Gorniška potepanja: Na izpostavljenem grebenu pred zadnjo škrbino pod vrhom sva neke pozne jeseni že tenko piskala. Trave so bile zelo spolzke. Kaj spolzke, pomrznjene!
Zahtevna gora nad Krnskim jezerom
Še nobene ture nisva začela z več kot tisočmetrskim spustom, a vse je enkrat prvič. Najprej sva skrbno pospravila »Enko«. Dolino je objemala megla, medtem ko so Prisank, Jalovec in Mangrt žareli v jutranji zarji. Neopisljivo lep prizor! Da mi je uspelo zgrešiti pravi prehod v Gruntovnico, sem že omenil. Biserka je vedela bolje. Kateri ženski čut je že to? Kakorkoli, kmalu sva se okrepčala v prijazni brunarici sredi Krnice.
Hladna in osvežujoča Velika Pišnica nama je v trenutku povrnila moči. Nič več nisva mislila na odhod domov. Najprej nama je prišel na misel greben Mojstrovk, vendar naju je vršiška gneča pregnala na primorsko stran. Misel je 
splavala v gore nad Zadnjo Trento, nad 
Zadnjico, nad Vrsnik. Na koncu sta obveljala Lepena in Lemež (2043 m) nad njo. Na njegovem izpostavljenem grebenu pred zadnjo škrbino pod vrhom sva neke pozne jeseni že tenko piskala. Trave so bile zelo spolzke. Kaj spolzke, pomrznjene! Za nameček sva se približno držala opisa iz šeste izdaje Miheličevega vodnika Julijske Alpe, ki kot glavni pristop priporoča pletež starih vojaških poti. V breg se poženejo takoj za Krnskim jezerom, tako da sva že pred prej omenjeno težavo plezala po strmih travnato-skalnatih pobočjih. Potres leta 1998 je tudi tod naredil precej škode. Zaradi podora se je najboljša smer pristopa »preselila« na preval Čez Potoče in Lemežev jugozahodni greben. Ob naslednjem obisku sva vedela bolje, čeprav sem prestavitev v vodniku prebral šele prejšnji teden. Ah, (pre)dolga zgodba … Vrnimo se rajši na turo.
Nekako nisva bila pripravljena na nova iskanja, zato naju ni premamil vzpon iz Lepene na preval Čez Potoče s severne strani. Po mulatjeri in naprej do 
Krnskega jezera je šlo prav fino. Na planini Na Polju sva zavila desno in po dobro vidni potki dosegla preval. Po jugozahodnem grebenu čez Vogel (1980 m) in naprej do vrha stezice ni, trave so strme in tudi kakšno skalo je treba preplezati. Vsenaokrog so naju spremljale neme priče vojnih dni. V suhem za izurjene ne bi smelo biti večjih težav, v mokrem pa je to precej drugačna, zahtevnejša pesem.
Upam, da se mi tole ni zapisalo preveč preprosto. Svet je namreč strm, prepaden in izpostavljen, a če prideš vanj z martuljških grebenov, je vtis pač takšen – lažji, s precej manj resnim obrazom. Zagotavljam pa vam, da je lepo tukaj in tam.
Za sestop sva našla nekaj tretjega. Nazaj po grebenu naju ni mikalo. Že iz prve škrbine zahodno pod vrhom nama je uspelo potegniti navidezno smer vse do obale Krnskega jezera. V resnici sva doživela mešanico strmih trav, kratkih melišč in skalnih pragov. Ravno čez vse ni šlo, a se je levo ali desno vedno ponudil sprejemljiv »obvoz«. Pri jezeru je nekdo lovil ribe. Da ne bi ujel še naju, sva z večernim mrakom odšla v dolino in se nekje pri zgornji postaji tovorne žičnice spomnila, da se je tura začela čisto nekje drugje …
Za konec še o imenu. Je dovolj, če zapišemo Lemež, ali bi si zaslužil tudi besedo Veliki? Klinar je v knjigi Sto slovenskih vrhov napisal, da je dodatek samo nepotreben vzdevek, ki ga domačini ne poznajo. Vrhu prav nič ne koristi, a tudi škoduje ne, da bi bil bolje obiskan. »Vse« poti pač vodijo proti mogočnemu Krnu. Mali Lemež je (pogojno) postavil na pristopni jugozahodni greben med Vogel in glavni vrh. Zemljevid TNP 1 : 50 000 uči drugače. »Malega« najdemo severno od Lemeža na koti 1899, Mihelič, Stritar in Habjan pa brez težav shajajo brez »velikega« dodatka.
Tudi pri meni se je v naslovu nekam izgubil …