Polet – Boštjan Virc: Kako se obleči za v hribe? Koncept gorniških oblačil »Lahko in hitro«
Polet, četrtek, 28. junija 2007
WWW.KLUBPOLET.SI
Kako se obleči za v hribe? Koncept gorniških oblačil »Lahko in hitro« (»Light & fast«).
Lahkih in hitrih nog naokrog
Biti lahek in s tem tudi hiter (t. i. »light & fast« koncept) je že nekaj let trend v alpinizmu, marsikatero spoznanje lahko prenesemo tudi v druge dejavnosti gorništva, od lahkotnega pohodništva do zahtevnega lazenja po visokogorskih brezpotjih. Alpinistično pragmatično razmišljanje je tudi pri oblačilih postavilo na glavo uveljavljene koncepte, ki jih je postavila športna industrija. Posebej poleti lahko v naših gorah pozabite na klasični »čebulni« princip oblačenja s težkimi vetrovkami in štorastimi jaknami iz flisa, ki je primeren za hladnejše mesece. Več o konceptu »lahek in hiter« kot načinu alpinizma lahko preberete v majski številki Planinskega vestnika, mi pa se bomo omejili zgolj na spremembo razmišljanja pri uporabi gorniških oblačil.
V času od junija do septembra nas pri gorništvu v slovenskem visokogorju običajno pričakujejo štiri različne situacije:
– aktivno gibanje na sočnih pobočjih,
– aktivno gibanje v senčnih legah, slabšem vremenu in vetru, kjer so temperature veliko nižje kot v sončnem brezvetrju,
– predvidena ali nepredvidena neaktivnost, kjer se nam shladi telo,
– vremenski obrati z dežjem, sodro ali celo snegom, ki nas lahko celo prisilijo v daljše mirovanje ali položaj, ko nam skupaj s padcem morale lahko grozi podhladitev.
Običajni razpon temperatur je med 5 in 30 stopinjami Celzija, ki pa se lahko spreminjajo v tem okviru že znotraj ene ture. V praksi to pomeni, da nam je v hribih hitro prevroče, že čez nekaj trenutkov pa nas zebe, in to je večen problem. Idealno bi bilo, če bi lahko ves spekter prej navedenih okoliščin pokrili enako oblečeni. To pomeni veliko udobje, manjšo težo oblačil v nahrbtniku in čim manj preoblačenja, kar je posebej na zahtevnem terenu resen problem. Pri alpinistih je običajno dodatna zahteva, da v steno ne nesejo nahrbtnika, ampak je vsa oprema, se pravi nujni minimum, pripeta na plezalnem pasu.
Po lastnih ugotovitvah in po opazovanju svojih kolegov se tej rešitvi poleti najbolj približa naslednja kombinacija oblačil:
– športna majica z dolgimi rokavi. Z zavihanimi rokavi je skoraj enaka kot majica s kratkimi rokavi, če pa malce zahladi, dolgi rokavi ohranjajo toploto. Nekateri mimo »pravil« športne industrije uporabljajo tudi dve plasti športnega perila, in sicer kratko majico oblečejo čez dolgo, kar omogoča večjo fleksibilnost, mikroregulacijo temperature in zamenjave obeh majic. Vrhnja majica je ponavadi malce bolj suha kakor tista na koži. Verjetno je odveč omenjati, da so bombažne majice pač preživete in da je sodobno športno sintetično perilo prava izbira. Prav tako je pomembno, da so iz teh materialov tudi spodnje hlače, saj jih ponavadi ne preoblačimo. S takšnim perilom in majicami lahko brez preoblačenja teoretično shajamo tudi na večdnevni turi. Moram pa opozoriti, da se sintetično perilo zelo hitro usmradi kljub različnim rešitvam proizvajalcev (protibakterijske obdelave, srebrna nit ipd.). Proti splošnemu prepričanju je dobra možnost perilo iz najbolj fine merino volne, ki je prijetno za otip, dobro oddaja znoj, se hitro suši in je predvsem bolj odporno proti neprijetnim vonjavam;
– »tričetrt« hlače, sodobne naslednice nekdanjih pumparic. Bolj ohlapni kroji omogočajo dobro zračenje nog, plezalske hlače pa so mnogim gornikom ljubše zaradi lažjega gibanja. Če je vroče, ni v njih nič kaj drugače kot v kratkih hlačah, če pa se ohladi, samo stisnemo hlačnice, potegnemo nogavice nekaj više in zadeva je rešena. Klasične dolge gorniške hlače iz »schoellerja« in podobnih materialov so poleti ponavadi prevroče. Dober kompromis so tudi hlače iz tanjših materialov, ki se hitro sušijo;
– brezrokavnik (tudi pulover ali jakna) iz tanjšega velurja, odpornega proti vetru. Lahko gre za membransko oblačilo tipa windstopper ali zgolj za materiale z gostejšim tkanjem. Govorimo o dobro poznanem »soft shellu«, vendar bi na tem mestu opozoril, da je klasičen »soft shell« v poletnem času za aktivno uporabo prevroč in je kvečjemu primeren kot dodatna toplotna zaščita (glej v nadaljevanju). Brezrokavnik je izredno uporaben. Z odpeto zadrgo nam je le malo bolj vroče kot brez njega, z zaprto zadrgo pa pridobimo pomembno izolativnost in zaščito proti vetru. Posebej dobro se izkažejo tanjši materiali, kot npr. windstopper N2S (Next to Skin), ki jih lahko nosimo tudi na golo kožo. Če je res vroče, seveda tudi takšen kos oblačila hitro pristane v nahrbtniku.
