Slovenske novice - Primož Rojc: 1. marca 1911 je bil ljubljanski domobranski pehotni polk št. 27 preoblikovan v gorsko enoto.
Bil je del avstro-ogrske vojske, a imenovali so ga slovenski planinski polk, saj so ga skoraj v celoti sestavljali naši fantje.
Zaupali so mu tudi obrambo meje z Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže. Pred vojno so bile njegove posamezne stotnije iz ljubljanske in goriške kasarne razporejene na mejo: prva v Bovec, druga v Breginj, tretja v Logje, četrta skupaj s strojničnim oddelkom v Kobarid in peta na Livek. Poveljstvo drugega bataljona, skupaj s strojničnim oddelkom in šesto stotnijo, je bilo nastanjeno v Tolminu, sedma je bila v Srednjem pri Kambreškem, osma v Kanalu, deveta pa v Kojskem. Vojaki so nato iz teh vasi hodili na pohode v okoliško hribovje, kjer so se urili v gorskih veščinah in vojskovanju.
Izurjeni za gorski boj
Pred vojno je imel polk samo dva bataljona nabornikov, ob mobilizaciji pa je štel 4777 mož v štirih bataljonih. V prvi zimi, konec 1914. in v začetku 1915., je na ruskem bojišču v prvih bojih od njega ostalo samo 500 vojakov. V naslednjih letih je vsak mesec vsaka enota poslala na fronto dopolnilne enote. Konec vojne so dočakali samo štirje iz polka, ki so bili v njem od mobilizacije, a še ti so bili vojaki v zaledju.
»Naborno okolje so sestavljale dežele Kranjska ter Goriška in Gradiška, kar danes zajema skoraj pol Slovenije. Največ je bilo Primorcev. Slovenskih polkov je bilo sicer več, vendar je bil 2. gorski strelski polk glede na odstotke najbolj slovenski. V različnih obdobjih vojne je bilo v njem od 88 do 95 odstotkov Slovencev,« pojasnjuje David Erik Pipan, poznavalec in zbiralec predmetov, povezanih s slovenskim polkom. Največ so se bojevali na ruskem in koroškem bojišču ter na Tirolskem in soški fronti.
Slovenski polk je bil usposobljen in opremljen za vojskovanje v planinah in je bil eden od le petih tovrstnih v avstro-ogrski vojski.
»Na soški fronti je to prišlo zelo prav, posebno v zimi 1915/1916, ko so vojaki zasedali položaje v Zgornjem Posočju. Upoštevati pa je treba, da se niso vsi iz gorskega strelskega polka, ki so se bojevali na soški fronti, urili na predvojnem planinskem usposabljanju. Večina jih je namreč padla na ruskem bojišču leta 1914 ali so bili zajeti, novi naborniki pa so opravili le hitro vojaško usposabljanje,« poudari Pipan.
Od drugih vojakov so se razlikovali tudi po uniformi. Oblečeni so bili v pumparice, dokolenke, pelerino s kapuco, plašč in volneno uniformo z zelenimi vratnimi našitki, na katerih so bile planike, simbol planinskih enot. Na pokrivalu so imeli zakrivljena peresa ruševca.
Od upora do Maistra
Na soški fronti so se udeležili mnogo bitk, ena najznamenitejših je bila tista za Škabrijel. Polku je posebno čast izkazala Ljubljana, in sicer 17. aprila 1918, ko so bili njegovi vojaki ob reki Pijavi v zaledju fronte. Obiskali so jih namreč predstavniki mesta z županom Ivanom Tavčarjem na čelu in jih nagradili s posebnim priznanjem, srebrnim častnim rogom z dvojezičnim posvetilom. Ob koncu vojne se je celotni polk uprl, saj vojaki niso več hoteli sodelovati v nesmiselni moriji. Proti slovenskim upornikom so posredovali drugi polki, nemški, ter Slovence obkolili in razorožili, okrog 200 vojakov pa tudi aretirali. Ko se je začela nova italijanska ofenziva, so vojake iz polka oborožili in poslali na fronto, a so se ti spet uprli, obrnili in odšli proti Gorici. 13. novembra 1918 je polk prispel v Ljubljano. Stotnik Ivan Rojnik je v prestolnico pripeljal samo okrog 70 mož in pozneje so se združili z deli nadomestnega bataljona ter oblikovali slovenski planinski polk. Ta se je pridružil vojski generala Rudolfa Maistra in sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.
Primož Rojc