Majda Gašperin: Žalostna sem in jezna hkrati. Jezna na ves svet. Že dve leti čakam, da bi šla s kom na Rjavino čez Teme. Pa so šli, klapa, brez mene.
»Ni za čakat, vedno kaj pride,« pravi glavni, ki se vedno odloči zadnji trenutek. Jaz pa zaradi bolezni v družini ne morem zraven. Bila bi predolgo odsotna, varstva pa tudi ne morem tako hitro urediti.
»O, grem, tudi jaz grem na kakšno krajšo turo,« si mislim, ko se peljem proti Gozd Martuljku. Skoraj zgrešim odcep za Srednji vrh. Lepa vasica, vse še spi, dan se komaj prebuja. Povsod tišina, le pesek mi škriplje pod nogami. In kam grem, se sprašujem, ne vem še. Gor čez Železnico. Čudno ime. Baje so po železnici spravljali rudo v dolino, pa je ostalo to ime.
Martuljkova skupina me pozdravlja. Ponce in Špik so že ožarjeni v jutranjem soncu. Že slišim potok Jerman, kako žubori. Opazujem naravo, napol podrte pastirske stane, ki jih skoraj nihče več ne obnavlja. Kar nekam dolgo ne pridem do lovske koče, se mi zdi. Pa kmalu zagledam korita. Nekam čudno stojijo. Verjetno zaradi vode. Na lepem mestu so si jo omislili. O, lovci že vedo, kam morajo postaviti svoje koče. Še malo pa bom na Slemenu.
Samotna je ta pot, nikjer nikogar, še divjadi ni, le kakšen ptiček se oglaša. Hodiš, misliš vse mogoče traparije, ali pa nič. Samo hodiš, le koraki so bolj težki, saj strmina narašča.
Življenje, koliko želja ima človek, dokler je zdrav. Počutim se dobro, vsako leto bolj. Saj ne silim tam, kjer vem, da ni zame. Zdajle pa so mi gore všeč, zelo, tudi kakšne skale, če ni predolg korak. Ja, zavarovane poti so lepe, tudi pogledi čez enosmerne poti me ne motijo več.
Saj vem, moja klapa je precej mlajša, bo treba stran. Hitrejši so od mene, me morajo na kakšnem ovinku malo počakati. Pa vedno pridem na vrh, kakšno minuto kasneje, pa kaj. Koliko lepih stvari opazim, saj zato grem.
Sedlo. Pred mano Kresišče. Tako smo mu včasih rekli. Pa me je neki gornik opomnil, da je to Črni vrh. Prav. Leva pot na Trupejevo poldne, desna, malo pod sedlom pri stebričkih za el. pastirja, pa pot za Lepi vrh ali na Pečeh, kakor tudi pravijo. Ja, to sem ugotovila kasneje.
Iščem stezico, pa je ne najdem. Nekaj potki podobnega se je kazalo s sedla. Pa grem po tej. Ojoj, bojevniki, tako je nekdo imenoval ruševje, bijejo svojo bitko, mi preprečujejo dostop na vrh. Lezem po tleh, vidim stezico, ki kmalu izgine, pa spet skozi ruševje, a se ne pustim odgnati. Ne, grem na ta vrh, sem trmasta. Prav sem ravnala. Proti vrhu se teren bolj odpre in že lahko opazujem mogočne Julijce.
Uspelo mi je, vrh je samo moj, nikjer nikogar. Stojim in uživam, mir, tišina, samo oči so me. Pred mano mogočne gore od Kukove špice do Mangarta, za mano pa poraščeni vrhovi Karavank.
»Kar izzivajte me, gore mogočne,« si rečem. Na kakšen vrh še prilezem, na vse sigurno ne. V mislih se sprehajam od Vošče do Kepe,Lepa je ta pot in naprej proti Stolu tudi.
Nazaj imam več sreče. Najdem potko, ki je še kar znosna. No, tudi tu moram včasih po tleh, pa gre. Pridem ven pri stebričkih za el. pastirja. To je to, to je prava pot. Navežem gor vrečko, ker ni kamenja za možica. Mogoče pride komu prav!
Namen imam čez planino Grajšco v dolino. Ne razmišljam, ko vidim desno komaj vidno stezico, grem kar po njej. Kmalu ugotovim, da ne bo prava, sem se prehitro spuščala. Lepa stezica, s soncem obsijani macesni so mi lepšali pogled na Lepi vrh. Saj se imam lepo, pa kaj, ko mi je še vedno hudo za Rjavino. Macesne bo kmalu pobralo, že postajajo rjavi. Pridem do potke, po kateri so se ravno vzpenjali trije pohodniki. So rekli, da grejo na Kresisče. Še dobro, da vem za drugič. Prečkam hudourniško strugo potoka Hladnik in kmalu sem pri lovski koči. Kar prehitro. Še slabo uro hoda po lepi gozdni cesti, pa bom v Srednjem vrhu.
Zadovoljna sem, da sem se odločila za Lepi vrh. Sama pri sebi sem sklenila, da naslednje leto nikogar ne čakam. Komu mar leta, če se počutiš dobro. Grem, pa čeprav sama. Saj si vedno rečem, kadar sem v mislih na kakšnem razpotju: »Kar ti je namenjeno, se zgodi!«
Pa SREČNO!
Majda Gašperin