Delo, KULT - Aleš Kovačič: Ekstremni smučar Shane McConkey, ki se je zavedal socializacijske igre z lopatko
Ko se pojavi takšna ali drugačna inovacija, premik meja možnega oziroma njihovega premagovanja, za katere se kasneje izkaže, da smo si jih ljudje v svojih glavah s trmastim vztrajanjem pri zastarelih prepričanjih postavili predvsem po lastni volji, skratka, ko se zaiskri tista fantastična dvolična iskrica napredka, ki skoraj zmeraj odgovori na manj vprašanj, kot pa jih posledično načne, je osebno ime, torej tisti predpražnik človekove posebnosti – osebnosti, velikokrat sumljivo umaknjen.
Tako tudi največji koraki napredka v industriji danes nastajajo sumljivo brezimno, skoraj mehanicistično, kot da bi bila zadeva produkt umetne inteligence, ne pa iskrivega uma in spretnih rok. Absolutna zatemnitev posameznika se v teh primerih pojavlja iz različnih razlogov, saj je v okvirčku namesto njegovega imena ponavadi zapisano ime organizacije oziroma podjetja, v katerem je človek zaposlen in ki si na podlagi pogodb lasti levji delež njegovega dela. A obstajajo tudi izjeme, ki so samostojni hobi inovatorji ali pa so tako VELIKI, da so celo večji od samih podjetij, s čimer lahko svojemu imenu zagotovijo častni okvirček.
V zadnjo kategorijo se je do nedavne smrti uvrščal tudi otroško norčavi in igrivi Kanadčan Shane McConkey, ki se je še kako dobro zavedal pravega pomena tiste infantilno nagajive fotografije, na kateri starosta fizike in oče relativnostne teorije z zmršenimi sivimi lasmi, kot najbolj nevzgojen pobalin, neotesano kaže jezik. Genialnost in otroška igrivost nista klišejski, ampak idealni dosmrtni par, na ramenih katerega lahko vidimo dlje, za zatohlim obrobjem našega vsakdana ter naše eksistence. Veliki inovativni meti ti najlaže uspevajo takrat, ko se prepričaš, da pri vsem skupaj sploh ne gre za premikanje meja mogočega, ampak za pragmatično-praktično ugotavljanje izvedbe oziroma za »... ugotavljanje poti do uresničitve ideje«, kot je zatrdil Shane. Teh pa je imel profesionalni ekstremni smučar oziroma freeskier in B.A.S.E. padalec (to je disciplina skakanja s padalom ali t. i. wingsuitom z najrazličnejših objektov) nadpovprečno veliko.
Shane je bil s svojim razuzdanim, podivjanim, zapitim, v tesna neonska oblačila zavitim alter egom, ki se ga je zaradi obvezne opreme v obliki plastičnega sankaškega diska prijel vzdevek saucer boy, tipičen primer nekoga, ki mu je bila ena človeška lupina pretesna. Zato ob smrti kanadske legende, ki se je ponesrečil med snemanjem filma v italijanskih Dolomitih, komentar enega izmed njegovih tesnih prijateljev: »Zdi se mi, kot da bi umrl superman.« In seveda; tudi črta, ki loči genija od shizofrenika, je zelo zelo tanka, pri njej je spet ključen odličen občutek za čas. Vedeti pač moraš, kdaj se to linijo splača prestopiti in tistega blazneža na drugi strani vprašati, kaj si o kakšni stvari, ki ti ne da miru in prek katere racionalnemu ter odraslemu umu nikoli ne bo uspelo seči, misli. Ker se njemu, v nasprotju s tabo, ni treba ozirati na konvencije, zapovedi, prepovedi, bonton in pravila, ki nas, če potegnemo vzporednice s skokom, velikokrat zadržijo v vmesni fazi skrčenega počepa; brez finiša oziroma brez ključnega zaključnega skoka v zrak. Shane je to, poleg smučanja in norčevanja iz samega sebe, brez dvoma znal. Skakati in leteti, namreč. Pa naj je šlo za miselne (pre)skoke pri konstrukciji širokih smuči za vožnjo po celem snegu ali za dobesedno letenje po zraku s padalom ter obleko s krili in smučkami na nogah.
McConkey je namreč igral ključno vlogo pri razvoju posebnih smuči za globoki pršič, ki je z dvomom o konstrukcijski hegemoniji in smiselnosti uporabe zdaj že klasičnih smuči s poudarjenim stranskim lokom za vožnjo v globokem snegu brez dvoma storil obsojanja in zgražanja vredno krivoverstvo. A prav to je ponavadi znak, da je človek na dobri poti. Njegova ugotovitev je bila namreč tako genialna, ker je bila obvezno enostavna ter nasploh takšna, da so se potem vsi čohali po glavi, češ: »Zakaj, zaboga, se tega nismo spomnili že prej?« Izvirala pa je iz naslednjega; nasprotja med vožnjo po mehkem in globokem pršiču ter polikanih in utrjenih terenih se morajo logično manifestirati tudi v diametralno nasprotni konstrukciji in geometriji opreme. Njegovo luteransko razmišljanje je ekskluzivno pravico učenja slepe vere v obstoječo smučarsko konstrukcijo iztrgalo iz rok malih velikanov smučarske industrije, ki v začetku novega tisočletja niso imeli posluha za tovrstno nečistovanje. Regresivni tok sklepanja, ki je v tem primeru privedel do pomembnega napredka, je bil sila, hja, otroško preprost; sneg je zamrznjena voda, snow is only frozen water, tisti globok, pa mora biti vodi še toliko bolj podoben. Hevreka! To je vsa (ne)znanost!
Smuči za vozakanje po vodi namreč že tako ali tako imamo, samo še na smučarske čevlje jih je treba vpeti. Da bi opravil še z zadnjimi pravovernimi dvomljivci, je Shane v eni izmed svojih vlog v več kot dvajsetih smučarskih filmih, ki jih je posnel v svoji prav toliko let trajajoči profesionalni karieri, naredil prav to – in tako spet plastično dokazal, da je pri vsem pomembno zgolj iskanje najbolj ustrezne poti do uresničitve ideje. Debeli in zakrivljeni hlodi malo znane smučarske znamke Volant s hudomušnim in reprezentativnim imenom spatula (angl. lopatka) so obenem estetski invalidi ter funkcionalni modeli, ki pa za smučanje po fantastično pravljičnem celcu nedvomno pomenijo revolucijo. Večni burkež, ki je znal biti po izjavah kolegov v istem trenutku frocevsko norčav in obenem pogrebno resen, se je namreč zavedal, da gre pri igri z novimi lopatkami za nov mejnik v smučarski socializaciji.
A zato ker revolucija zmeraj (po)žre svoje otroke, ji tudi pri ustanovitelju mednarodne zveze ekstremnega smučanja (IFSA – International Free Skiers Association) in zmagovalcu številnih tovrstnih tekmovanj ni dolgo krulilo v želodcu. Prav zaradi njegovega odkrivanja in konkvistadorskega osvajanja novih ter predhodno neznanih poti oziroma smučarskih linij, zaradi česar je inovator v eno panogo stlačil kar elemente padalstva B.A.S.E., letenja z obleko s krili oziroma wingsuitom ter ekstremnega smučanja (t. i. ski-base), so ga italijanske gore pred nedavnim za zmeraj povabile v svojo ekskluzivno družbo. A klišejevski stereotipi za očeta triletne punčke Ayle – kot tipičnega blazneža, adrenalinskega džankija, divjaka, neuravnovešenca brez občutka za strah, nepremišljenega ekstremneža – niso nikoli veljali, saj kot je v enem svojih zadnjih intervjujev izjavil tudi sam: »Zdaj, ko imam hčerko, me ljudje pogosto sprašujejo, ali sem bolj previden. Odgovor je ne. Previden sem bil že od nekdaj.« •
Aleš Kovačič