Delo, Sobotna priloga - Boris Jež: ... če ti ne zmanjka vrvi
Sfinga? Samo še skala s klini? (Ante Mahkota, Sfinga).
Tri metre pod vrhom Sfinge je Petru zmanjkalo vrvi. Štiridesetmetrca se je iztekla. Mora me počakati. Tako se je zgodilo, da sem bil prvi, ki je prišel na vrh.
Takšna je bila zgodovina plezanja: Petru (vrhunskemu plezalcu Petru Ščetininu) je na koncu zmanjkalo vrvi in prvi na vrhu te dotlej neosvojljive smeri v triglavski severni steni je bil pač Ante. Drug brez drugega ne bi prišla »tja gor«. In to sta naredila samo v enem dnevu: tisočmetrsko previsno steno Triglava sta »preveslala« v enem samem dnevu »hitenja«, kajti naslednje odprave, ki so šle po njuni poti, so za to potrebovale še vsaj enkrat toliko. Sfingo, najbolj zagonetno smer severne triglavske stene, je osvojila mladost, norost, če hočete.
Te dni mi je nekako vpadlo v informacijski sistem, da si Cerkev hoče pridobiti lastniško pravico nad severno steno Triglava. Poklical sem Anteja, ki za to commedio dell'arte ni niti vedel, toda njegov komentar je bil zelo jasen: Grozljivo, noro!
Naš komentar: če si hočeš nekje zapičiti/zakoličiti zemljiško pravico, moraš tam najprej označiti svoj »rajon«, torej zabiti vsaj zastavico ali kol, ki naj bi sporočal identiteto posestnika. Takšna so bila »pravila« Divjega zahoda, ko so množico ljudi, konj, vozov, otrok, psov in žensk na puškin strel spustili v neznana prostranstva, kjer so si lahko zakoličili svojo zemljo. Seveda je morala biti voda v dosegljivi bližini, sicer ne bi bilo s čim napajati živine in ljudi. Boj za vodo je bil že od nekdaj in ga seveda povsem po nepotrebnem pripisujemo nekakšni »podsaharski« prihodnosti sveta.
Rusi so bili vselej bolj širokopotezni. Navsezadnje v tem, da si ustvariš daleč največjo državo na svetu in neko »provincialno« Aljasko v velikosti sedmih ali osmih Slovenij širokosrčno prodaš Američanom, tiči neka posebna zagonetnost slovanske duše. Če smo že pri vodi: oblast Putina in Medvedjeva je dala spustiti rusko zastavico v podmorje Severnega pola, približno štiri tisoč metrov globoko. Toliko, kot je zdaj globoko Titanik. Podmornico Kursk, ki je obtičala samo sto metrov pod gladino Barentsovega morja, so ignorirali, za zapičiti zastavico štiri tisoč metrov globoko pa kajpada ni zmanjkalo ne volje ne denarja.
Petru Ščetininu so v tisočmetrski previsni steni Sfinge zmanjkali samo trije metri vrvi. Zato pa vrvi nikoli ne zmanjka naši predragi Cerkvi, ki se, poglejte!, bori še za severno triglavsko steno. Kot da ljudstvu ne gre zaupati, bolje Triglav »upravljati« kar v črnih in škrlatnih oblačilih.
Človekov pohlep je lahko uničujoč, pohlep Organizacije (v kakršnikoli obliki) pa postane neizmeren. Lastiti si Blejski otok in severno triglavsko steno, je na prvi pogled božjastno, vendar se je treba spustiti globlje v dušo. Čemu? Saj Sfinge ne bo nikoli preplezal kak »dostojanstvenik« v škrlatni opravi kardinala in čemu mu potemtakem sploh bo?! Kako si razložiti to obsedenost duhovščine (in predvsem njihovega upravnega aparata), ki je v permanentni ekonomski vojni s »preostalim svetom«. Enkrat gre za Blejski otok ali severno steno Triglava, v naslednjem kadru pa se to prevesi v gozdove na Pokljuki, nepremičninske posle, bančništvo itd. Cerkev je največji lastnik premoženja na Slovenskem, toda temu krutemu dejstvu se kar nekako izogibamo. Ne drezaj v leva, če spi!
