Piše - Zvonko Požgaj: ... »Če boste tole zlezli, ste šefi.«
Dostop
Vsi podriskani smo se zjutraj brez zajtrka s taksijem odpeljali na letališče. Komaj smo prestali negotovost zaradi dveinpolurne zamude helikopterja. Bil je velikanski in je lahko sprejel okoli dvajset potnikov s poldrugo tono prtljage. Ti helikopterji so ruske izdelave, Nepalci pa jih imajo v najemu skupaj s piloti.
Po petdesetminutnem letu smo okoli druge ure popoldne prispeli v Luklo (2866 metrov). Ko sem gledal strmo pristajalno stezo za letala, se mi je zdelo, da je vendarle varneje potovati s helikopterjem kot z letalom, pa čeprav smo morali skoraj celo uro prenašati zoprni ropot elise.
Čindi je s helikopterjem in našim tovorom odletel naprej na Sjangboče - majhno letališče nad Namče Bazarjem (3446 m), mi pa smo do tja porabili dva dni počasne hoje. Prihranili smo nekaj denarja in se postopoma začenjali privajati na redkejši zrak.
Preden smo se podali na pot, smo spili čaj brez sladkorja proti našim parazitskim bakterijam. Za kaj bolj konkretnega nismo bili sposobni. Kako je z nami, se je videlo bržkone že na zunaj, kajti gospa, ki nam je prinesla čaj, nas je vprašala, ali smo ravno prišli s trekinga. Samo grenko smo se nasmehnili in rekli, da ga šele začenjamo.
Prespali smo v Phakdingu, v manjšem gostišču, kjer živi Čindijeva mlajša sestra Mingma. Prijazno nam je postregla, vsi skupaj pa smo zmogli le en krožnik kuhanega krompirja brez dodatkov. Tudi zajtrk naslednjega dne je bil bolj dieten.
Spali smo dobrih dvanajst ur in verjetno bi še več, če nas ne bi zbudila Mingma in nam v posteljo prinesla čaj. Bila je zelo vesela, njenemu pozdravu dobro jutro je sledil še »very good i sleep«, zatem pa še izbruh glasen smeha.
Z Vanjo sva si nekajurne etape razdelila čez ves dan. Vmes sva veliko fotografirala in se večkrat ustavila v kočah, kjer sva popila čaj ali toplo juho. Tomaž je bil urnejši in je etapo opravil na hitro. Tako smo se vsak večer srečali na dogovorjeni točki.
Do Namčeja ni bilo več daleč. Z Vanjo sva se ustavila še pri drugi, starejši Čindijevi sestri Dome, ki naju je pogostila s čajem in odlično instant juho ra-ra. Tisto popoldne smo prišli v nacionalni park Sagarmata. Ob vstopu so pregledali naše dovolilnice in nas seznanili, kaj smemo in česa ne smemo tam delati. Zanimalo jih je predvsem, ali imamo prepovedane filmske kamere.
Namče Bazar
Mesto šerp in največje gorsko trgovsko središče daleč naokoli leži v prekrasnem naravnem amfiteatru v pogorju Khumbu Himal. To je križišče več glavnih poti na tem območju in bi ga lahko primerjali s Chamonixom v Franciji. Mestece se razvija neverjetno hitro. Nove hiše in koče gradijo kar na več mestih hkrati. Pred kakim tednom so tam odprli prvo pekarno. Pečejo svež kruh in razne kolačke. Odprave od daleč naokoli prihajajo sem po kruh.
Ob sobotah mestece zaživi. Osrednji dogodek je tako imenovani »market day«, semanji dan, ko ljudje prodajajo in kupujejo razna živila. Semenj pritegne na stotine ljudi iz oddaljenih krajev, ki prihajajo v Namče že v petek zvečer. Živahno dogajanje odmeva po vsem amfiteatru in precej hrupno je od zgodnjih jutranjih do poznih popoldanskih ur.
Imeli smo srečo, da smo prišli v Namče v petek in si v soboto ogledali to živahno predstavo. Po semnju smo bili povabljeni k Čindiju domov na kosilo. Mama nam je pripravila riž z jakovim mesom in curryjevo omako. Bilo je zelo okusno.
V Namčeju smo ostali dve noči. Ni se nam mudilo, saj ni bilo možnosti, da bi dobili nosače in jake. Štirinajst odprav na Everest in še nekaj drugih je najelo vse nosače, kar jih je premogel Namče. Ni jih mogel najti niti Čindi, ki je tam doma.
Ko se rodi mali Šerpa, mu mati najprej da prvo ime, nato pa po imenu dneva v tednu še drugega. Denimo Čindijevo drugo ime je Phurba, kar pomeni četrtek. Sicer pa se v nepalščini reče ponedeljek dava, torek mingma, sreda lakpa, petek pasang, sobota pemba in nedelja ngima.
Večkrat na dan smo zahajali v pekarno. Tam je bilo nadvse živahno, jedi, ki so jih ponujali v njih, pa okusne. Začeli smo z majhno pico in končali z vrsto kolačkov. Zraven smo pili belo kavo. Ob takih malicah smo se ponavadi do sitega najedli.
