Janez Pikon 04.10.2023 05:29 1100 0

Lipniški grad

Janez Pikon: Ponudi nam prostrane razglede preko zelenih travnikov in pašnikov na Julijske Alpe, iz ruševine gradu pa se še vedno splazi kača z zlato krono.

Člani Društva upokojencev iz Bohinjske Bistrice smo v torek, 12. aprila 2011 za društveni izlet izbrali Lipniški grad (Pusti grad) in kasneje še vas Lipnica, ter vas Kamno Gorico, kjer si ogledamo vaško središče s cerkvijo Sveta Trojica. Povedo nam, da je nekdanji sedež Ortenburške posesti na Gorenjskem, kjer se ruševine Pustega gradu (Lipniški grad) vzpenjajo nad Lipniško dolino v strmem pobočju med potokom Lipnica in reko Savo. Grad je prvič omenjen 1263 kot castrum Waldemberch, upravljali pa so ga vitezi Waldenberški (leta 1228 nastopa v virih vitez Fridericus de Waldenberch). Po smrti grofa Friderika III. Ortenburškega leta 1418 na gradu Waldenberg so Lipniško gospostvo podedovali Celjski grofje, po letu 1456 pa je Waldenberg postal deželnoknežja posest. Za vitezi Waldenberškimi srečamo kot kastelane viteze Heunsberge, Dulacerje, Velacerje in Staine (s Kamna pri Begunjah) ter Lamberge.

Gospoščino so upravljali Kacijanarji, grofje Dietrichsteini in drugi, dokler je ni grof Thurn v začetku 17. stoletja združil z Radovljico. Waldenberg je pogorel v 16. stoletju in so ga opustili. Med ostanki grajskega jedra je razviden mogočen romanski palacij, katerega nastanek lahko postavimo v 12. stoletje, kjer je umrl tudi zadnji Ortenburžan, grof Friderik III. Naravoslovna učna pot nas zbližuje z naravo in kulturno krajino. Predstavljene so lepote naravne in kulturne dediščine na območju Lipniške doline. Pot predstavlja obuditev stare peš povezave med Radovljico in Kamno Gorico, ki večinoma poteka skozi gozd.

Seznanja nas z delovanjem in lepotami gozda, živalskega in rastlinskega sveta, katerega življenje je vezano na gozd, ter bogati naše znanje in odnos do narave. Pot vključuje tudi kulturno zgodovinske spomenike in nas pouči o pretekli zgodovini zgornje lipniškega območja.

Vir: Wikipedija

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon