Nekoč, pred davnimi časi, ko ljudje goram še niso delali družbe, je v osamljenosti in tišini jokala bolna gora. Vsi so jo začudeno gledali: macesni, smreke, jelke, bukve, hrasti, rododendroni in upognjeni borovci.
Vendar nobena rastlina ni zmogla storiti ničesar, saj je s koreninami vezana na zemljo. Niti roža ob nenehnem ječanju ni mogla zacveteti med svojimi skalami.
Z neba so zadevo opazile tudi zvezde. Nekega večera se je zgodilo, da so zvezde na nebu, ki so se veselo igrale med igro, opazile prav to goro, ki je bila čisto sama in jokala, in tako je z neba padla majhna pogumna zvezdica, da se je usedla na mrzlih skalah gore, da bi jo lahko na nek način potolažila.
Toda zvezdica ni bila vajena tega mraza in je tudi začela trpeti. Zato je trpeča gora, ganjena nad njeno gesto, da bi si povrnila zvezdičino vljudnost, vzela zvezdico in jo popolnoma zavila v lahek in mehek bel puh, da bi jo ogrela in da bi ji bilo bolj udobno. Da ne bi trpela vetra, ji je dala globoke korenine, ki so se vdrle v njene kamne.
Zvezdici je bilo bolj varno in topleje.
Medtem pa je že kmalu prišla zora in sonce s svojimi toplimi žarki, ki so ogreli zvezdico in goro.
Bil je dan in ta dan je s seboj prinesel rojstvo prve planike - očnice. Rodila se je prva edelweisska, Stella Alpina, ...
Je čas rojstva in čas umiranja; čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruva ... *