Dnevnik, 13.09.06, Vreme in ljudje – Miha Pavšek: Triglavski ledenik
Dnevnik, sreda, 13. septembra 2006
Vreme in ljudje 31/2006
Ledeniški rekviem pod Triglavom
Brez dvoma, vreme v prvi polovici tega meseca bi morali arhivirati ali pa vsaj spomeniško zaščititi! Indijansko poletje se je prevesilo v prijetne zgodnjejesenske dni s svežimi jutri, toplimi dopoldnevi in ravno še ne vročimi popoldnevi. Kratkotrajne jutranje meglice pa so tistim območjem, kjer v teh dneh že nastajajo, bolj v okras kot pa v nadlogo. Če kdaj, potem je zdaj pravi čas za opazovanje sončnega vzhoda. Jutranje meglice namreč skupaj z zdaj bolj, zdaj manj vidnimi slemeni in grebeni razgibane dežele na sončni strani Alp (uradni © za ta slogan imajo menda Avstrijci...) poskrbijo za to, da je globinska ostrina jesenskega jutranjega razgleda nekaj prav posebnega. Sicer pa, prepričajte se na lastne oči, dokler je še čas, glede na zadnje vremenske obete le še jutri zjutraj. Tokratno poslabšanje vremena ob koncu tedna bo še bolj »tople« vrste, povezano z območjem nizkega zračnega pritiska nad Srednjo Evropo, ki bo krivo tudi za kasnejši nastanek plitvega ciklona nad severnim Sredozemljem, kjer domujemo (žal ali na srečo?) tudi mi. Takšni vrtinci pa lahko vztrajajo tudi več dni.
Po tem uvodu so se marsikateremu gobarju ustnice razširile v prešeren nasmeh, večina pa žaluje. Žalovanja vse bolj vreden pa je iz leta v leto tudi naš nekdanji »zelenec« pod Triglavom, bolj znan kot Triglavski ledenik, še prej tudi Zeleni sneg. Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, kjer sem zaposlen tudi avtor teh vrstic, ga opazujemo že šest desetletij. Ob koncu 19. stoletja, ko je segal še do roba Triglavske severne stene, je meril več kot 40 hektarjev. Ob začetku natančnejših meritev in opazovanj, torej leta 1946, je bila velikost njegove površine 15 hektarjev, pol stoletja kasneje, pa le še petino tega. V zadnjem desetletju pa se je zmanjšal še za tretjino tako, da je danes že manjši od hektarja, kar se je prvikrat zgodilo po rekordno vročem poletju 2003. Pri pregledovanju starih fotografij, najbolj značilna je panorama ledenika s sosednjega Begunjskega vrha (2461 m), je očitno stalno krčenje ledeniške površine. Ko pa se sprehajamo po njem, pa nas bolj kot krčenje bode v oči njegovo tanjšanje.
Nekdaj je bila hoja po njem polna pasti, med katerimi so še najbolj izstopale ledeniške razpoke in krajne ali robne zevi. Oba ledeniška pojava sta pričala predvsem od vsaj nekaj stoletni starosti in več desetmetrski debelini ledenika. Zdaj pa je ledeniška krpa bolj ali manj podobna sosednjim snežiščem. Edino, kar ga loči od njih je ledeniški led, razgaljen na manjšem delu njegove površine, ki pa je vse bolj podoben vodnemu ledu. Intenzivno taljenje v vsakoletni toplejši polovici leta oziroma dobi ablacije v zadnjem desetletju in pol, ko smo zabeležili tudi večino najtoplejših mesečnih in letnih temperaturnih rekordov, je pač opravilo svoje. Letos mu ni pomagala niti sorazmerno snežna zima v visokogorju, saj je bilo na bližnji Kredarici še sredi maja več kot 2,5 metra snega. Naši ledeniški krpi, na »zalogi« imamo še eno pod Skuto v Kamniško Savinjskih Alpah, sta zaradi svoje lege na skrajnem jugovzhodu Alp še toliko bolj občutljivi na podnebne spremembe. Krčenje ledenikov je povsem naravno dogajanje, zato je bolj kot za morebitno žalovanje zdaj čas za to, da se zavemo dejstva, da smo zadnja generacija, ki ima priložnost, da jih še lahko opazuje.
Miha Pavšek
Geografski inštitut AM ZRC SAZU