City magazine, posebna izdaja - Dušan Matičič: Danes se pred našimi očmi poslavljajo zadnje priče pradavnega stavbnega izročila, nenavadne lepote, ki se razprostira pred kuliso slikovitega gorskega ozadja.
Pogled na planšarsko naselje na Veliki planini je enkraten. Hiter pogled na naselje se nam varljivo prikaže kot šotorsko naselje, kot nomadski kamp, kjer strehe bajt segajo skoraj do tal, kot pri velikih šotorih. Sivkaste strehe se v soncu srebrnkasto posvetijo in skupaj z velikimi belo-sivimi skalami ustvarijo posebno spokojno planinsko vzdušje. A vseeno so to koče, katerih oblika se je razvila iz praktičnega namena, da bi nudila zavetje pastirjem in njihovim čredam, obenem pa se je ta praktična bajta razvila v pravi arhitekturni in zgodovinski biser kakršnega najdemo le redkokje.
Bogata zgodovina
Danes precej teh pastirskih bajt ne služi več svojemu prvotnemu namenu. Pred prvo svetovno vojno so bile bajte, imenovane ognjišnice, ovalne oblike, z odprtim ognjiščem brez dimnika in stropa. Na zunaj so se zdele kot elipsoidasti leseni šotor brez oken, a vendarle je notranjost skrivala drugačno podobo. Vsaka bajta je bila zgrajena na 4 x 4 metre velikem kamnitem podzidku, na katerem so bile lesene stene, ki so tvorile glavni prostor - izbo za pastirje. Šele ko je bila izba postavljena,je sledila gradnja do tal segajoče strehe, pokrite s skodlami, meter dolgimi smrekovimi deščicami. Velika ovalna streha, ki je pokrivala izbo, se je nadaljevala skoraj do tal, tako da je okoli izbe nastal pokrit zaprt prostor, ki je služil kot lopa za živino. Nenavadno oblikovane pastirske bajte na Veliki planini imajo za sabo bogat stavbno-zgodovinski razvoj, ki še vedno ni popolnoma razjasnjen. Ena od možnosti je, da je bajta z Velike planine dobila svojo obliko po ovalni prazgodovinski zgodnjegrški hiši iz Stare Smirne in je kot takšna stara prek tri tisoč let. V notranjosti je počasi nastala izba, okoli nje pa poševna, do tal segajoča streha. A vseeno je razvoj bajte v tako davnih časih precej meglen. Pojavlja se tudi druga razlaga, po kateri so do 15. in 16. stoletja na planini nastajale manjše štirikotne lesene bajte, katerim so dodali okroglo lopo najprej na zadnji, kasneje pa še na vhodni strani. S podaljšanjem strehe na obeh kapnih straneh so tako obe lopi tudi združili in celoten prostor je služil zavetju živine.
Ko je treba začeti znova
Na koncu druge svetovne vojne so bile vse bajte na planini leta 1945 požgane.
Pastirji so začeli graditi po drugačnih principih, saj so novozgrajene bajte imele odprto streho na južno stran ter vgrajena okna, česar pri starih bajtah ni bilo. Enostavnejša gradnja pa je narekovala tudi največjo spremembo z odmikom od ovalne oblike bajte in začele so prevladovati večje bajte štirikotne oblike, kar je precej olajšalo tudi prekrivanje s skodlami. To je bilo razumljivo nadaljevanje osnovne stare bajte, kajti Veliko planino je po letu 1930 začelo obiskovati vedno več bajtarjev, turistov, ki so pastirske domove najemali in gospodarjem dali precej dobrih nasvetov glede same oblike bajte kot tudi glede notranje opreme. Do tedaj je bila notranjost opremljena zelo skopo, vsa oprema pa je bila namenjena predelavi mleka in izdelavi sira. Novi najemniki bajt so si zaželeli malo več razkošja in so planšarjem predlagali okna, štedilnike in več prostora. Danes je notranja oprema prav razkošna v primerjavi s pastirskimi bajtami izpred šestdesetih let, ko bajte niso imele niti stropa ali lesenih tal. Od prvotnih bajt, ki so stale še pred uničenjem v letu 1945, je danes ohranjena le še Preskarjeva bajta, ki je ob gradnji po požaru ohranila ovalno obliko in zasnovo brez stene in dimnika. Danes v njej najdemo pašniški muzej, kjer si lahko v živo ogledamo notranjo opremo, kakršno so imele prvotne bajte.
Danes se pred našimi očmi poslavljajo zadnje priče pradavnega stavbnega izročila, nenavadne lepote, ki se razprostira pred kuliso slikovitega gorskega ozadja. A nadomeščajo jih nove, modernejše koče, ki se vsaj v nekaterih detajlih vežejo na staro stanovsko tradicijo.