan Naborjeta Aleksander Oman, ki je spomnil na Kugyjevo ljubezen do Ovčje vasi, »vasi lastovic, od koder je vsakič štartal proti Julijcem.« In ravno v tem kraju v Kanalski dolini bodo 3. avgusta odkrili Kugyjev kip. Svojega zadovoljstva pa ni včeraj skrival Spiro Dalla Porta Xydias, ki se je prijatelja spomnil predvsem kot izrednega poeta lepote naravnih pojavov.
Ob priložnosti je odbor Kugy skoval tudi posebno spominsko medaljo, na kateri so ob alpinistu natisnjene še orgle, mitična Scabiosa trenta in Montažev obris, prejeli pa so jo vsi, ki so si prizadevali, da ne bi Kugyjeva figura tonila v pozabo: med temi jo je prejela tudi predsednica SPDT Marinka Pertot. (sas)
Kugy plemenit zgled za zagovornike sožitja
V Gorici se je rodil slučajno, najpomembnejšo značilnost mesta, večkulturnost, pa je izbral kot vodilo življenja. Osebnosti Juliusa Kugyja, »odkritelja Julijskih Alp«, so se v tej luči včeraj spomnili pred rojstno hišo v parku Coronini, kjer je gornik, pisec in glasbenik slovenskega izvora privekal na svet pred natanko 150 leti.
Prireditve, ki jo je s pomočjo goriške občine in Fundacije Goriške hranilnice priredila goriška sekcija CAI, so se udeležili tudi mnogi gostje, od krajevnih oblasti do predstavnikov Planinske zveze Slovenije, deželnega vodstva CAI, SPDG-ja in avstrijske zveze OAF. Med prisotnimi je bila tudi Kugyjeva pranečakinja, 73-letna Ursula Pitzer, ki je ob priložnosti oblekla koroško narodno nošo in s seboj prinesla pismo, ki ji ga je Kugy poslal, ko je bila stara štiri leta.
Kugyjeva družina je živela v Trstu, ob epidemiji kolere leta 1858 pa se je zatekla v Gorico, kjer se je Julius rodil 19. julija. Starša sta bila po rodu Slovenca, družinski pogovorni jezik pa je bila nemščina. Julius je vsekakor postal ljubitelj tako slovenske kot italijanske kulture. »Kugy je pravi ambasador Julijskih Alp, ob tem pa se ga Slovenci spominjamo tudi zaradi spoštovanja, ki ga je izkazoval do slovenskega jezika. Lahko rečemo, da je bil po svetovnem nazoru pravi Evropejec,« je ocenil predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar. Po besedah župana Ettoreja Romolija je Kugy vsrkal duh goriškega mesta, čeprav je bil le slučajno Goričan. »Utelesil je obdobje, v katerem je bilo sožitje naravnejše kot danes: po njegovem stilu življenja bi se morali zgledovati,« je povedal Romoli, spregovoril pa je tudi prefekt Roberto De Lorenzo: »Slovesnosti v spomin na take osebnosti niso retorika. Berimo in osvojimo vrednote, ki jih je Kugy izražal. Kdor ima danes nalogo, da gradi integracijo, se mora po njem zgledovati.«
Med dogodkom, ki ga je popestril tudi nastop zbora Monte Sabotino, so pozdravili predstavnik avstrijske zveze OAF Karl Pallasmann, Paolo Geotti in Franco Seneca iz goriške sekcije CAI, daljši govor pa so organizatorji zaupali zgodovinarju Sergiu Tavanu. »Zanimivo je, da sta se istega leta kot Kugy rodila tudi drugi pomembni osebnosti, ki ob ljubezni do gora predstavljata tudi goriško raznolikost. Prvi je bil Henrik Tuma, drugi Antonio Zepenhofer. Kugy je pisal v nemščini, Tuma v slovenščini, Antonio Seppenhofer pa v italijanščini,« je povedal Tavano in dodal: »Njihovi pogledi kažejo na goriško kulturno homogenost skozi večjezičnost.«
Slovenski planinci bodo podobno prireditev organizirali tudi danes ob 15 . uri, in sicer pri Kugyjevem spomeniku v Trenti. (Ale)