Takšna kombinacija nam, realno gledano, zadostuje za večino gorniških situacij v poletnem času brez oblačenja ali slačenja. Pri vremenskih spremembah, daljšem mirovanju in nižjih temperaturah pa se naj v nahrbtniku ali na plezalnem pasu znajdejo še naslednji kosi:
– klasična zimska kapa je zelo dober regulator telesne mikroklime, saj je znano, da skozi glavo uhaja iz telesa zelo veliko toplote. Če nas začne malce zebsti, lahko brez dodatnega oblačenja zgolj s kapo uravnamo ta občutek. Prav tako je kapa nujna v resnem vetru ali pri nižjih temperaturah;
– ultralahka vetrovka je nepogrešljiv kos, ko se nad nami odpre nebo, saj nam omogoča razmeroma dobro zaščito pred padavinami in vetrom. Če takšne vetrovke nimamo, bodo seveda v redu tudi navaden anorak, pelerina ali klasična jakna iz goreteksa, ki pa bo zavzela precej več prostora v nahrbtniku. Ultralahke vetrovke ponavadi tehtajo pol manj, se pravi med 250 in 400 grami, običajni materiali so goreteks paclite, »conduit silk«, »drytech« in drugi. Ti materiali so zelo tanki in tudi bolje dihajo od robustnejših. Po funkcionalnosti so takšne vetrovke čisto primerljive s težjimi sestrami, ključne pomanjkljivosti pa so večja občutljivost materiala na poškodbe, slabša kapuca in krajši kroj;
– dodatna toplotna zaščita poleti so ultralahke bunde ali puloverji, pri katerih je med dvema plastema najlona všita sintetična izolacija. Tovrstna ponudba se ne trgu v zadnjem času zelo povečuje, saj je razmerje med izolativnostjo, volumnom in težo veliko boljše kot pri klasičnih termovelurjih/flisih. Te bunde tehtajo med 300 in 500 grami, zložijo se na velikost večjega kozarca kislih kumaric, njihova izolativnost pa se kosa ali presega najdebelejše velurje. S takšno dodatno toplotno zaščito bomo seveda brez težav preživeli vremenske obrate, čakanja, nepredviden bivak ali celo pomagali ponesrečencu v šoku. Bolj občutljivi na mraz bodo v njih tudi začeli turo v bolj hladnih jutrih. Tudi če takšnega kosa oblačila nimate, naj bo potem z vami na turi namesto tega standarden termovelur, »soft shell« ali lažja puhovka. Tak kos je zelo pomemben za udobje in varnost v gorništvu, vendar na poletnem soncu na izhodišču vse prevečkrat ostane v avtu ali celo v domači omari.
Dodatno glede na turo dodamo še:
– če uporabljamo zgolj tričetrt hlače, moramo za resno turo v visokogorje nujno imeti s sabo tudi klasične dolge gorniške hlače,
– glede na okoliščine in lastno presojo naj pot v nahrbtnik najdejo tudi rokavice, rezervne nogavice in rezervno perilo. Če ne drugega, nam bodo prišli prav, ko bomo posedali na kakšni mrzli skali ali vlažnih tleh,
– bolj gverilski dodatki so še 35-litrske tanke vrečke za smeti, ki so ravno prav velike, da grejo v moker čevelj ali pod kapo, varujejo lahko tudi suhe kose oblačil v nahrbtniku.
Morda na prvi pogled predlagane kombinacije niso veliko drugačne od klasičnega čebulnega koncepta, razlika je bolj v uporabi posameznih kosov. To je seveda povezano tudi z željami posameznika, metabolizmom, znojenjem, občutljivostjo na mraz ipd. Tipična napaka, ki jo dela zelo veliko gornikov, je, da so preveč oblečeni med aktivnostjo in premalo v mirovanju. Tako kot povsod tudi tukaj štejejo izkušnje, ki pa jih pridobimo zgolj na turi, kjer nas bo enkrat zeblo, drugič nam bo vroče, z leti pa bomo že glede na napoved zelo dobro vedeli, kaj vtakniti v nahrbtnik. Pri alpinistih pa je ključni dejavnik teža in klasičen paradoks … Več kot imamo oblačil s sabo, počasnejši smo in s tem izpostavljamo lastno varnost. Po drugi strani pa, če nas minimalno opremljene dobi vremenski obrat, je lahko tragedija hitro pred vrati. A to je že druga zgodba in vprašanje, na katero naj si vsak sam odgovori.
Ponudba v naših trgovinah je praktično enaka kot v vseh alpskih deželah. Navzočih je večina uglednih tujih blagovnih znamk, razvita je tudi domača industrija proizvodnje gorniških oblačil. Pri slednji je pomemben plus, da vam lahko naredijo oblačilo po naročilu oz. vaših merah. Čeprav vsa športna industrija uporablja enake ali primerljive materiale, obstajajo določene razlike v krojih, detajlih in kakovosti izdelave. Tako da vsekakor priporočam, da vsako oblačilo pred nakupom tudi preizkusite. Zdaj je nekaj manjša ponudba toplih ultralahkih oblačil s sintetičnim polnilom, ampak tudi tukaj se ponudba vsako leto povečuje.
Za res pravi koncept oblačenja »fast & light« je seveda treba poseči v žep in nabaviti nekatere kose. Za začetek lahko eksperimentirate tudi s kosi, ki jih že imate. Že vihanje rokavov lahko včasih naredi zelo veliko razliko.
Pa srečno tam gori!
Besedilo in foto: Boštjan Virc