Sedmega aprila smo morali opraviti še z odborom proti onesnaževanju v nacionalnem parku. Poudarjali so, da v bazi ne smemo kuriti odpadkov, ampak moramo vse, kar bomo prinesli v park, tudi odnesti - predvsem konzerve, kartuše, baterije in človeške iztrebke. Vanja se je spomnil, da predsednika odbora pozna še s prejšnih odprav in tako smo se vendarle dogovorili, da nam vsaj človeških iztrebkov ne bo treba nositi nazaj v dolino. V nasprotnem bi morali opravljati potrebo v sod, ga zapreti in odnesti v dolino. Obljubili smo, da bomo to tretjo točko naslednjič upoštevali.
Obred pred odhodom
Ko je bilo tudi to za nami, nas je Čindi povabil domov na čaj. Njegova mama je ob tej priložnosti opravila manjši obred ob našem odhodu. Vsak je moral po trikrat srkniti čang (vrsta močnega nepalskega piva, ki ga varijo predvsem v hribin, dobijo pa ga s fermentacijo ječmena, koruze ali prosa). Po vsakem požirku je napolnila kozarec do vrha. Na vsakem kozarcu in na robu vrča s čangom je bil košček masla. Potem nam je podarila po eno kato (ovratna svilena ruta za srečno pot), drugo pa smo dobili za lamo iz Thjangboča. Mama je prelila čang iz vrčka v posebno leseno posodo thako. Tudi na njej so bili trije koščki masla. Čindi nam je razložil, da bo čez tri dni v skodelice dala sol, ker prinaša dolgo življenje. Zatem bodo skodelice ostale ob oltarju, dokler se ne bomo vrnili.
Pred odhodom iz Namčeja, nam je Čindi dal še vrečko riža (čangne - riž, ki te obvaruje vsega hudega) in zadnje napotke, kako se moramo vesti pri lami iz Thjangboča. Poslovili smo se in še zadnjič skočili v pekarno. Pojedli smo nekaj dobrot in za na pot kupili štručke svežega kruha.
Na koncu mesteca, skoraj na vrhu amfiteatra, je zadnja policijska kontrola. Tam je delal samo en zelo majhen in smešen policist. Z Vanjo sva se mu do solz nasmejala, ko je celo pravokotno štampiljko stlačil v usta, da bi jo navlažil za boljšo barvo. Usta je imel na vseh štirih koncih vijolična.
Pol ure iz Namče Bazarja se nam je prvič odprl pogled na Ama Dablam. Ta ošiljena gora je res lepa. V ozadju so se skrivali Lotse, Nuptse in Everest. Pogled, ob katerem zastane dih.
Na poti so nas spremljala strma pobočja, porasla z rododendroni, in divje padajoča reka Dudh Kosi (Mlečna reka), ki nas je spremljala že od Lukle. Počutil sem se odlično, čeprav smo bili na višini okoli 3800 metrov. Prišli smo do Thjangboča.
Naslednje jutro smo zgodaj vstali, ker smo mislili, da moramo biti pri lami že ob osmih. Ugotovili pa smo, da še vedno spi oziroma meditira in rekli so nam, naj se vrnemo okrog desetih. Ta čas smo izkoristili za zajtrk.
Po močnem zajtrku smo odšli nazaj k lami. Sprejel nas je z nasmeškom. Ponudili smo mu v kate zavite kuverte z denarjem, mu razložili, da gremo na Ama Dablam, in ga prosili za blagoslov. Molče je sprejel kuverte, kate pa nam je vrnil in obesil okrog vratu. Neki duhovnik je medtem prinesel čaj in rdeče vrvice (sungdi) za srečo. Privezali smo si jih okoli vratu. Lami smo dali tudi vrečko z rižem. Še naprej je molčal, vendar je začel pihati vanj in ga s tem blagoslovil. Tako je bil riž pripravljen za posipavanje na nevarnih krajih. Če bi se nam zdelo, da je šotor na nevarnem mestu za plazove, bi ta čudežni riž deloval tako, da bi preusmeril plaz ali pa bi se pred šotorom razdvojil in ga obšel. Petnajst minut smo sedeli v popolni tišini in pili čaj. Nismo vedeli, kaj naj storimo in kdaj bo konec obreda. Lama je kar naenkrat tiho vstal in nam pokazal, da lahko gremo. Odšel je prvi in dobesedno izginil med zidovi, da se nam ni uspelo niti posloviti.
Prvi pogled na steno - Dingboče
V koči, kjer smo prespali, smo pobrali nahrbtnike in se odpravili proti vasi Dingboče. Tomaž je šel naprej, z Vanjo pa sva šla počasi in veliko slikala. Ta del poti je resnično lep. Vanja je posebej občudoval drevesne lišaje in jih slikal iz vseh možnih zornih kotov. Ves dan sva hodila ob pogledu na Ama Dablam. »Mama« z dolgimi rokami - gora z grebenoma - se je zelo lepo videla. Večji del poti sva zrla v njeno zahodno steno in samo dvajset minut pred prihodom v Dingboče se je pokazala severozahodna stena. Obstal sem kot okamnel. Tako je bila kopna in strma, da bog pomagaj. Nikakor nisem mogel na prvi pogled najti najlažjega prehoda. Spoštovanje do stene so občutili tudi drugi. Nekaj dni kasneje, ko smo postavili bazni tabor, se je odprava Ski Everest vračala z aklimatizacije na Imja Tse. Kmalu zatem smo prejeli Škarjevo sporočilo: »Če boste tole zlezli, ste šefi. Vsekakor stoji za vami vsa planinska zveza, zato srečno in s pametjo čez to lepo steno.«
Zvonko Požgaj, Delo (1996)