Mi se tudi ne bi vtikali, če ne bi bilo te krute »mariborske afere«, ko se je izkazalo, da sta Bavčar in Šrot pravzaprav amaterja glede na cerkvene »dostojanstvenike«, ki so nam dolgo solili pamet z etiko in moralo, zdaj pa je zakulisje te Organizacije izbruhnilo kar v parter. Dolg, finančna luknja, karkoli že je, je praktično enakovredno tisti vsoti, ki jo premier in finančni minister krpata za solventnost slovenskih financ. Torej: mariborskim farjem je uspelo na hitro uničiti toliko denarja, kolikor ga bomo davkoplačevalci morali postrgati po žepih. O tem se raje ne govori.
Celo Šrot in Bavčar sta se lahko umaknila v neke vrste zasebnost, farsa glede mariborske nadškofije in njenih poslov gre v veseloigro à la naš prijatelj Shakespeare; Vatikan naj bi namreč dva nadškofa pozval, naj se umakneta v zasebnost, kar je najprej žaljivo do vernikov, ki so jima dolgo verjeli (in dajali denar), predvsem pa do davkoplačevalcev, ki smo prisiljeni nekako sanirati to luknjo. Naj se slovenska duhovščina še tako spreneveda, mariborski finančni udarec je Cerkev razgalil do nagega, tako da so se morali oglasiti prav iz Vatikana.
Ne bodimo sentimentalni, v Vatikanu poštenje in dobra vera ne pršita iz vodnjakov, so pa fantje že tako zviti, da vedo, kdaj je šla kakšna škofija (vendarle) predaleč. Hočemo reči, da imajo v Vatikanu vsaj toliko izkušenj s finančnimi zadevami, da se še spomnijo afere z Banco Amroziano in Lucianom Gelijem, ki so ga ugledali visečega pod nekim londonskim mostom.
Pojdimo malce nazaj: Vatikan je prej uvidel, da je Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem v hudih težavah; če nič drugega, so tamkajšnji analitiki gotovo vse skupaj povezali s pedofilskimi aferami v ZDA in podobnimi »nevšečnostmi« po svetu – zdaj pa razbija po vratih še mariborska »finančna afera«. Kaj preostane drugega, kot odstraniti nekaj vrhovnih šefov iz javnosti? Mi, navadni smrtniki, smo po navadi odstranjeni na Dob ali v kakšen bolj udoben zapor.
Tu je seveda treba pripomniti, da je vse skupaj sovpadlo s trenutkom, ko je Slovenija v izjemnih težavah, iz tega dr… pa jo vleče vlada, ki nima več podpore. Če jo je kdaj sploh imela. Dolg mariborske nadškofije (okoli 800 milijonov evrov, utegne pa biti še večji) je v teh trenutkih nekako pometen pod preprogo, kot da se tam ni nič pripetilo. Seveda, o Cerkvi se nič ne govori, čeprav se za vsakega dojenčka nemudoma najde podatek, koliko »požre« državi.
Koliko Cerkev požre državi? In koliko Cerkev požre države? Glede na to, da bomo, kot kaže, zelo kmalu še ob severno triglavsko steno, je seveda treba aktualno oblast vprašati, kaj bo z dolgovi do (državnih) bank. Bodo rubili cerkev? V Nemčiji in Veliki Britaniji so zarubili na desetine cerkvenih objektov in jih kajpak prodali naprej: za hotele, restavracije, luksuzna stanovanja itd. Cerkev, škofija, odgovarja za svoje finance kot vsak pravni subjekt – le v Sloveniji se, kot kaže, to dojema kot skrunjenje božjega. Ne bomo komentirali.
Cerkev je zašla v divji ples s kapitalizmom. In se tega verjetno niti ne zaveda. Ali pač? V Vatikanu so nedvomno analitiki, ki se bojijo, kam se pogreza ta svet – in z njim Cerkev. In očitno so pred našimi »dostojanstveniki« doumeli, da so v mariborski nadškofiji z »ekonomskimi« ambicijami vendarle šli predaleč. Je v Vatikanu več pameti kot na Šentflorjanskem, kjer si ne podajajo samo insignij, temveč tudi hišne gospodinje? Je. Ker se s takšnega položaja vidi širše in torej bolj preračunljivo odloča.
Slovenija z umikom dveh pomembnih »dostojanstvenikov« iz javnega življenja (karkoli že to pomeni?!) pridobiva dvoje. Da tukajšnji »dostojanstveniki« niso brez roka trajanja in, še pomembneje, da podeželski plejboji, četudi v farni črnini, ne morejo plezati pod vsakim okencem.
Ante Mahkota bi dejal: Lahko je splezati kamorkoli, če ti ne zmanjka vrvi.
Boris Jež