Delo, 12.10.05 - Simona Bandur: Snežna jama je edinstvena v Sloveniji
Snežna jama
Ledene in kapniške vragolije pod Raduho
Snežna jama je edinstvena v Sloveniji, verjetno tudi v svetu – Nekdaj hladilnica, danes turistična znamenitost, ki bo zaposlovala še nekaj generacij jamarjev
V mogočni kamniti skulpturi, ki se je dvigala v navidezno neskončni dvorani kapnikov, sta se v tisočletjih izoblikovali luknjici in ji dali oči. »Poglejte, tam je sova,« je spodbudil domišljijo obiskovalcev Darko Naraglav, vodnik po Snežni jami. »Toda če jo pogledate v celoti, je morda tudi dedek Mraz. Ali pa preprosto kapnik s klobukom. Ali pa …,« se je šalil in prepustil ugibanje obiskovalcem. Apnenčasti stalaktiti in stalagmiti, baldahini, sige, kapniki iz jamskega mleka in druge vragolije, ki jih je v več milijon letih pod Raduho ustvarila narava, domišljiji ne pustijo, da bi počivala.
Snežna jama se v tem času pripravlja na zimski počitek, saj bo v prihodnjih tednih vdornico, ki vodi do njenega vhoda, bržkone pokrila snežna odeja. Prav takšno so jo pred dobrima dvema desetletjema našli jamarji iz Prebolda – skrito pod debelo odejo večnega snega, je povedal Darko Naraglav, član jamarskega kluba Črni galeb. Leta 1981 so namreč raziskovali 2062 metrov visoko Raduho, saj so vedeli, da se pod njo skrivajo številne jame in brezna. Pod šestimi metri snega so le odkrili vhod in pozneje še – povsem nepričakovano – veličastno jamo: »Skakali smo od veselja.«
Kraška jama na takšni nadmorski višini je namreč posebnost. Kot je pojasnil, poznamo kraške in alpske. Prve, bogate s kapniki, so se izoblikovale v svetu do največ tisoč metrov nadmorske višine, višje pa so navadno alpske jame, ki so brez okrasja. Snežna, ki je nastala na 1500 metrih in je tako najvišje ležeča turistična jama v Sloveniji, je kljub tej teoriji polna kapnikov in drugih apnenčastih okraskov, obenem pa jo bogatijo ledene tvorbe, zato je edinstvena pri nas, verjetno tudi v svetu.
»Takšen fenomen ni presenetil le poklicnih jamarjev, marveč tudi profesorja Ivana Gamsa, saj je podrl njegovo teorijo o tem, da se sigotvorne jame na tej višini ne pojavljajo več.« Pa vendar je ni ovrgla povsem – razlog, da se je kljub takšni nadmorski višini pod Raduho oblikovala kraška jama, namreč je, da je nastajala prej kot druge, po mnenju strokovnjakov pred desetimi ali dvanajstimi milijoni let. Podnebne razmere so bile takrat očitno ugodne – v notranjosti jame je bilo dovolj padavin in dovolj visoka temperatura, kar je pripomoglo k hitrejši rasti kapnikov, je razložil Naraglav, preden se je spustil po vdornici pred vhod. (Vdornica je bila registrirana že leta 1939, še prej pa so jo poznali tamkajšnji prebivalci, saj so v njej shranjevali živila, ob sušnih poletjih pa so sneg uporabljali tudi za napajanje živine.)
Trenutno skopa Ledena dvorana
Pred vhodom v jamo sta si vodnika – poleg Naraglava še Drago Lamper, najstarejši jamar (kolega ga je poimenoval »aktivni 70-letnik«, sam pa si pravi »raziskovalec nekoristnega sveta«) – že dala opravka s karbidovkami. Izročila sta jih obiskovalcem, preden smo se začeli po strmih stopnicah spuščati v notranjost.
V preddverju Ledene dvorane sta začetek ogleda zaznamovala kupa snega … Korak je pred vstopom v prostor zastal: »Ali je to led? Ali je trden?« mi je rojilo po glavi, čeprav sem že prej izvedela, da ima vsaj dvanajst metrov debela ledena tla. Res so bila trdna, sem se previdno prepričala in zakorakala proti otočkoma ledu, ki sta se le malo dvigala proti stropu. V tem letnem času je podoba dvorane najbornejša, je kmalu pojasnil Naraglav, ob koncu pomladi in v začetku poletja pa se ledeni stebri in skulpture dvigajo vse do stropa.
Prvi del sicer 1200 metrov dolgega glavnega rova Snežne jame (turisti ga prehodijo približno 600 metrov) je najbolj pust, saj je okrasje odnesel ledenik, ki je v davnini potoval skoznjo in obrusil njene stene. Pa vendar se ob njegovi poti skrivajo brezna, votlinice, skriti rovi … Jamarji za marsikaterega še ne vedo, kod sega; jama bo zagotovo zaposlovala še nekaj prihodnjih generacij, je prepričan Lamper. Doslej je odkritih rovov vsega skupaj 2500 metrov, letos so našli enega večjih. »Snežno jamo v Snežni jami,« kakor jo je poimenoval. Je precej zaprta, zato so kapniki v njej še lepši in bolj podobni tistim v nižinskih jamah. Obiskovalcem ta novost ni na ogled, ker je težko dostopna.
Jamski koncert
Bolj pustemu začetku potovanja po Snežni jami je sledil prehod v svet kapnikov. Rdečkaste skulpture, tu in tam belo obarvane, so se kot gobe dvigale s tal ali krasile strop, ponekod so se že združile. Njihovo starost je težko izračunati – glede na to, da zraste siga v povprečju dober centimeter v sto letih, imajo že otročički vsaj tristo let. Največji steber, ki podpira dvorano kapnikov, dosega 21,5 metra.
Med rjavordečkastimi kapniki se tu in tam pojavljajo beli. »So iz malgonita ali jamskega mleka. Pravimo jim tudi mlečni kapniki. Če bi se jih dotaknili, bi opazili, da so mehki.« Jamskega mleka v nižinskih jamah ni, nastaja pa zaradi mikroorganizmov, ki preprečujejo strjevanje sige, je vodnik pojasnil sicer skrivnosten pojav. Pot pod kapniki, zavesicami in baldahini se je v nadaljevanju ob soju karbidovk posrebrila. Radovedno sem si ogledovala svetlikanje in nazadnje potipala nagubano površino stene – kapljice vode! Ko piha po hodnikih, se v več tisoč letih izoblikujejo izrastki, sem kmalu izvedela, zakaj so nekateri kapniki takšni bradavičarji.
Sprehod po Sneženem gozdu se je končal glasbeno. Naraglav je izza kapnikov potegnil priročni paličici in začel udarjati po skulpturah, ki so se spuščale pred njim. Zvoki različnih tonov so utišali klepet in se združili s kapljanjem vode. »To je bila unikatna skladba. Vedno zaigram drugače, po navdihu,« se je pošalil jamski glasbenik. Presenečenje v pravi Koncertni dvorani (jamarji ji pravijo tudi jedilnica, saj so med opremljanjem jame v njej bivakirali) je bilo drugačno: tam se baje izloča posebna kapljica, je bil skrivnosten vodnik in privlekel na dan vrček, da bi potrdil namigovanja …
Simona Bandur