Maja Grgič: ... se govori v nekaterih planinskih kočah
Gorska prenočišča so vse bolj oblegana, ljudi za strežbo v njih pa je vse težje najti.
»Kuhinja je zaprta,« so sredi planinske sezone prejšnjo sončno nedeljo okoli petih popoldne lahko prebrali obiskovalci Erjavčeve koče na Vršiču. Nekaj kilometrov nižje v Koči na gozdu je gostom stregla mlada natakarica iz Litve, ki ni govorila slovensko. Gomiškovo zavetišče na Krnu pa je začasno zaprto in ni oskrbovano. Kaj se torej dogaja s slovenskimi planinskimi kočami?
Obisk v planinskih kočah se po epidemiji spet povečuje in je bil lani rekorden, saj so imele skoraj 130.000 prenočitev. Dobro polovico so jih ustvarili tujci. Tudi letos so številne koče zasedene za več tednov vnaprej. Hkrati pa je v splošnem pomanjkanju gostinskega in turističnega kadra zanje vse težje najti najemnike in osebje.
Specifično delo
V Sloveniji imamo 159 planinskih koč. Dušan Prašnikar iz Planinske zveze Slovenije priznava, da se tudi planinske koče podobno kot drugi gostinski obrati ukvarjajo s pomanjkanjem kadra: »V primeru planinskih koč se to še bolj občuti, saj so razmere za delo specifične,« dodaja. Med poletno sezono, ko je obisk največji, je namreč treba delati od ranega jutra do večera. Pričakovanja gostov pa so v zadnjih letih vse večja. Prav tako je po Prašnikarjevih besedah za planinske koče zdaj težje najti najemnike kot nekoč, ko je bilo zanimanje res veliko.
Planinska društva trenutno iščejo najemnika za kočo na Kopitniku in pomoč za delo v Kosijevem domu na Vogarju, Orožnovi koči pod Črno prstjo, v koči pri Savici in v Blejski koči na Lipanci. Večina planinskih koč je v lasti planinskih društev, ki za objekte bodisi poiščejo najemnike bodisi za njihovo obratovanje s pomočjo oskrbnikov skrbijo same. Prašnikar priznava, da je danes težje najti tako najemnike kot osebje za delo v kočah. Manj je tudi študentov, ki bi bili zainteresirani za to delo, na splošno primanjkuje kuharjev. Več pa je mlajših upokojencev. Odločitve o plačilu so prepuščene društvom, PZS nanje ne more vplivati. Priporoča lahko le cene spanja in storitev.
Po drugi strani se obisk planinskih koč po epidemiji spet povečuje. Lani so imeli po podatkih statističnega urada polovico več prenočitev kakor pred desetimi leti, za petino večji je tudi dnevni obisk. »Z obiskom so najbolj obremenjene visokogorske koče,« pravi Prašnikar. Prav tako se spreminja struktura gostov. Po sogovornikovih besedah so njihova pričakovanja marsikdaj drugačna kot nekoč, zato je nekaterim treba pojasniti, da je to planinska koča, ne visokogorski hotel.
Obnova objektov
Seveda se tudi slovenske koče posodabljajo in se poskušajo približati potrebam gostov, a za številna društva je to (pre)velik finančni zalogaj. V letih 2021 in 2022 je država za naložbe v teh objektih namenila pet milijonov evrov, v kar je bilo zajetih 24 koč, zdaj računajo na morebitna sredstva podnebnega sklada za energetsko sanacijo.
V rezervacijski sistem je trenutno vključenih 19 od 159 koč, cilj pa je, da se njihovo število povečuje. Prašnikar pojasnjuje, da to ne olajša le dela oskrbnikom koč, ampak si tudi gostje lažje uredijo prenočišče, poleg tega sistem omogoča večjo predvidljivost glede obiska, pa tudi priložnost za koče v sredogorju.
Iztok Kurnik, oskrbnik Erjavčeve koče na Vršiču, ki lahko prenoči 60 gostov, pravi, da so polno zasedeni do konca sezone. Med gosti prevladujejo tujci, tako da se v koči večinoma govori angleško, vendar ne zaradi osebja. In zakaj v nedeljo popoldne pri njih ni mogoče naročiti hrane? Kurnik odgovarja, da je obiskovalcev na Vršiču preveč in da nimajo dovolj kadra, zato po določeni uri dnevnim obiskovalcem ne strežejo več hrane, da lahko pripravijo večerjo za goste, ki spijo pri njih.
Obisk kroji vreme
V koči na Kamniškem sedlu ugotavljajo, da je letos zaradi vremena obisk nekoliko slabši kot lani. Tudi pri njih prespi več tujcev, med dnevnimi gosti pa je več domačih. Oskrbnik Iztok Kolenc pravi, da se tujci bolj držijo rezervacij, slovenski gostje pa pogosto odpovejo prenočitev v zadnjem trenutku. Čeprav imajo kadra dovolj, tudi v koči na Kamniškem sedlu po osmi uri ne strežejo več toplih obrokov. Oskrbnik pojasnjuje, da delajo od pol šestih zjutraj do desetih zvečer, zato ob določeni uri s kuhanjem zaključijo, da lahko vse pripravijo za naslednji dan.
Kolenc opaža, da se je delo v kočah precej spremenilo. Pred desetimi leti sta bili dovolj ena topla jed in ena sladica, zdaj jih imajo pet in lahko bi jih imeli še več, ponazori. Kot pravi, so tudi pričakovanja gostov večja: »Nekateri pričakujejo udobje, kakršno imajo nastanitve v dolini, mi pa se moramo prilagajati svojim tehničnim možnostim. Če ni vode, moramo zapreti tuše.«
Tudi v Pogačnikovem domu na Kriških podih, kjer imajo 60 ležišč, je obisk odvisen od vremena, a so rezervacije za zdaj dobre. Oskrbnica Manca Dostal pojasnjuje, da s kadrom nimajo težav, saj planinsko društvo kot lastnik koče omogoča dobro plačilo. Dodaja, da je v koči mlada ekipa, vsi so študentje. Gostom praviloma hrano strežejo od šestih zjutraj do osmih zvečer, a tudi če kdo pride kasneje, ne ostane lačen.